Jedro

ZPIZ-1 v 2. odstavku 156. člena določa, da je pogoj za pridobitev pravice do pokojnine prenehanje obveznega zavarovanja. Tožnik je bil v času vložitve zahteve in tudi v času odločanja tožene stranke vključen v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje v Bosni in Hercegovini, in sicer kot direktor družbe A. d.o.o.. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da 2. odstavka 156. člena ZPIZ-1 ni mogoče razlagati na način, da se kot pogoj za pridobitev pravice do pokojnine šteje le prenehanje obveznega zavarovanja v Republiki Sloveniji. Tudi v Bosni in Hercegovini je status aktivnega zavarovanca ovira za priznanje pravice do pokojnine. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da ni utemeljenega razloga za razlikovanje, ali je tožnik vključen v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje v Republiki Sloveniji ali v Bosni in Hercegovini, zato je utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo izpodbijanih upravnih odločb s priznanjem pravice do starostne pokojnine.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam trpi svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločb tožene stranke št. ... z dne 20. 8. 2014 in št. ... z dne 29. 10. 2013 ter da se tožniku z dnem 28. 12. 2012 prizna pravica do starostne pokojnine in povrnejo stroški postopka.

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku oziroma, da zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Sodišče ni pojasnilo zakaj je zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje tožnika. V vlogah je navedel, da bi lahko pojasnil okoliščine prijave in odjave zavarovanja v BiH. Z dnem 28. 12. 2014 je bil odjavljen iz zavarovanja z delovnega mesta direktor v gospodarski družbi A. d.o.o., B. (BiH). Navaja, da je bil zgolj po sili razmer direktor navedene tuje gospodarske družbe in da je že od leta 2011 želel prenehati opravljati to funkcijo, kar ni bilo mogoče, ker lastnik ni želel imenovati novega direktorja. Sklicuje se na Sporazum o socialnem zavarovanju med RS in BiH, ki med drugim določa, da če predlagatelj ne izpolnjuje pogojev za priznanje pravice do pokojnine istočasno v obeh državah članicah, lahko uveljavi pokojnino ali sorazmerni del v državi, v kateri izpolnjuje pogoje. Upoštevaje Sporazum in njegovo izrecno izjavo, da ne bo uveljavljal pravice v BiH, mu glede na doseženo pokojninsko dobo in starost, pravica do starostne pokojnine pripada v RS. Meni, da gre za neenakopravno obravnavanje, saj mu tožena stranka kljub plačanim prispevkom ni priznala niti pravice do delne pokojnine.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus izpodbijane sodbe v obsegu pritožbenih navedb in kakor to določa drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami; v nadaljevanju: ZPP). V okviru navedenega preizkusa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti tiste, ki jo zatrjuje pritožba.

5. Neutemeljen je pritožbeni očitek opustitve izvedbe predlaganega dokaza z zaslišanjem tožnika, ki po vsebini pomeni očitek relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 287. člena ZPP.(1) Tožnik v pritožbi navaja, da bi ga sodišče prve stopnje moralo zaslišati, saj bi lahko pojasnil okoliščine prijave in odjave iz zavarovanja v BiH. Sodišče prve stopnje je dokaz z zaslišanjem tožnika zavrnilo v sklepu sprejetem na glavni obravnavi 23. 11. 2015 ter pojasnilo, da je predlagani dokaz zavrnilo iz razloga, ker gre za dokazovanje dejstev, ki med strankama niso sporna. Zavrnitev dokaznega predloga je prvostopenjsko sodišče ustrezno obrazložilo v samem sklepu, sprejetem na glavni obravnavi. V kolikor bi tožnik menil, da je sodišče prve stopnje s takšnim ravnanjem kršilo določbe pravdnega postopka, bi to moral uveljavljati takoj, na sami glavni obravnavi, v skladu z določbo 286.b člena ZPP, kar pa ni storil. 6. Prvostopenjsko sodišče je v skladu s prvim odstavkom 81. člena v zvezi s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji; v nadaljevanju: ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe tožene stranke št. ... z dne 20. 8. 2014, s katero je bila zavrnjena pritožba zoper odločbo št. ... z dne 29. 10. 2013. S slednjo je tožena stranka med drugim odločila, da se tožnikova zahteva za priznanje pravice do starostne pokojnine zavrne.

