Jedro

Tožnik ugovorov, ki se nanašajo na izpolnjevanje samih pogojev za izročitev, v upravnem delu postopka izročitve ne more več uspešno uveljavljati, če se dejansko stanje zadeve od pravnomočne odločitve pristojnih kazenskih sodišč ni v ničemer spremenilo.

Dokazno breme izkazovanja verjetnosti obstoja konkretnega tveganja oziroma nevarnosti je na strani tožnika.

V upravnem delu izročitvenega postopka je treba upoštevati (tudi) konvencijsko pravo (EKČP), vendar le, če gre za nova dejstva, ki utemeljujejo ugotovitev kršitve konvencijskih pravil. Presoja konvencijskih kršitev v upravnem delu izročitvenega postopka pa ni bila mogoča le, če bi tožnik navedel nove razloge, ki bi utemeljevali uporabo konvencijskega prava, torej razloge oziroma dejstva, ki jih do sedaj v sodnem postopku še ni navajal.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Ministrica za pravosodje je z izpodbijano odločbo, izdano na podlagi 16. člena Pogodbe med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo o izročitvi z dne 15. 4. 2011 (Uradni list RS – Mednarodne pogodbe št. 15/2013, v nadaljevanju Pogodba o izročitvi) in 530. člena Zakona o kazenskem postopku Republike Slovenije (Uradni list RS št. 176/21, v nadaljevanju – ZKP), na prošnjo Republike Srbije dovolila izročitev tožnika – državljana Republike Srbije, zaradi izvršitve kazni 12 (dvanajst) let zapora, izrečene s sodbo Višjega sodišča v Šabcu, opr. št. 2K 6/20 z dne 24. 2. 2021, zaradi nadaljevanega kaznivega dejanja spolnega napada na otroka po prvem odstavku 180. v zvezi z 61. členom Kazenskega zakonika Republike Srbije (v nadaljevanju KZ), nadaljevanega kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po drugem in prvem odstavku 138. v zvezi z 61. členom KZ in nadaljevanega kaznivega dejanja prikazovanja, pridobivanja in posesti pornografskega materiala in izkoriščanja mladoletne osebe za pornografijo po drugem odstavku 185. v zvezi z 61. členom KZ Republike Srbije (točka 1. izreka). S točko 2. izreka se izročitev tožnika dovoli pod pogoji iz 20. člena Pogodbe o izročitvi, v zvezi s 531. členom ZKP, in sicer: a.) da se tožnika ne sme preganjati zaradi kakšnega drugega kaznivega dejanja, storjenega pred izročitvijo; b.) da se zoper tožnika ne sme izvršiti kazenska sankcija za kakšno drugo kaznivo dejanje storjeno pred izročitvijo; c.) da se tožnika ne sme izročiti kakšni tretji državi zaradi kazenskega pregona zaradi kaznivega dejanja, ki ga je storil, preden je bila dovoljena izročitev.

Pod točko 3. izreka bo predajo tožnika pristojnim organom Republike Srbije skladno z drugim odstavkom 532. člena ZKP v zvezi s Pogodbo o izročitvi izvršilo Ministrstvo za notranje zadeve Republike Slovenije.

2. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je bil tožnik dne 1. 3. 2022 priveden pred preiskovalno sodnico Okrožnega sodišča v Mariboru na podlagi mednarodne tiralice, ki jo je zoper njega dne 22. 9. 2021, pod opr. št. I K 179/21 izdalo Osnovno sodišče v Šabcu, Republika Srbija. Zoper tožnika je bil skladno s 525. v zvezi s 1. točko prvega odstavka 201. člena ZKP, s sklepom Okrožnega sodišča v Mariboru, opr. št. IV Kpd 11821/2022 z dne 1. 3. 2022, odrejen začasni izročitveni pripor. Tožena stranka je dne 16. 3. 2022 prejela prošnjo Ministrstva za pravosodje Republike Srbije, št. 713-01-00476/2022-08 z dne 3. 3. 2022 za izročitev tožnika zaradi izvršitve kazni 12 (dvanajst) let zapora, izrečene po citirani sodbi Višjega sodišča v Šabcu. Prošnji za izročitev je pristojni organ Republike Srbije priložil dokumentacijo potrebno za sprejem odločitve o izročitvi. Po preučitvi izročitvene dokumentacije in izvedbi kontradiktornega postopka je senat Okrožnega sodišča v Mariboru sprejel sklep, opr. št. I Ks 11821/2022 z dne 11. 4. 2022, v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Mariboru, opr. št. II Kp 11821/2022 z dne 6. 5. 2022, s katerim je bilo ugotovljeno, da so izpolnjeni pogoji za izročitev tožnika Republiki Srbiji zaradi izvršitve kazni. Glede na okoliščino, da je bilo v sodni fazi izročitvenega postopka pravnomočno zaključeno, da so izpolnjeni pogoji za izročitev tožnika pristojnim organom Republike Srbije, je bil sodni spis skladno s 529. členom ZKP, dne 6. 5. 2022 predložen Ministrstvu za pravosodje Republike Slovenije za sprejem odločitve v zvezi z dovolitvijo zaprošene izročitve.

