Jedro

Na podlagi četrtega odstavka 73. člena OZ je odškodninski zavezanec samo neupravičeni zastopnik. Nasprotna pogodbena stranka lahko od neupravičenega zastopnika zahteva le povračilo navadne škode zaradi zaupanja in ne povračila škode v obliki izgubljenega dobička – dobička, ki bi ga dosegla, če bi bila pogodbena zaveza toženke veljavna.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se vmesna sodba sodišča prve stopnje tako spremeni, da se zavrne tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni tožeči stranki plačati 350.000,00 EUR skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dne 23.8.2005 dalje pa do plačila, skupaj s procesnimi obrestmi od dne vložitve te tožbe dalje.

II. Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni od vročitve sodbe sodišča druge stopnje toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 12.834,12 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku paricijskega roka dalje do plačila.

III. Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni od vročitve sodbe sodišča druge stopnje toženi stranki povrniti pritožbene stroške v znesku 1.404,54 EUR, v primer zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku paricijskega roka do plačila. Tožeča stranka sama krije stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano vmesno sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da je tožbeni zahtevek po temelju utemeljen, in sicer je toženka odgovorna za škodo, ki je nastala tožniku.

2. Zoper vmesno sodbo sodišča prve stopnje je vložila pritožbo toženka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo tako spremeni, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa predlaga, da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je izrek sodbe nedoločen in nerazumljiv, zato je podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Iz izreka vmesne sodbe izhaja le, da je tožbeni zahtevek po temelju utemeljen, ne pa tudi na kateri del od vseh postavljenih tožbenih zahtevkov se izrek nanaša, kateri elementi odškodninskega delikta so podani, s kakšnim ravnanjem oziroma opustitvijo je toženka povzročila tožniku škodo in kakšna je ta škoda. Sodba sodišča prve stopnje nima razlogov o škodi, ki je eden od elementov odškodninske odgovornosti, obrazložitev pa je tudi sicer pomanjkljiva, zato je tudi iz tega razloga podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Z ugotovitvijo, da je pogodba med pravdnima strankama v celoti neobstoječa, je sodišče prve stopnje prekoračilo tožbeni zahtevek, saj tožnik ni uveljavljal ničnosti oziroma neobstoja celotne pogodbe. V skladu s 33. členom Zakona o lokalni samoupravi (ZLS) je župan pooblaščen, da zastopa in predstavlja občino, zato je župan prekoračil svoja pooblastila le v 5. členu pogodbe, v katerem je toženko zavezal k spremembi občinskih prostorskih aktov, čeprav o spremembi slednjih odloča občinski svet. Posledično je ničen oziroma neobstoječ le 5. člen pogodbe. V skladu s sodno prakso se neobstoječe pogodbe obravnava kot nične (VLS II Cp 3715/2010). Sodišče prve stopnje ni upoštevalo 88. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), po katerem zaradi ničnosti kakšnega pogodbenega določila ni nična tudi sama pogodba, če lahko obstane brez ničnega določila in če to določilo ni bilo pogodbeni pogoj ne odločilen nagib, zaradi katerega je bila pogodba sklenjena. Iz navedene pogodbe namreč ne izhaja, da bi bilo določilo 5. člena pogodbe pogoj oziroma odločilen nagib za sklenitev pogodbe in tožnik ni dokazal nasprotnega. Neupoštevanje 88. člena OZ bi moralo sodišče prve stopnje posebej pojasniti, saj je toženka v svojih navedbah vztrajala, da pogodba ni nična oziroma neobstoječa v celoti. Zaključek sodišča prve stopnje, da se na podlagi vzajemno določenih obveznosti v sporni pogodbi šteje, da pogodba v celoti ni bila sklenjena, ni obrazložen. Tudi sicer je pravno in dejansko zmoten. Sodišče prve stopnje je na podlagi četrtega odstavka 73. člena OZ zmotno zaključilo, da je podana pasivna legitimacija toženke. Na podlagi četrtega odstavka 73. člena OZ lahko nasprotna stranka zahteva povrnitev škode od tistega, ki je pogodbo kot pooblaščenec brez pooblastila sklenil (župana) in ne od neupravičeno zastopanega (toženke). Sicer pa bi bilo ob ugotovitvi ničnosti celotne pogodbe treba upoštevati, da tožniku z rušitvijo objekta ni nastala škoda, saj je imel tožnik namen in interes porušiti objekt, kot to izhaja iz izvedenih dokazov, zlasti iz pogodbe. V 1. členu pogodbe sta se namreč pravdni stranki strinjali, da je objekt v slabem stanju, da ogroža okolico in da je primeren za rušenje, ki ga je za tožnika opravila toženka na svoje stroške.