7. V obravnavani zadevi podlago za odločitev predstavlja Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št.106/1999 in naslednji; v nadaljevanju: ZPIZ-1) in Sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in BiH (Ur. l. RS, št. 10/2008, v nadaljevanju: Sporazum). ZPIZ-1 v 2. odstavku 156. člena določa, da je pogoj za pridobitev pravice do pokojnine prenehanje obveznega zavarovanja (razen za vajence in osebe iz 2. odstavka 34. člena ZPIZ-1 - med te izvzete kategorije oseb tožnik ne sodi).

8. Iz dejanskega stanja, kakor ga je ugotovilo prvostopenjsko sodišče izhaja, da je bil tožnik tako v času vložitve zahteve, tj. 28. 12. 2012, kot tudi v času odločanja tožene stranke vključen v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje v BiH, in sicer kot direktor družbe A. d.o.o., B. (BiH).

9. Sodišče prve stopnje je glede vprašanja, ali je pri odločanju o priznanju pravice do pokojnine v Republiki Sloveniji mogoče upoštevati dejstvo, da je oseba obvezno zavarovana v tujini upoštevaje sodno prakso Vrhovnega sodišča RS(2) zavzelo pravilo materialnopravno stališče, da 2. odstavka 156. člena ZPIZ-1 ni mogoče razlagati na način, da se kot pogoj za pridobitev pravice do pokojnine šteje le prenehanje obveznega zavarovanja v RS. Do enakega zaključka vodi tudi razlaga 2. odstavka 156. člena ZPIZ-1 ob smiselni uporabi 178. člena ZPIZ-1, ki določa, da uživalec pokojnine, ki na območju Republike Slovenije oziroma v tujini ponovno sklene delovno razmerje, je izvoljen ali imenovan za nosilca javne ali druge funkcije, za katero prejema plačo oziroma nadomestilo plače za opravljanje te funkcije, ali začne opravljati dejavnost, na podlagi katere je zavarovan, pridobi lastnost zavarovanca in se mu pokojnina v tem času ne izplačuje.

10. Sodišče prve stopnje je nadalje na podlagi dopisov bosanskega nosilca zavarovanja (z dne 14. 11. 2013 in 28. 11. 2014) ugotovilo, da je tudi v BiH status aktivnega zavarovanca ovira za priznanje pravice do pokojnine. Upoštevaje navedeno in 6. člen Sporazuma, ki določa izenačenost pravnih dejstev(3) , je pravilno zaključilo, da ni utemeljenega razloga za razlikovanje, ali je tožnik vključen v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje v RS ali v BiH.

11. Zmotno je stališče pritožbe, da gre za neenakopravno obravnavanje, ker tožena stranka tožniku kljub plačanim prispevkom ni priznala niti pravice do delne pokojnine. Pravico do delne pokojnine lahko pridobijo zgolj zavarovanci, ki so izpolnili pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine in so v delovnem razmerju z največ polovico delovnega časa (1. odstavek 58. člena ZPIZ-1). V konkretnem primeru ni sporno, da tožnik ni v delovnem razmerju z največ polovico delovnega časa.

12. Na drugačno rešitev zadeve ne vplivajo niti pritožbene navedbe, da tožnik ni bil po svoji volji vključen v obvezno in pokojninsko zavarovanje v BiH, saj naj bi bil direktor gospodarske družbe v BiH zgolj po sili razmer.

13. Navedeno pomeni, da je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo izpodbijanih upravnih odločb ter na priznanje pravice do starostne pokojnine.

14. Ker ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavanem socialnem sporu niso odločilnega pomena, prav tako pa tožnik ne navaja nobenih drugih pravno upoštevnih dejstev, s katerimi bi lahko omajal izpodbijano sodbo, je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

15. Pritožbeno sodišče je upoštevaje 1. odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP hkrati odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške pritožbe.

(1) ZPP v 2. odstavku 287. člena določa, da predlagane dokaze, za katere misli, da niso pomembni za odločbo, senat zavrne in navede v sklepu, zakaj jih je zavrnil. (2) Sodba VSRS VIII Ips 169/2010 z dne 9. 5. 2011. (3) Sporazum v 6. členu določa, da če ima opravljanje pridobitne dejavnosti ali enako obvezno zavarovanje po zakonodaji ene pogodbenice pravni učinek na določene dajatve iz socialnega zavarovanja, ima taka dejavnost ali enako obvezno zavarovanje enak učinek v drugi pogodbenici.