Jedro

Načeloma res velja, da odsotnost vpisa v zemljiški knjigi izključuje dobrovernost stranke. Vendar pa je vedno treba upoštevati vse okoliščine primera. S pokojnim možem je tožnica dala sporno parcelo odmeriti leta 1975, kar izhaja tudi iz naznanilnega lista. Res je, da naznanilni list ni podlaga za vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo, vendar pa je bila tožnica glede tega v zmoti, saj je očitno mislila, da je postopek v zvezi z pridobitvijo lastninske pravice z izdajo naznanilnega lista končan.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Prvotožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 175,56 EUR.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku, s katerim je tožeča stranka zahtevala, da sodišče ugotovi njeno s priposestvovanjem pridobljeno lastninsko pravico na nepremičnini – travnik in gospodarsko poslopje v izmeri 114 m2, vl. št. 162, parc. št. 251/2, k.o. L.. Toženima strankama je naložilo, da tožnici izstavita primerno listino, sposobno za vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo, v nasprotnem primeru bo listino za vpis nadomestila sodba sodišča prve stopnje. Toženi stranki sta tožnici dolžni tudi povrniti stroške pravdnega postopka v znesku 414,29 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo se je pritožila prvotožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in spremembe, v nadaljevanju: ZPP). Predlaga, da sodišče pritožbi ugodi in spremeni izpodbijano sodbo oziroma jo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V njej navaja, da je napačen zaključek sodišča, da je tožnica sporno nepremičnino kot dobroverna lastniška posestnica uživala več kot 30 let. Naznanilni list, na katerega je sodišče oprlo sodno odločbo, ni podlaga za vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo, ampak je le podlaga za izdelavo listine, na podlagi katere se lahko opravi vpis v zemljiško knjigo. Neutemeljeno je sodišče upoštevalo tudi zamudno sodbo, ki je bila izdana, ker se toženec s tožnico ni želel spuščati v spor. Sodišču očita, da je sledilo le izpovedbam prič, ki so v tožničino korist. Ni pa sledilo izpovedbi T. A. in E. M., ki sta izpovedali o tožničini nedobrovernosti. Toženec meni, da že sama tožničina ravnanja kažejo na to, da je vedela, da ni lastnica sporne nepremičnine, sicer ne bi predlagala 2. toženi stranki, naj ji nepremičnino proda.

Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbo zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje, pritožnikoma (če bo štelo, da sta se zoper napadeno sodbo pritožila oba) pa naloži še plačilo stroškov pritožbenega postopka. V pritožbi opozarja, da je pritožbo imela namen vložiti le prvo tožena stranka, zato jo je tudi samo ona podpisala. Iz dokaznega postopka je očitno, da drugotožena stranka tega namena ni imela. Zato je proti njen (2. toženi stranki) sodba sodišča prve stopnje pravnomočna in jo je dolžna izpolniti. Ni utemeljen očitek prvotožene stranke, da sodišče ni upoštevalo izpovedb A. T. in E. M., saj ju je, a nobena od njiju ni izjavila, da tožnica ni bila dobroverna. Glede zamudne sodbe navaja, da dejstvo, da se drugotožena stranka ni želela v tistem postopku spuščati s tožnico v spor, ne more imeti nobenega pomena v postopku.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je najprej presojalo tožničin ugovor o pravnomočnosti sodbe sodišča prve stopnje proti drugo toženi stranki, ker ta pritožbe ni imela namena vložiti. Po 335. členu ZPP mora pritožba med drugim obsegati tudi podpis pritožnika. Nepodpisana pritožba velja za nepopolno vlogo, ta pa se po 336. členu ZPP v postopku s pritožbo ne vračajo v dopolnitev. Zato jo sodišče zavrže. V obravnavanem primeru sodišče pritrjuje tožeči stranki, da iz vsega dokaznega postopka očitno izhaja, da ni bil namen drugotožene stranke vložiti pritožbo. Na to kaže predvsem dejstvo (ki izhaja iz izpovedbe drugotožene stranke), da do sporne nepremičnine ni kazala nobenega interesa, da tožnici sporne nepremičnine nikoli ni prepovedovala posedovati in da je v postopku sodelovala zato, ker je kot lastnica do 1/3 vpisana v zemljiško knjigo. Pritožbi tudi ni predloženo pooblastilo, na podlagi katerega bi bila prvotožena stranka upravičena v imenu drugotožene stranke vložiti pritožbo. Brez pooblastila pa takšno postopanje ni dovoljeno (primerjaj 1. odstavek 97. člena v zvezi z 1. odstavkom 98. člena ZPP). Toženih strank tudi ne gre obravnavati kot enotnih nujnih sospornikov, saj so deleži na sporni nepremičnini določeni (prvotožena stranka je solastnik v višini 2/3, drugotožena stranka pa v višini 1/3, glej zemljiškoknjižni izpisek, priloga B1). Vsak navaden sospornik pa je v pravdi samostojna stranka – njegova dejanja ali opustitve ne koristijo in ne škodujejo drugim sospornikom (primerjaj z 195. členom v zvezi z 196. členom ZPP). Na podlagi navedenega je sodišče zaključilo, da očitno ni bil namen drugotožene stranke vložiti pritožbo, zato je proti njen sodba sodišče prve stopnje pravnomočna.