3. V odgovoru na pritožbo tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne. Navaja, da vmesna sodba sodišča prve stopnje ni obremenjena s kršitvijo iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V obravnavanem primeru je že na prvi pogled jasno, da je tožnik zaradi rušitve objekta utrpel škodo, saj je zemljišče z objektom vredno več kot golo zemljišče, zaradi obstoječe prostorske ureditve pa se je s tem tudi spremenilo iz de facto zazidljivega v de facto nezazidljivo. Jasno je tudi, da sta se pravdni stranki s Pogodbo o ureditvi lokacije z dne 7.8.2002 vzajemno zavezali k izpolnitvenim ravnanjem z namenom, da se uresničijo interesi obeh pravdnih strank. Tako izvedeni dokazi kot tudi samo logično sklepanje potrjujejo, da brez sočasne zaveze toženke, da bo zagotovila spremembo prostorskega akta in mu s tem omogoči gradnjo, tožnik ne bi sklenil predmetne pogodbe, zato je pogodba očitno dvostranske narave. Če je nično oziroma neobstoječe določilo o izpolnitvenem ravnanju ene pogodbene stranke, ostane takšna pogodba brez cause in je zato v celoti nična. V nasprotju s sodiščem prve stopnje pa meni, da je bila pogodba veljavno sklenjena, saj župan občino zastopa brez omejitev, poleg tega je občinski svet sporno pogodbo z izvedbo rušenja tudi konkludentno odobril. Če je bila pogodba veljavno sklenjena, pozneje pa zaradi neizpolnitve pogodbe razvezana, je pravna podlaga za odškodninsko odgovornost toženke, 111. člen OZ. Če pa je pogodba nična, je pravna podlaga tako 91. člen OZ kot tudi 131. člen OZ (nepogodbena odškodninska odgovornost). Ugovor pasivne legitimacije je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo, ker tožnikovega objekta ni porušil župan, temveč toženka po odločitvi občinskih svetnikov.

4. Pritožba je utemeljena.

5. V obravnavani zadevi je tožnik zahteval od toženke plačilo 350.000 EUR, ker je toženka na podlagi tožnikovega dovoljenja, danega v 2. členu Pogodbe o ureditvi lokacije z dne 7.8.2002, porušila objekt na tožnikovi nepremičnini parc. št. 1288/2, k.o. X, hkrati pa ni izpolnila svoje pogodbene zaveze iz 5. člena te pogodbe, da bo spremenila izvedbeni prostorski akt in tožniku zagotovila pogoje za nadomestno gradnjo. Tožnik je od toženke primarno zahteval plačilo razlike od sedanje vrednosti nepremičnine do vrednosti, ki bi jo imela po izpolnitvi pogodbene obveznosti toženke (negativni in pozitivni pogodbeni interes) zaradi neizpolnitve pogodbene obveznosti na podlagi 111. člena OZ. Toženka se je zahtevku upira z ugovorom ničnosti 5. člena pogodbe, češ da župan, ki je bil podpisnik Pogodbe o ureditvi lokacije z dne 7.8.2002, toženke ni mogel veljavno zavezati k spremembi izvedbenih prostorskih aktov, za rušenje objekta pa je dobila tožnikovo dovoljenje. Tožnik je tožbeni zahtevek zato podredno utemeljeval z ničnostjo celotne pogodbe (ker je rušenje obstoječega objekta dovolil v zameno za zagotovitev nadomestne gradnje) in posledično protipravnostjo rušitve, zaradi česar mu je nastala škoda v obliki manjvrednosti nepremičnine (navadna škoda).

6. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je določilo 5. člena Pogodbe o ureditvi lokacije, neobstoječe. Župan, ki je podpisal Pogodbo o ureditvi lokacije, se je namreč v 5. členu te pogodbe zavezal k spremembi prostorskih aktov, čeprav za sprejem takšne zaveze upoštevajoč dejstvo, da prostorske izvedbene akte sprejema občinski svet po (v zakonu) vnaprej določenem postopku, nima nobene pristojnosti, posledično pa tudi nobenega pooblastila. Določba 33. člena Zakona o lokalni samoupravi (ZLS) navedenega zaključka ne spreminja. Pravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da ni prišlo do odobritve 5. člena te pogodbe. S tem, ko je toženka na podlagi tožnikovega dovoljenja iz 2. člena pogodbe porušila tožnikov objekt, ni tudi konkludentno odobrila 5. člena pogodbe, saj navedeni določbi nista medsebojno povezani, kot bo obrazloženo v nadaljevanju.

7. Sklep sodišča prve stopnje, da na podlagi četrtega odstavka 73. člena OZ tožniku za škodo odgovarja toženka kot neupravičeno zastopana, je materialnopravno napačen. Na podlagi četrtega odstavka 73. člena OZ je odškodninski zavezanec samo neupravičeni zastopnik. Toženka kot neupravičeno zastopana zato ni pasivno legitimirana za tožbeni zahtevek, s katerim tožnik zahteva povrnitev škode, ki mu je nastala, ker pogodbena zaveza iz 5. člena pogodbe ni bila realizirana. Tudi sicer lahko na podlagi četrtega odstavka 73. člena OZ nasprotna pogodbena stranka od neupravičenega zastopnika zahteva le povračilo navadne škode zaradi zaupanja in ne povračila škode v obliki izgubljenega dobička – dobička, ki bi ga dosegla, če bi bila pogodbena zaveza toženke veljavna. Tožnik pa s tožbenim zahtevkom, kolikor zahteva plačilo razlike do vrednosti nepremičnine po spremembi namembnosti, zahteva povračilo prav take škode – izgubljenega dobička.

8. Pritožba utemeljeno nasprotuje zaključku sodišča prve stopnje, da so bile obveznosti pogodbenih strank v pogodbi vzajemno določene (zaradi česar je sodišče prve stopnje štelo, da pogodba v celoti ni bila sklenjena in da je toženka porušila objekt brez pravne podlage). Iz nedvoumnih pogodbenih določil Pogodbe o ureditvi lokacije z dne 7.8.2002 (listinski dokaz na A6) namreč ne izhaja, da sta izpolnitveni ravnanji pogodbenih strank – na eni strani dopustitev tožnika, da toženka na svoje stroške odstrani vse kar ogroža mimoidoče in po potrebi na svoje stroške celo poruši objekt, ruševine pa na svoje stroške odpelje na deponijo, ter zaveza toženke, da bo v približno šestih mesecih spremenila izvedbeni akt in namembnost parcele, določeni kot vzajemni pogodbeni obveznosti. Pogodbena zaveza tožnika iz 2. člena in pogodbena zaveza toženke iz 5. člena medsebojno nista z ničemer pogojevani. Nasproti tožnikovemu soglasju za rušenje namreč stoji le (prav tako v 2. členu določena) zaveza toženke, da bo rušenje in odvoz ruševin na deponijo izvedla na svoje stroške. Razlogi za zavezo pogodbenih strank iz 2. člena pogodbe, torej tudi za tožnikovo soglasje k odstranitvi vsega, kar ogroža mimoidoče, in po potrebi celo za porušenje objekta, pa so v 2. členu izrecno navedeni (večkratno popravljanje škode in dotrajanost objekta), med njimi pa ni možnosti nadomestne gradnje. V 2. členu pogodbe določena pogodbena obveznost tožnika je tako v razmerju do (neobstoječe) pogodbene obveznosti toženke iz 5. člena pogodbe samostojna in neodvisna. Glede na vse navedeno ni mogoče šteti, da je zaradi neobstoječe zaveze toženke iz 5. člena tožnikova dopustitev rušenja, vsebovana v 2. členu, brez kavze in posledično nična. Iz istega razloga tudi ni mogoče šteti, da je zaradi neobstoječega 5. člena nična celotna Pogodba o ureditvi lokacije.