3. Tožena stranka je pri odločanju v postopku o izročitvi upoštevala tako dejstva in dokaze, ki izhajajo iz sodnega spisa Okrožnega sodišča v Mariboru, št. IV Kpd 11821/2022 kot dejstva in dokaze, ki izhajajo iz upravnega spisa Ministrstva za pravosodje št. 56010-8/2022. Skladno z 22. členom Ustave RS je tožena stranka zaradi zagotovitve pravice stranke, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo, tožnika pozvalo k pisni izjavi v zvezi z relevantnimi okoliščinami za sprejem odločitve o zaprošeni izročitvi. Tožnik je dne 29. 5. 2022 po svojem zagovorniku vložil pisno izjavo, v kateri izpostavlja, da svoji izročitvi v Republiko Srbijo nasprotuje iz razloga verjetnosti kršitve pravic iz 3. in 6. člena Evropske konvencije za človekove pravice (v nadaljevanju EKČP), in sicer zaradi dosedanjega diskriminatornega odnosa srbskih pravosodnih organov v času kazenskega postopka in kršitve njegovih procesnih pravic z odklonitvijo vseh dokaznih predlogov obrambe zaradi vpliva z oškodovanko povezanih oseb, kar pomeni, da bo tudi po izročitvi deležen nadaljevanja ravnanja v nasprotju s pravicami, ki ji zagotavlja EKČP, vključno z nehumanim in ponižujočim ravnanjem organov v Republiki Srbiji. Tožena stranka je v zvezi s prvim odstavkom 530. člena ZKP ugotovila, da tožnik ni vložil prošnje za mednarodno zaščito, prav tako mu v času izdaje izpodbijane odločbe mednarodna zaščita v Republiki Sloveniji ni bila priznana, tudi ne gre za politično motivirano zadevo. Tožena stranka je tako ob izvedeni oceni vrste kaznivega dejanja zaključila, da se storjenih kaznivih dejanj tožnika ne uvršča med politična ali vojaška kazniva dejanja, čemur pritrjuje tudi tožnik v pisni izjavi.

4. Tožnik je v postopku nasprotoval izročitvi v Republiko Srbijo iz razloga verjetnosti kršitve 3. člena EKČP, in sicer verjetnosti nehumanega in ponižujočega ravnanja v času prestajanja kazni ter okoliščine, da v Republiki Srbiji ni zaznati odziva v razvoju pravnih standardov prestajanja zaporne kazni, ki jih zagotavlja EKČP. Tožena stranka je obrazložila, da je glede na uveljavljeno sodno prakso dokazno breme izkazovanja verjetnosti nastanka kršitve pravic iz 3. člena EKČP na strani zahtevane osebe, kar pomeni, da mora oseba, ki nasprotuje izročitvi svojim navedbam predložiti določene dokaze, da zadosti svojemu delu dokaznega bremena, kar se tožnik v svoji pisni izjavi tudi zaveda, da je breme dokazovanja na njem. Glede na to, da tožnik ni predložil nobenega dokaza, s katerim bi dokazal svoje navedbe verjetnosti kršitev njegovih pravic, ki mu jih zagotavlja 3. člen EKČP oziroma 18. člen Ustave RS je tožena stranka njegov zahtevek v tem delu štela kot očitno neutemeljen. Prav tako je tožena stranka štela navedbe tožnika glede kršitve pravic do poštenega sojenja kot neutemeljene. Tožnik je v sodnem delu izročitvenega postopka zatrjeval, da obstoji verjetnost kršitve njegovih pravic iz 6. člena EKČP iz razloga kršitev procesnih pravic pred sodiščem v Republiki Srbiji. Do navedenih kršitev sta se opredelili že kazenski sodišči. Iz sklepa Okrožnega sodišča v Mariboru izhaja, da so navedbe o potencialnih kršitvah procesnih pravic v postopku pred pristojnim sodiščem v Srbiji ter da sojenje ni bilo pravično, ker se niso upoštevali njegovi dokazni predlogi, izhaja zgolj iz njegovih navedb, za katere ni predložil nobenih dokazov. Enako je tudi Višje sodišče v Mariboru po pritožbi tožnika zavzelo stališče, da so tožnikove navedbe o vprašljivosti izvajanja pravice do poštenega sojenja iz 6. člena EKČP neutemeljene.