Med pravdnima strankama ni sporno, da je tožeča stranka nepremičnino, parc. št. 251/2, k.o. L. koristila in posedovala že približno od leta 1953. To so potrdile tudi zaslišane priče (P. P., J. R., A.T. in E. M.). Sporna je dobrovernost tožeče stranke glede posedovanja te parcele, na kateri ima njivo in kozolec. Tožeča stranka zatrjuje, da je nepremičnino, parc. št. 251/2 (ki obsega 10 arov zemlje) dobila od očeta njenega pokojnega moža že leta 1953. Okoli leta 1960 sta z možem na tem zemljišču postavila kozolec, kjer sta imela drva, na njem sta imela tudi njivo. Zemljišča res nista dala takoj odmeriti. To sta storila šele leta 1975, kot izhaja iz naznanilnega lista (priloga A7). Tožeči stranki ni znano, zakaj takrat z možem kot zemljiškoknjižna lastnika nista bila vpisana v zemljiško knjigo. To je ugotovila šele leta 2001, ko ji je drugotožena stranka posest na njej prepovedala. Drugotožena stranka nasprotuje tožničini navedbi, da sta z možem od njegovega očeta dobila sporno nepremičnino. Kot je izpovedala, sta dobila le zemljišče pod cesto, nikakor pa ne sporne nepremičnino. Slednjo sta si neupravičeno prilastila.

Kot izhaja iz zemljiškoknjižnega izpiska, je prvotožena stranka kot lastnica na sporni nepremičnini bila vpisana na podlagi darilne pogodbe iz leta 2001, drugotožena stranka pa na podlagi sklepa o dedovanju po svojem pokojnem očetu.

V obravnavani zadevi gre za pridobitev lastninske pravice na podlagi priposestvovanja. Kot že navedeno, ni sporno, da je tožnica posest nad sporno nepremičnino izvrševala že več kot 30 let (kar izhaja tudi iz izpovedb zaslišanih prič), najmanj od leta 1975 (kar izhaja iz naznanilnega lista). Dejstvo torej je, da je tožnica sporno nepremičnino dobila v posest še takrat, ko je bil v veljavi Obči državljanski zakonik (1). Ker mora sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti paziti na pravilno uporabo materialnega prava (primerjaj 2. odstavek 350. člena ZPP) opozarja, da pravna podlaga za ugotovitev priposestvovanja ni Stvarnopravni zakonik (Ur. l. RS, št. 87/02, v nadaljevanju: SPZ), ki jo je uporabilo sodišče prve stopnje, temveč Obči državljanski zakonik (v nadaljevanju: ODZ) in v zvezi z njim sprejeto načelno pravno mnenje Zveznega vrhovnega sodišča bivše Jugoslavije iz leta 1960 (2). Pravno mnenje je bilo sprejeto v zvezi z določbami Zakona o temeljnih lastninskih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 88/1980, v nadaljevanju: ZTRL) o priposestvovanju, ki je začelo teči pred uveljavitvijo ZTRL. V skladu z njim je priposestvovalna doba enaka dobi, ki jo je kasneje predpisal ZTRL. Ta je v 28. členu določil 10-letno dobroverno in zakonito posest nepremične stvari oz. 20-letno dobroverno posest. Ker tako ZTRL kot tudi ODZ (na podlagi pravnega mnenja) predvidevata, da dobroverni posestnik pridobil lastninsko pravico s priposestvovanjem po poteku 20 let, ni bistveno, katera določila se uporabijo v trenutku, ko je potekla priposestvovalna doba. Bistveno je, da je tožnica dobroverno posest na nepremičnini izvrševala več kot 20 let. Napačna uporaba materialnega prava zato ne pripelje do drugačne odločitve, kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje, kar izhaja iz nadaljevanja obrazložitve sodbe.

