Jedro

Po vsebini predstavlja pogodba o zavarovanju kreditov malega gospodarstva s področja osebnega dela splošne pogoje pogodbe v smislu določila prvega odstavka 142. člena ZOR, saj gre pri obravnavani pogodbi za formularno pogodbo, očitno sestavljeno od strani tožene zavarovalnice, katere firma je odtisnjena v glavi na vseh sedmih straneh pogodbe.

Po določilu drugega odstavka 143. člena ZOR lahko sodišče zavrne uporabo posameznih določil iz splošnih pogojev, na podlagi katerih druga stranka izgublja pravice iz pogodbe ali roke ali so sicer nepravična ali pretirano stroga nasproti njej.

Ni dopustno, da bi zavarovanec izgubil vse pravice iz zavarovalne pogodbe, če ne bi izpolnil formalnih obveznosti (izguba zavarovalnih pravic v primeru, da zavarovanec v roku 60 dni s priporočenim pismom dvakrat zapored ne opomni posojilojemalca na plačilo zapadlega dela posojila, in če v nadaljnjem roku 60 dni ne predloži zavarovalnici odškodninskega zahtevka), ki za zavarovalnico kot pogodbenega zavezanca ne predstavljajo neke posebej pomembne okoliščine, ki bi onemogočala, ali znatneje oteževala izpolnitev njene obveznosti izplačati odškodnino.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka trpi sama stroške za odgovor na revizijo.

Obrazložitev

Glede na določilo prvega odstavka 498. člena ZPP je revizijsko sodišče nadaljevalo postopek po določilih ZPP/77. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, ki je vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi, po katerem je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 2,492.618,20 SIT z obrestmi.

Proti sodbi sodišča druge stopnje vlaga tožena stranka revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da "Vrhovno sodišče RS reviziji ugodi in navedeno sodbo spremeni ali sodbo razveljavi, vrne zadevo v novo sojenje novemu senatu sodišča prve oziroma druge stopnje".

Državno tožilstvo Republike Slovenije se o reviziji ni izjavilo, tožeča stranka pa v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev kot neutemeljeno in povrnitev stroškov za odgovor.

Revizija ni utemeljena.

Revizija meni, da sta sodišči druge in prve stopnje neupravičeno uporabili določilo 918. člena ZOR, ko sta zavrnili ugovor tožene stranke proti vtoževanemu zahtevku. Trdi, da je tožeča stranka izgubila pravico zahtevati odškodnino iz naslova pogodbe o zavarovanju kreditov malemu gospodarstvu s področja osebnega dela z dne 2.3.1983, ker ni v skladu z določilom 10. člena pogodbe pravočasno v točno določenih rokih dvakrat pozvala posojilojemalca podjetnika M. D. k vrnitvi posojila in ji ni v roku predložila odškodninskega zahtevka, kar ima za posledico po izrecni pogodbeni določbi, da "preneha vsaka obveznost zavarovatelja". Revizija vztraja, da določbe 918. člena ZOR, ki govori o ničnosti pogodbenih določil, po katerih bi zavarovanec izgubil pravico do odškodnine, če po nastanku zavarovalnega primera ne bi izpolnil dogovorjenih obveznosti - glede na določilo drugega odstavka 899. člena ZOR ni dopustno uporabiti.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da se sicer po določilu drugega odstavka 899. člena ZOR določbe XXVII. poglavja ZOR (ki se nanaša na zavarovanje), res ne uporabljajo za zavarovanje terjatev. Toda, ker za pogodbe o zavarovanju terjatev ni posebne zakonske ureditve, je treba zanje uporabiti prvi del ZOR, ki se nanaša na splošni del in obravnava temelje obligacijskih razmerij.

Obravnavana pogodba o zavarovanju kreditov malega gospodarstva s področja osebnega dela z 2.3.1983 je okvirna pogodba o takoimenovanem odprtem pokritju, po kateri se je tožena stranka zavezala zavarovati kredite, ki jih tožeča banka "odobrava na podlagi veljavnih sporazumov in pravilnikov", pri čemer ne vsebuje nobenih določb o zavarovanju konkretnih kreditov in tako tudi ne o zavarovanju posojila, ki ga je tožeča banka odobrila podjetniku M. na podlagi pogodbe o prekoračitvi sredstev na žiro računu z dne 31.10.1990. Po vsebini predstavlja tedaj pogodba o zavarovanju kreditov malega gospodarstva s področja osebnega dela splošne pogoje pogodbe v smislu določila prvega odstavka 142. člena ZOR, saj gre pri obravnavani pogodbi za formularno pogodbo, očitno sestavljeno od strani tožene zavarovalnice, katere firma je odtisnjena v glavi na vseh sedmih straneh pogodbe.