5. Tožnik v tožbi navaja, da je izpodbijana odločba nezakonita in predlaga, da jo sodišče odpravi in vrne toženi stranki v ponovno odločanje. V tožbi nadalje navaja, da se glede predlagane izročitve tožnika kot tujca Republiki Srbiji kot doslej v predkazenskem postopku pred Okrožnim sodiščem v Mariboru sklicuje v zvezi z odločanjem o izročitvi, na dosedanji diskriminatorni odnos srbskih pravosodnih organov v dosedanjem obravnavanju privedenega kot obdolženca in hkrati obsojenca v Republiki Srbiji, zlasti na način kršenja njegovih procesnih pravic po EKČP, slednje pa je v obravnavi pred Ustavnim sodiščem Republike Srbije pod, opr. št. UŽ-10570/2021. Temeljna kršitev procesnih pravic tožnika kot obtoženega v Republiki Srbiji je bila zaradi vpliva z domnevno oškodovanko povezanih oseb, odklonitev vseh dokaznih predlogov obrambe, s čemer je nastala nezakonita podlaga za njegovo obsodbo. Neupoštevanje slednjega pomeni absolutno kršitev določb kazenskega postopka, kazenskega procesnega prava Republike Srbije, z ustavo Republike Srbije zajamčenih svoboščin in pravic, prav tako tudi pravic, ki jih zagotavlja EKČP. Tožnik je izpostavil, da v Sloveniji ni imel pravice pribežališča, kakor tudi, da v Republiki Srbiji ni bil obsojen za politično kaznivo dejanje, vendar obstoji verjetnost, da bi bil po izročitvi Republiki Srbiji deležen nadaljevanja ravnanja v nasprotju s pravicami, ki jih zagotavlja domače pravo ter EKČP. Tožnik se zaveda, da je breme izkazovanja potencialnih kršitev pravic iz 3. in 6. člena EKČP skladno s sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) na njemu, vendar zavzema stališče, da je kakršno koli dokazovanje v stanju, v kakršnem se trenutno nahaja (pripor) nemogoče, izhajajoč iz kršitev njegovih pravic iz rednega sojenja pa nedvomno izhaja, da je slednje moč uporabiti kot test kršitve njegovih pravic, ki mu jih zagotavlja EKČP. Upoštevati pa je tudi potrebno, da v Republiki Srbiji ni zaznati odziva v razvoju pravnih standardov prestajanja zaporne kazni, ki jih zagotavlja ESČP in EKČP. Tožnik torej zaključuje, da je tožena stranka v postopku odločanja o izročitvi zmotno in nepopolno ugotovila dejansko stanje, prav tako bistveno kršila upravno postopkovno pravo, v posledici vsega zmotno uporabila materialno pravo. Zlasti tožnik očita pristop k prepovedani anticipaciji v postopku dokazovanja, saj je tožena stranka svoje odločitve oprla na predvidevanje in predpostavljanje, vse ob ter prilagojeni interpretaciji kontrolnih ugotovitev, z grajanim ravnanjem pa je zagovorila svoj diskrecijski pristop k zaključitvi postopka.

6. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe tožnika v kolikor se z njimi izrecno ne strinja in se v celoti sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe. Izpostavi pa, da tožnik v tožbi povsem pavšalno zatrjuje kršitev pravic iz 3. in 6. člena EKČP, predvsem pravice do poštenega sojenja v zvezi s kazenskim postopkom v Republiki Srbiji. Ker je tožnik vsebinsko enake navedbe podal tako v sodnem delu izročitvenega postopka pred Okrožnim sodiščem v Mariboru, kakor tudi v izjavi v upravnem delu izročitvenega postopka pred Ministrstvom za pravosodje, se tožena stranka v izogib ponavljanju v celoti sklicuje na svojo obrazložitev izpodbijane odločbe. Tožena stranka tudi poudarja, da se dejansko stanje zadeve od pravnomočne odločitve pristojnih kazenskih sodišč ni v ničemer spremenilo, česar tožnik tudi ni zatrjeval s predložitvijo novih dejstev in novih dokazov v upravnem delu izročitvenega postopka, kot tudi, da niti v sodnem niti v upravnem delu izročitvenega postopka ni predložil nobenih dokazov, ki bi potrjevali njegove navedbe o verjetnosti kršitev njegovih pravic v zaporu v Republiki Srbiji, kar potrjuje tudi 6. točka sklepa Okrožnega sodišča v Mariboru. Tožena stranka predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne in izpodbijano odločbo obdrži v veljavi.

7. Tožba ni utemeljena.

8. Predmet sodne presoje v obravnavani zadevi je odločba Ministrstva za pravosodje RS o izročitvi tožnika pristojnim organom Republike Srbije, ki je bila izdana na podlagi prvega odstavka 530. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP).

9. Postopek izročitve je urejen v XXXI. poglavju ZKP. Pogoji za izročitev so določeni v 522. členu ZKP, postopek pa v nadaljnjih členih tega poglavja. ZKP uvršča postopek izročitve obdolžencev in obsojencev med posebne postopke. Postopek izročitve je dvofazen, in sicer t.i. sodnemu delu izročitvenega postopka, v katerem prvostopenjsko oz. po pritožbi drugostopenjsko kazensko sodišče odloči, ali so izpolnjeni zakonski in ustavni pogoji za izročitev tujca (522.-529.a člen ZKP), sledi t.i. upravni del izročitvenega postopka, v katerem minister za pravosodje dovoli izročitev (530. člen ZKP). Pogoji za dovolitev izročitve, ki jih presojata sodišči, so jasno razmejeni od razlogov za izročitev oz. zavrnitev izročitve, ki jih presoja minister za pravosodje (530. člen ZKP). ZKP določa, da senat okrožnega sodišča s sklepom ugotovi, če so izpolnjeni zakonski pogoji za izročitev, ki so določeni v 522. členu ZKP (528. člen ZKP). Če sodišče druge stopnje pri odločanju o pritožbi zoper ta sklep spozna, da so izpolnjeni zakonski pogoji za izročitev tujca, se zadeva pošlje ministru za pravosodje, ki nato odloči o izročitvi (drugi odstavek 528. člena ZKP). Minister za pravosodje izda odločbo, s katero izročitev dovoli ali ne dovoli (530. člen ZKP).

10. Pravna podlaga za odločitev v upravnem sporu je določba 350. člena ZKP, določila Ustave RS, EKČP, Pogodba med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo o izročitvi z dne 15. 4. 2011 in ZKP.

11. V skladu s tretjim odstavkom 530. člena ZKP minister za pravosodje izročitve tujca ne dovoli, če ta uživa pravico pribežališča, če gre za politično ali vojaško kaznivo dejanje ali če obstaja verjetnost, da bi bila oseba, katere izročitev se zahteva, v državi prosilki mučena oziroma bi se z njo nečlovečno ali ponižujoče ravnalo oziroma jo na ta način kaznovalo. Določilo 3. odstavka 530. člena ZKP ne daje možnosti za upoštevanje pravic iz 3. ali 6. člena EKČP, zato pa je možno in je treba dati določilu 1. odstavka 530. člena ZKP ustavi skladno in EKČP skladno interpretacijo. Po tem določilu namreč minister za pravosodje „izda odločbo, s katero izročitev dovoli ali ne dovoli.“ To pomeni, da minister ne sme dovoliti izročitve, če ugotovi, da bi bilo osebi zaradi izročitve nesorazmerno poseženo v pravico 6. člena EKČP glede na uveljavljeno sodno prakso ESČP. 1 Ko ne gre za postopek izročitve med državami članicami EU, pravilna uporaba določila 530. člena ZKP varuje absolutno pravico iz 3. člena EKČP oziroma pravico iz 18. člena Ustave RS. 2