Tako po paragrafu 328 ODZ kot tudi po 72. členu ZTRL se dobra vera domneva. Dokazno breme, da dobrovernosti ni, je na strani tistega, ki to zatrjuje, torej konkretno na toženi stranki. Sodišče druge stopnje sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni vedela, da ni lastnica sporne parcele. Iz njene izpovedbe izhaja (sodišče prve stopnje ni imelo razloga, da bi dvomilo v njeno verodostojnost), da sta s pokojnim možem sporno parcelo dala odmeriti leta 1975, kar izhaja tudi iz naznanilnega lista, na katerem sta kot lastnika navedena tožnica in njen mož. Res je, da naznanilni list ni podlaga za vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo, vendar pa je bila tožnica glede tega v zmoti, saj je očitno mislila, da je postopek v zvezi z pridobitvijo lastninske pravice, z izdajo naznanilnega lista, končan. Načeloma res velja, da odsotnost vpisa v zemljiški knjigi izključuje dobrovernost stranke. Vendar pa je vedno treba upoštevati vse okoliščine primera. Ne gre prezreti dejstva, ki izhaja iz dokaznega postopka, da je tožeča stranka, najprej z možem, po njegovi smrti pa sama, sporno parcelo obdelovala in si jo lastila več kot 30 let. Lastništvo ji do leta 2001 nihče ni osporaval, jo na to opozoril ali ji posest prepovedoval. Pritožbeni ugovor, da sodišče ni upoštevalo (drugačne) izpovedbe prič A.T. in E. M. niso utemeljene, ker jih je upoštevalo, le da sta priči potrdili tožbene navedbe glede dolgoletnega posedovanja sporne nepremičnine. Nobena od njiju pa ni povedala, da bi tožnici posest na parceli kdorkoli prepovedoval. Zato po oceni sodišča druge stopnje tožničino zmoto, da je zemljiškoknjižna lastnica, ne gre šteti v breme v smislu njene nedobrovernosti. Prvotožena stranka sodišče druge stopnje po vseh navedenih okoliščinah, v katerih je tožeča stranka posedovala sporno parcelo, ni uspela prepričati, da je tožeča stranka vedela, da ni lastnica. Na drugačen zaključek ne vplivajo tudi sicer nepravilne pritožbene navedbe glede zamudne sodbe, za katero prvotožena stranka navaja, da jo je sodišče prve stopnje neupravičeno upoštevalo. Ker je torej tožeča stranka izkazala, da je več kot 30 let izvajala dobroverno posest, je po samem zakonu pridobila lastninsko pravico na sporni parceli. Zato ji mora prvotožena stranka (proti drugotoženi stranki je sodba pravnomočna) omogočiti, da se ta njena pravica vpiše v zemljiško knjigo.

Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje, napačna uporaba materialnega prava sodišča prve stopnje pa ne vpliva na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Tožnik v pritožbi ni navedel, v čem so bile bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Zato je sodišče druge stopnje po 2. odstavku 350. člena ZPP presojalo le bistvene kršitve določb postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti in ugotovilo, da teh ni. Ker torej niso podani izpodbojni razlogi, navedeni v pritožbi in ne razlogi, na katere mora paziti sodišče po uradni dolžnosti, je sodišče druge stopnje po 353. členu ZPP odločilo, kot izhaja iz izreka sodbe.

Prvotožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti poleg stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje še stroške odgovora na pritožbo v znesku 175,56 EUR (primerjaj 1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi z 1. odstavkom 154. člena ZPP).

(1) V skladu z prehodno določbo je ZTRL začel veljati 1.9.1980. (2) Načelno pravno mnenje z dne 4.4.1960, objavljeno v zbirki sodnih odločb, št. 5/1 – 1960.