Po določilu drugega odstavka 143. člena ZOR lahko sodišče zavrne uporabo posameznih določil iz splošnih pogojev, na podlagi katerih druga stranka izgublja pravice iz pogodbe ali roke ali so sicer nepravična ali pretirano stroga nasproti njej.

Ravno za tak primer pa gre v obravnavani zadevi. Določbe drugega odstavka 10. člena pogodbe o zavarovanju kreditov malega gospodarstva s področja osebnega dela, da zavarovanec izgubi pravico terjati odškodnino od zavarovalnice, če pride do zavarovalnega primera, če v rokih 60 dni s priporočenim pismom dvakrat zapored ne opomni posojilojemalca na plačilo zapadlega dela posojila, in če v nadaljnjem roku 60 dni ne predloži zavarovalnici odškodninskega zahtevka - so za tožečo banko nesorazmerno stroge. Ni dopustno, da bi zavarovanec izgubil vse pravice iz zavarovalne pogodbe, če ne bi izpolnil formalnih obveznosti, ki za zavarovalnico kot pogodbenega zavezanca ne predstavljajo neke posebej pomembne okoliščine, ki bi onemogočala, ali znatneje oteževala izpolnitev njene obveznosti izplačati odškodnino. Zavarovalnica bi eventualno za neizpolnitev navedenih obveznosti lahko uveljavljala le ustrezno odškodnino, če bi zaradi tega utrpela kakšno škodo.

Zato navedene sporne restriktivne za tožečo stranko pretirano stroge pogodbene določbe niso v skladu z načelom poštenosti in vestnosti iz 12. člena ZOR oziroma so te določbe nemoralne in zato tudi po določilu prvega odstavka 103. člena v zvezi z določilom prvega odstavka 105. člena ZOR nične.

Sodišči druge in prve stopnje sta zavrnili toženkine ugovore o neutemeljenosti tožbenega zahtevka po vsebini iz istih razlogov, kot je zgoraj obrazloženo, saj sodišče druge stopnje navaja, da je "v pogodbi predvidena izguba pravice do izplačila dogovorjene vsote ob nastopu zavarovalnega primera prestroga sankcija". Sodišči druge in prve stopnje sta sicer ničnost spornih določil iz 10. člena pogodbe utemeljevali na določbi 918. člena ZOR, ki sta ga smiselno uporabili glede na to, da gre tudi pri obravnavani pogodbi o zavarovanju kredita za zavarovalno pogodbo, kot je opredeljena v 897. členu ZOR. Uporabiti bi sicer morali direktno spredaj predočena določila drugega odstavka 143. člena ter prvega odstavka 103. člena v zvezi s prvim odstavkom 105. člena ZOR. Le v primeru, če bi ne obstojale splošne zakonske določbe, ki razrešujejo sporno pravno razmerje, bi prišla v poštev analogna uporaba 918. člena ZOR (kot je to enako reklo Vrhovno sodišče RS v zvezi z določilom drugega odstavka 899. člena ZOR v zadevi opr. št. III Ips 2/97: za zavarovanje terjatev se uporablja splošni del ZOR glede na to, da so pogodbe obligacijskega prava, sicer pa pogodbena določila oziroma analogno tiste določbe obligacijskega prava, ki so zavarovanju terjatev najbližje). Toda navedena uporaba druge zakonske osnove ne predstavlja zmotne uporabe materialnega prava, saj sta sodišči druge in prve stopnje povsem pravilno razsodili o zadevi.

Pripominja se še, glede na navedbo revizije, da je tožena stranka prenesla vse pravice in obveznosti iz zavarovalnih pogodb na toženo stranko - zavarovalnico, da je to novo dejstvo, ki ga ni niti poskušala uveljavljati v pritožbenem postopku, in ga tudi ne more uveljavljati v revizijskem postopku glede na določilo tretjega odstavka 385. člena ZPP. Sicer pa revizija tega dejstva ne uveljavlja kot razlog za predlagano spremembo ali razveljavitev izpodbijane sodbe.

Glede na tako stanje stvari, in ko po uradni dolžnosti niso bile ugotovljene kršitve iz 386. člena ZPP, je bilo treba revizijo zavrniti.

Tožeča stranka trpi sama svoje stroške za odgovor na revizijo, ker z njim ni pripomogla k rešitvi zadeve.