Jedro

Sodišče prve stopnje je v prvem sojenju zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženka za čas po 19. 1. 2022 dolžna tožniku priznati delovno razmerje s pripadajočimi pravicami in mu plačati denarno povračilo iz 118. člena ZDR-1 nad zneskom 2.338,38 EUR. Zoper ta del sodbe se tožnik ni pritožil, zato je postal pravnomočen. Ker je sodišče prve stopnje o tem tožbenem zahtevku v ponovljenem sojenju ponovno odločilo, je storilo kršitev iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (res iudicata), na katero pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Bistvenega pomena je, da je ob upoštevanju ugotovitev, ki izhajajo iz predhodne obrazložitve sodbe (tako izpovedb prič, neobstoja obrazca o odobritvi dopusta …), tudi po presoji pritožbenega sodišča prepričljivejši zaključek, da tožniku dopust ni bil odobren.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi v: - I/1. točki izreka glede odločitve, da je bila tožeča stranka v delovnem razmerju pri toženi stranki od 20. 1. 2022 do 23. 3. 2022, - I/2. točki izreka glede odločitve o trajanju delovnega razmerja od 20. 1. 2022 do 23. 3. 2022, - I/3. točki izreka glede odločitve, da je tožena stranka dolžna tožečo stranko prijaviti v socialna zavarovanja za čas od 20. 1. 2022 do 23. 3. 2022, ji za ta čas urediti vpis delovne dobe pri matični evidenci ZPIZ in ji priznati vse pravice iz delovnega razmerja, - I/4. točki izreka glede odločitve, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki za čas od 20. 1. 2022 do 23. 3. 2022 obračunati znesek bruto plače, in sicer v sorazmerni višini od zneska 1.169,19 EUR za mesec januar 2022, v višini 1.169,19 EUR za mesec februar 2022 in v višini 1.169,19 EUR za mesec marec 2022, ter ji izplačati neto zneske, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 19. dne v posameznem mesecu do plačila, - I/5. točki izreka glede odločitve, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki obračunati denarno povračilo v višini 5.237,97 EUR bruto ter ji izplačati pripadajoči neto znesek v roku 8 dni po pravnomočnosti sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od neto zneska od devetega dne po pravnomočnosti sodbe do plačila.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišči prve in druge stopnje sta v zadevi enkrat že odločali. Pritožbeno sodišče je s sklepom Pdp 481/2022 z dne 12. 1. 2023 izpodbijani (ugodilni) del sodbe sodišča prve stopnje Pd 193/2021 z dne 10. 5. 2022 razveljavilo in mu zadevo v tem delu vrnilo v novo sojenje z napotilom, da razišče vsa odločilna dejstva.

2. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem sojenju zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 31. 8. 2021 nezakonita in se razveljavi, ter da je bil tožnik v delovnem razmerju pri toženki od 1. 9. 2021 do 23. 3. 2022 (I./1 točka izreka); da mu delovno razmerje preneha z dnem 23. 3. 2022 (I./2 točka izreka); da ga je za čas od 1. 9. 2021 do 23. 3. 2022 toženka dolžna prijaviti v socialna zavarovanja, mu urediti vpis delovne dobe pri matični evidenci ZPIZ, mu priznati vse pravice iz delovnega razmerja, obračunati bruto plače v mesečni višini 1.169,19 EUR in izplačati neto zneske z obrestmi, ki tečejo od 19. dne v posameznem mesecu do plačila (I./3 in I./4 točka izreka); da mu je dolžna obračunati bruto denarno povračilo v višini 7.576,35 EUR ter izplačati neto znesek v roku 8 dni po pravnomočnosti sodbe, v primeru zamude z obrestmi, ki tečejo od neto zneska od devetega dne po pravnomočnosti sodbe do plačila (I./5 točka izreka). Odločilo je, da tožnik krije sam svoje stroške postopka (II. točka izreka).