9. Ena od štirih predpostavk odškodninske odgovornosti iz 131. člena OZ je protipravnost ravnanja. Ker dogovor pravdnih strank iz 2. člena obravnavane pogodbe ni niti neobstoječ niti ničen, je toženka porušila tožnikov objekt z njegovim soglasjem in njeno ravnanje ni bilo protipravno. Tožbeni zahtevek za povračilo škode, ki se potrditvah tožnika kaže v zmanjšani vrednosti nepremičnine (navadna škoda), zato ni utemeljen niti na podlagi 131. člena OZ.

10. Na preostale pritožbene navedbe pritožbeno sodišče ni odgovarjalo, saj niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

11. Po povedanem je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano vmesno sodbo sodišča prve stopnje tako spremenilo, da je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo (prva in peta alineja 358. člena ZPP).

12. Na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločilo še o stroških vsega postopka. Po spremenjeni odločitvi glede utemeljenosti tožbenega zahtevka, je v pravdi tožnik v celoti propadel, toženka pa v celoti uspela, zato mora tožnik na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP toženki povrniti vse pravdne stroške. Pritožbeno sodišče je toženki v skladu z Odvetniško tarifo priznalo za odgovor na tožbo 2000 točk, za prvo pripravljalno vlogo z dne 31.3.2009 2000 točk, za drugo pripravljalno vlogo z dne 20.4.2009 1500 točk, za devet nadaljnjih pripravljalnih vlog po 1000 točk za vsako (pripravljalne vloge z dne 2.6.2009, 7.7.2009, 31.8.2009, 12.11.2009, 7.12.2009, 16.12.2009, 5.1.2010, 15.2.2010, 6.5.2010), za narok z dne 9.4.2009 2000 točk, za narok z dne 21.5.2009 1000 točk in 100 točk urnine, za narok z dne 22.6.2009 1000 točk in 200 točk urnine, za prisotnost ob ogledu izvedenca 1000 točk, za narok z dne 7.6.2010 1000 točk, za pritožbo z dne 14.9.2010 1.375 točk skupaj z 2% administrativnimi stroški, za narok z dne 18.6.2012 1000 točk in 50 točk urnine, kilometrino Kranj – Ljubljana – Kranj (60 km) v znesku 22,20 EUR, 20% DDV, skupno 12.834,12 EUR. Presežka prijavljenih stroškov iz naslova odvetniške nagrade pritožbeno sodišče tožnici ni priznalo, saj za to ni podlage v določilih Odvetniške tarife. Tožnik je dolžan toženki povrniti pravdne stroške v roku 15 dni od vročitve sodbe pritožbenega sodišča, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje do plačila.

13. Toženka je s pritožbo v celoti uspela, zato ji mora tožnik povrniti pritožbene stroške (drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP), ki jih je pritožbeno sodišče odmerilo v znesku 1.404,54 EUR (2.500 točk za sestavo pritožbe, 2% administrativne stroške in 20% DDV). Tožnik je dolžan toženki povrniti pritožbene stroške v roku 15 dni od vročitve sodbe pritožbenega sodišča, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje do plačila. Stroške odgovora na pritožbo je tožnik zaradi neuspeha v pravdi dolžan nositi sam (drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).