3. Tožnik se pritožuje zoper sodbo zaradi vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji). Navaja, da sodišče prve stopnje v ponovljenem sojenju ni ravnalo po usmeritvah pritožbenega sodišča. Ne strinja se s stališčem, da bolniški stalež ne dokazuje, da se delavec zagovora ni mogel udeležiti. Tožnik je v času zagovora preboleval okužbo s covid-19, ki je terjala izolacijo. Toženki je bilo to znano, saj je imela dostop do elektronskega bolniškega lista. Za odločitev v sporu je bistveno, ali je bila tožniku sprememba dopusta zavrnjena, ali pa o spremembi datuma koriščenja dopusta sploh ni bilo govora. Če je tožnik podal prošnjo za odobritev spremembe dopusta, bi mu ta moral biti odobren ali zavrnjen, in bi toženka morala razpolagati z obrazcem. Sodišče ni ocenilo, katero od nasprotujočih si izpovedb zaslišanih prič je štelo za dokazano. Izvedeni dokazi potrjujejo navedbe tožnika. To sicer ne velja za izpovedbe A. A. in B. B., ki pa imata glede na višji položaj pri toženki interes, da ta v postopku zmaga. Sodišče se ni opredelilo do izpovedbe A. A. o tem, da glede odobritve dopusta dopušča možnost nesporazuma med njim in tožnikom. Ni utemeljilo, zakaj ni verjelo izpovedbam tožnika in njemu naklonjenih prič. Odobritev dopusta od 9. 8. 2021 do 22. 8. 2021 izhaja iz sms sporočila, ki ga je tožnik poslal C. C. in iz njene izpovedi, a sodišče ni obrazložilo, zakaj ji ni sledilo. Tudi D. D. in E. E., ki nimata interesa po zmagi katerekoli stranke, sta izpovedala, zakaj se spomnita, da jima je tožnik povedal o spremembi dopusta. Zaradi odsotnosti tožnika ni prišlo do težav v proizvodnji, kar je potrdil D. D. Tedaj je na delo prišel F. F., ki je nadomeščal tožnika. Pritožba se ne strinja z zaključkom sodišča, da naj bi A. A. 6. 8. 2021 tožnika vprašal: "Ali se vidimo v ponedeljek?". Izmišljen je zaključek, da bi upoštevajoč navedbo tožnika, da je že 20. 7. 2021 podpisal obrazec o koriščenju dopusta, ki mu ga je dal B. B., morala obstajati dva obrazca. Zaključek, da bi se tožnik moral o spremembi dopusta pogovoriti z B. B., je v nasprotju z izvedenimi dokazi. Na podlagi obrazložitve v nekaterih delih sodbe sprememba dopusta ni bila zavrnjena, ker tožnik zanjo ni zaprosil, glede na obrazložitev v drugih delih sodbe pa naj bi mu bila zavrnjena. Iz tega razloga je izpodbijana sodba sama s seboj v nasprotju. Če bi bilo nadaljevanje delovnega razmerja med strankama res nemogoče do izteka odpovednega roka, toženka ne bi tožnika pozivala na delo. Nepravilen je zaključek o porušenem zaupanju med strankama. Priglaša stroške pritožbe.

4. Toženka v odgovoru na pritožbo prereka njene navedbe in predlaga, naj jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne.

5. Pritožba je delno utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov ter pri tem po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da razen v delu, ki se nanaša na kršitev iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, dejansko stanje je ugotovilo pravilno in popolno ter sprejelo materialnopravno pravilno odločitev.

7. Sodišče prve stopnje je v prvem sojenju zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženka za čas po 19. 1. 2022 dolžna tožniku priznati delovno razmerje s pripadajočimi pravicami in mu plačati denarno povračilo iz 118. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadaljnji) nad zneskom 2.338,38 EUR. Zoper ta del sodbe se tožnik ni pritožil, zato je postal pravnomočen. Ker je sodišče prve stopnje o tem tožbenem zahtevku v ponovljenem sojenju ponovno odločilo, je storilo kršitev iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (res iudicata), na katero pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Pritožbi tožnika je zato delno ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo v delu, ki se nanaša na navedeni tožbeni zahtevek (tretji odstavek 354. člena ZPP).

8. Tožniku je bila pogodba o zaposlitvi izredno odpovedana iz razloga po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 zaradi neupravičenega izostanka z dela od 9. 8. 2021 do 22. 8. 2021. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi, s katerimi je sodišče prve stopnje detajlno utemeljilo zaključek o tem, da pravica do zagovora ni bila kršena (drugi odstavek 85. člena ZDR-1), da je obstajal utemeljen odpovedni razlog in da je bil izpolnjen pogoj nemožnosti nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka (prvi odstavek 109. člena ZDR-1). Po nepotrebnem jih ne ponavlja, k pritožbenim navedbam odločilnega pomena pa podaja naslednjo obrazložitev (prvi odstavek 360. člena ZPP).

9. Pritožba s sklicevanjem na bolniški stalež tožnika neutemeljeno zatrjuje kršitev pravice do zagovora. Glede na ustaljeno stališče sodne prakse zgolj dejstvo bolniškega staleža še ne pomeni, da je bila delavcu pravica do zagovora kršena. V primeru, kot je obravnavani, ko je toženka poskušala tožniku omogočiti zagovor (celo v dveh terminih, 27. 8. 2021 in 30. 8. 2021), vendar ta ni bil opravljen iz razloga na njegovi strani, toženki ni mogoče očitati, da je ravnala nezakonito. Pri tem ni mogoče spregledati okoliščine, da ji je tožnik 24. 8. 2021 poslal le sms sporočilo, da je v bolniškem staležu, ni pa je obvestil o nesposobnosti sodelovanja na zagovoru. Glede na to je neutemeljena tudi pritožbena navedba, da se je detektivka (ki je tudi sicer ni mogoče enačiti s toženko) dne 24. 8. 2021, ko mu je vročila vabilo na zagovor, ob tem seznanila, da je bolan. Nadalje se pritožba neuspešno sklicuje, da je toženka v elektronskem bolniškem listu, do katerega je imela dostop, lahko videla, da je bil tožnik v izolaciji, in je torej lahko vedela, da se zagovora ne more udeležiti. Ta bolniški list je bil izdan šele 31. 8. 2021, torej po poteku datumov predvidenega zagovora, tožnik pa toženke nikoli ni prosil za preložitev zagovora, niti ni izkoristil dane možnosti sodelovanja na zagovoru preko pooblaščenca. Poleg navedenega pritožba tudi ne nasprotuje prvostopenjski ugotovitvi, da bi lahko preložitev zagovora glede na kratek prekluzivni rok za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi to možnost preprečila.

10. V ponovljenem sojenju je sodišče prve stopnje glede podane odpovedi raziskalo vsa odločilna dejstva, tudi tista, na katera je bilo opozorjeno v razveljavitvenem sklepu pritožbenega sodišča. Neutemeljene so navedbe pritožbe, s katerimi smiselno uveljavlja kršitev 8. člena ZPP. Tako ne drži, da sodišče prve stopnje ni ocenilo, katere od nasprotujočih si izpovedb je štelo za dokazane. Zaključke o odločilnih dejstvih ni navezalo le na izpovedbe A. A. in B. B., temveč jih je sprejelo na podlagi celovite, vestne in pravilne ocene izpovedi tožnika in vseh prič, razloge za svojo odločitev pa je oprlo tudi na listinska dokazila. Pritožba neutemeljeno navaja, da A. A. (vodja G.) in B. B. nista verodostojni priči, ker naj bi imela zaradi "višjega položaja" pri toženki interes, da ta zmaga v sporu. Iz postopka ne izhaja, da bi bilo njuno pričanje kakorkoli prilagojeno pomembnosti delovnih mest, ki jih zasedata pri toženki, oziroma skrbi za njuno lastno prihodnost. Prav tako iz prvostopenjskih ugotovitev ne izhaja, da je do situacije, ki je predmet obravnavanega spora, prišlo zaradi neskrbnosti, krivde, pozabljivosti ali nesporazuma A. A., kot to zmotno očita pritožba. Nadalje ne drži pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni utemeljilo, zakaj ni verjelo izpovedbam tožnika, C. C., E. E. in D. D. Njihove izpovedbe je v okviru dokazne ocene upoštevalo. Glede C. C. je resda obrazložilo, da je kot zunajzakonska partnerka tožnika zainteresirana za izid spora, pri presoji izpovedb E. E. in D. D. pa upoštevalo, da sta o okoliščinah glede spremembe načrtovanega dopusta izvedela le posredno, od tožnika (D. D. je celo izpovedal, da mu je pisno izjavo, ki jo je podal v tem sodnem postopku, pripravil tožnik). Vendar pa izpovedbam teh prič ni verjelo že zgolj zaradi navedenih okoliščin, saj je iz obrazložitve izpodbijane sodbe razvidno, da je na podlagi vsakega dokaza posebej in natančne analize vseh dokazov skupaj prepričljivo utemeljilo, zakaj ugotovljena dejstva narekujejo zavrnitev tožbenega zahtevka. Pritožbena navedba, da sta verodostojni priči D. D. in E. E., ki nimata interesa za zmago tožnika v tem sporu, saj sta še vedno zaposlena pri toženki, zato ne more privesti do drugačne odločitve o zadevi.

11. Obstoj utemeljenega odpovednega razloga je prvostopenjsko sodišče pravilno oprlo na naslednje ugotovitve: tožnikov predpostavljeni A. A. je zanikal, da bi se s tožnikom dogovarjal o spremembi termina dopusta, ki je bil prvotno načrtovan od 18. 8. 2021 do 31. 8. 2021; B. B. tožnik ni omenil načrtovane spremembe dopusta; obrazec o odobritvi dopusta za sporno obdobje (9. 8. 2021 do 22. 8. 2021) ni bil izdan; za to obdobje dopust tožniku niti ne bi mogel biti odobren zaradi pomanjkanja ljudi v proizvodnji; tožnik je v pogovoru 6. 8. 2021 potrdil, da pride v ponedeljek (9. 8. 2021) na delo; da ni imel odobrene odsotnosti, izhaja tudi iz korespondence A. A. in tožnika po njegovem odhodu na dopust. 12. Pritožba navaja, da bi v primeru, če je tožnik podal prošnjo za odobritev spremembe dopusta, ta morala biti odobrena ali zavrnjena, toženka pa bi morala s takšnim obrazcem razpolagati; ker mu skladno s Pravilnikom o delovnem času izvoda potrjenega obrazca ni izročila, škode iz tega naslova ne more prevaliti nanj. Ta pritožbena navedba in tudi ostale, ki se navezujejo na obrazec za dopust, ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je namreč na podlagi izvedenih dokazov pravilno ugotovilo, da se A. A. s tožnikom o spremembi načrtovanega dopusta ni pogovarjal, torej toženka z obrazcem, ki bi se nanašal na ta dopust, utemeljeno ne more razpolagati. Zmotno je pritožbeno zatrjevanje, da je izpodbijana sodba sama s seboj v nasprotju (kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP), ker po nekaterih razlogih sodbe tožniku sprememba dopusta ni bila zavrnjena, ker zanjo sploh ni zaprosil, po drugih razlogih pa naj bi mu bila zavrnjena. Za odločitev je ključna ugotovitev, da tožnik za odsotnost z dela v obdobju od 9. 8. 2021 do 22. 8. 2021 ni imel odobritve toženke in glede te ugotovitve v izpodbijani sodbi ni nobenih nasprotij.

13. Neuspešno je pritožbeno sklicevanje, da je A. A. dopustil možnost nesporazuma med njim in tožnikom. Pritožba namreč izpovedbo te priče povzame le selektivno, saj iz zapisnika zaslišanja izhaja, da je A. A. dejansko izpovedal, da bi tudi v tem primeru lahko prišlo do nesporazuma, tako kot v vsakem drugem primeru, vendar je prepričan, da nesporazuma ni bilo, saj v zvezi z dopustom ni nobenega listka.

14. Sodišče prve stopnje je pri presoji, da je tožnik storil očitano kršitev, utemeljeno upoštevalo tudi neskladje med tožnikovimi trditvami in njegovo izpovedbo, za kar je imelo podlago v 8. členu v zvezi s prvim odstavkom 7. člena ZPP. Tožnik je izpovedal, da je A. A. 22. 7. 2021 v prisotnosti tožnika izpolnil obrazec, na katerega je napisal, da mu odobri dopust od 9. 8. 2021 do 22. 8. 2021, medtem ko je v tožbi trdil drugače, in sicer da je on (tožnik) na formular napisal 9. 8. 2021 do 22. 8. 2021, se podpisal in ga dal nadrejenemu, ki je dopust odobril in se podpisal. V zvezi s tem tožnik šele v pritožbi (neprepričljivo) omenja možnost nedoslednosti oziroma napake pri pisanju vloge, kar pa je nedopustna pritožbena novota (prvi odstavek 337. člena ZPP).

15. Tožnik je izpovedal, da je okoli 20. 7. 2021 govoril z B. B., ki je izpolnil obrazec (vanj je zapisal, da bi tožnik imel dopust od 18. 8. 2021 do 31. 8. 2021), tožnik pa je ta obrazec podpisal. Zaključek sodišča prve stopnje, da bi v primeru, če bi sledili tožniku, očitno morala obstajati dva obrazca o odobritvi dopusta (tisti, s katerim naj bi mu ga odobril A. A., in tisti, s katerim naj bi mu ga dva dni prej odobril B. B.), pritožba neutemeljeno označi za izmišljenega, saj je upoštevajoč tožnikove izpovedbe pravilen. Tožniku pa utemeljeno ni verjelo. Ne le, da toženka s takšnima obrazcema ne razpolaga (saj iz izpovedb teh prič ne izhaja, da bi mu odobrili dopust). Kot je pojasnil B. B., on obrazcev za dopust sploh ni izpolnjeval, temveč je A. A. sporočal le datume načrtovanih dopustov. To potrjuje e-sporočilo z dne 24. 6. 2021, s katerim je A. A. obvestil o tem, da tožnik planira dopust od 18. 8. 2021 do 31. 8. 2021. 16. Kot okoliščino, ki je dodatno utrdila presojo, da se A. A. s tožnikom ni pogovarjal o spremembi načrtovanega dopusta, je prvostopenjsko sodišče štelo tudi to, da tožnik spremembe načrtovanega datuma dopusta ni omenil B. B. Drži pritožbena navedba, da je bil za odobritev dopusta pristojen A. A., vendar pa je življenjsko logično pojasnilo B. B., da bi bilo običajno in normalno, da bi tožnik o spremembi načrtovanega dopusta obvestil tudi njega (nenazadnje je tožnik moral B. B. napovedati želeni termin koriščenja dopusta, saj je bil ta, kot navaja sama pritožba, pristojen za organizacijo predvidenih terminov dopusta). Pritožba neutemeljeno navaja, da B. B. spremembe načrtovanega dopusta tožnik ni mogel omeniti tudi zato, ker B. B. zaradi koriščenja letnega dopusta ni bilo v službi. Pritožba niti ne konkretizira obdobja, v katerem naj bi bil B. B. na letnem dopustu, medtem ko iz prvostopenjske sodbe izhaja le, da B. B. zaradi pomanjkanja ljudi dopusta v načrtovanem obdobju od 9. 8. 2021 do 25. 8. 2021 ni mogel koristiti. Zaradi slednje okoliščine pa je sodišče prve stopnje utemeljeno verjelo tudi izpovedbama B. B. in A. A. o tem, da tožniku zaradi pomanjkanja ljudi sprememba dopusta za obdobje od 9. 8. 2021 do 22. 8. 2021 sploh ne bi mogla biti odobrena.

17. Sodišče prve stopnje je glede razgovora, ki sta ga imela tožnik in A. A. 6. 8. 2021, verjelo izpovedbi slednjega o tem, da je tožnik odgovoril pritrdilno na vprašanje: "Ali se vidimo v ponedeljek?", tj. 9. 8. 2021, kar je bil prvi dan tožnikovega neupravičenega izostanka. Pritožba zmotno navaja, da je tožnik prišel na delo tudi v soboto 7. 8. 2021 in bi bilo zato logično, da se je vprašanje nadrejenega nanašalo na soboto. Sodišče prve stopnje je namreč utemeljeno upoštevalo izpovedbo B. B., ki je njun pogovor slišal in je potrdil, da je bilo vprašanje zastavljeno tako, kot je izpovedal A. A. V zvezi s pritožbenim izpostavljanjem, kako sta se lahko priči tako natančno spomnili podrobnosti omenjenega pogovora, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je B. B. že v pisni izjavi, ki jo je podal 4. 10. 2021 (torej kmalu po omenjenem pogovoru), navajal enako, kot je kasneje izpovedal tudi v okviru zaslišanja.

18. Na to, da tožnik ni imel odobrene odsotnosti z dela, je sodišče prve stopnje utemeljeno sklepalo tudi na podlagi okoliščin po njegovem odhodu na dopust. Kot je namreč obrazložilo, mu v nasprotnem primeru A. A. ob ugotovitvi, da tožnik ni prišel v službo, ne bi 10. 8. 2021 poslal sms sporočilo, naj pojasni razlog odsotnosti, tožnik pa nanj, še zlasti glede na opozorilo o sprožitvi postopka izredne odpovedi, ne bi odgovoril le: "Ni problema.". Neuspešno je pritožbeno sklicevanje, da je tožnik tako odreagiral zato, ker je bil v šoku. Kot je namreč sodišče prve stopnje pravilno utemeljilo, bi bilo tudi v primeru, če je tožnik ob sprejemu navedenega sms sporočila res odreagiral impulzivno, pričakovati, da bo svojo reakcijo v naslednjih dneh popravil, poklical nadrejenega in skušal zgladiti nastali spor, pa tega ni storil in to kljub temu, da sta bila dotlej v dobrih odnosih.

19. Pritožba vztraja, da odobritev dopusta za sporno obdobje izhaja iz naslednjih dejstev: tožnik je 22. 7. 2021 poslal C. C. sms sporočilo, da si je uredil dopust, kar je ta potrdila v izpovedi; tudi ona si je v tem terminu uredila dopust; iz izpovedb D. D. in E. E. izhaja, da jima je tožnik povedal, da si je uredil dopust v želenem terminu. Te okoliščine tudi po presoji pritožbenega sodišča ne vplivajo na drugačno odločitev. Že sodišče prve stopnje je dopustilo kot možno, da je tožnik poslal C. C. omenjeno sms sporočilo, čeprav mu sprememba dopusta dejansko ni bila odobrena. Glede preostalih dveh prič je ugotovilo (in tega pritožba ne prereka), da je glede na običajno komunikacijo med ljudmi težko verjeti, da ju je tožnik o domnevnem uspehu pri pogajanju za spremembo dopusta takoj seznanil, čeprav pred tem s problematiko tožnikovega dopusta sploh nista bila seznanjena. Bistvenega pomena pa je, da je ob upoštevanju ugotovitev, ki izhajajo iz predhodne obrazložitve sodbe (tako izpovedb prič, neobstoja obrazca o odobritvi dopusta …), tudi po presoji pritožbenega sodišča prepričljivejši zaključek, da tožniku dopust ni bil odobren.

20. Pritožba neutemeljeno nasprotuje presoji, da nadaljevanje delovnega razmerja med strankama ni bilo mogoče niti do izteka odpovednega roka, ter se neuspešno zavzema za to, da je bil tožniku, ki je bil marljiv delavec in pri toženki zaposlen več kot deset let, izrečen prestrog ukrep. Kot je utemeljilo prvostopenjsko sodišče, je bil zaradi njegove nenapovedane odsotnosti moten delovni proces v G. in je bilo treba posledično ustaviti delo v razreznem centru H. Pritožba zmotno navaja, da toženka teh težav ni dokazala, saj sta o njih jasno izpovedala A. A. in B. B. Neutemeljeno tudi vztraja, da je tožnika nadomeščal F. F., saj je prvostopenjsko sodišče s sklicevanjem na izpoved B. B. (ki je skupaj z A. A. organiziral odsotnost zaposlenih) pravilno ugotovilo, da je F. F. tedaj moral delati ne glede na tožnikovo odsotnost. Pritožba se neuspešno sklicuje tudi na izpovedbo D. D. o tem, da težav v proizvodnji zaradi tožnikove odsotnosti ni bilo. B. B. je bil tisti, ki je planiral odsotnost zaposlenih, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno verjelo njemu, saj je bil z organizacijo dela nedvomno seznanjen bolje kot D. D. Sodišče prve stopnje je utemeljeno upoštevalo tudi izpovedbo A. A. o tem, da si toženka ne more privoščiti zastoja proizvodnje, ker dela v avtomobilski industriji, v kateri pogodbeni partnerji zamud pri dobavi izdelkov ne tolerirajo; ker je odgovoren za celotno skupino, si nadaljevanja sodelovanja s tožnikom ne predstavlja. Tej izpovedbi pritožba neutemeljeno nasprotuje s sklicevanjem na izpovedbo tožnika, da ga je A. A. 24. 8. 2021 pozval na delo. Tožnik je namreč sam trdil, da mu je potem, ko se je vrnil z morja, A. A. 23. 8. 2021 ponudil sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi. Ker tožnik z njim ni soglašal, še vedno pa je bil v delovnem razmerju pri toženki, je poziv na delo dne 24. 8. 2021 razumljiv. Glede na vse navedeno pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjsko presojo o obstoju okoliščin, zaradi katerih je toženka izgubila zaupanje v tožnika in delovnega razmerja z njim ni mogla nadaljevati niti do izteka odpovednega roka.

21. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita, zato je tožbeni zahtevek v delu, v katerem ni zaobsežen s kršitvijo res iudicata, utemeljeno zavrnilo.

22. Pritožbeno sodišče je v delu, v katerem prvostopenjske odločitve ni razveljavilo, pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

23. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem in drugem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 154. člena ZPP. Tožnik je s pritožbo uspel le v neznatnem delu (ki ga je pritožbeno sodišče razveljavilo po uradni dolžnosti), zato krije sam stroške pritožbe.