12. Sodišče v upravnem sporu presoja zakonitost odločitve Ministrstva za pravosodje RS. Tožnik ugovorov, ki se nanašajo na izpolnjevanje samih pogojev za izročitev, v upravnem delu postopka izročitve ne more več uspešno uveljavljati, če se dejansko stanje zadeve od pravnomočne odločitve pristojnih kazenskih sodišč ni v ničemer spremenilo. Presojo pogojev za izročitev je opravilo že pristojno Okrožno sodišče v Mariboru, s sklepom, opr. št. I Ks 11821/2022 z dne 11. 4. 2022, v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Mariboru, opr. št. II Kp 11821/2022 z dne 6. 5. 2022 in ugotovilo, da so izpolnjeni pogoji za izročitev tožnika Republiki Srbiji.

13. V zadevi ni sporno, da tožniku v Republiki Sloveniji ni priznana mednarodna zaščita ter se izročitev ne nanaša na politično ali vojaško kaznivo dejanje. Sporno je ali obstaja verjetnost, da bi bil tožnik v državi prosilki mučen oziroma bi se z njim nečlovečno ali ponižujoče ravnalo oziroma ga na ta način kaznovalo oziroma bi bile zlorabljene procesne pravice tožnika, torej kršitev 3. in 6. člena EKČP. 14. Sodišče ugotavlja tako kot že tožena stranka, da je tožnik navedbe o diskriminatorni obravnavi in kršenju njegovih procesnih pravic po EKČP ter temeljnih pravic zagotovljenih z ustavo Republike Srbije, zatrjeval v času sodnega dela izročitvenega postopka. Sodišče se strinja z dokazno oceno tožene stranke, da ni mogoče ugotoviti tožniku v kazenskem postopku kršene procesne pravice, ki jih zagotavlja EKČP, kar sedaj po navedbah tožnika, v postopku obravnava Ustavno sodišče Republike Srbije pod, opr. št. UŽ-10570/2021. Tožnik namreč tudi v obravnavani tožbi (kot prej v kazenskem postopku izročitve) in v postopku pred ministrstvom ne pojasni, katere kršitve procesnih pravic naj bi bile podane v postopku pred sodiščem v Republiki Srbiji, pa tudi svojih pomislekov o prestajanju zaporne kazni. Tožnik zatrjevane kršitve procesnih pravic v postopku v Republiki Srbiji ni konkretiziral s predložitvijo dokazov in sta se do navedb domnevne kršitve 6. člena EKČP opredeli že kazenski sodišči. Torej dejansko stanje se od pravnomočne odločitve pristojnih kazenskih sodišč ni v ničemer spremenilo.

15. V zvezi s trditvami, da bi bil tožnik v državi sprejemnici izpostavljen dejanski nevarnosti nečloveškega ravnanja ali mučenja oziroma nastanka kršitev pravic iz 3. člena EKČP, se tožnik zaveda, da je dokazno breme izkazovanja verjetnosti obstoja konkretnega tveganja oziroma nevarnosti na strani tožnika. Tožnik meni, da zato ker je kot priprtemu dokazovanje onemogočeno, je treba uporabiti test kršitve njegovih pravic. Sodišče pri tem pripomni, da je tožniku v kazenskem postopku izročitve bil postavljen zagovornik po uradni dolžnosti, s sklepom opr. št. Kpd 11821/2022 z dne 1. 3. 2022. Tožena stranka se je v izpodbijani odločbi opredelila do testa poštenosti postopka, ki tudi po stališču ESČP predstavlja sinonim za sojenje in gre za tako hude kršitve, ki pomenijo izničenje samega bistva te pravice, kar s testom presoje kršitve tožena stranka ni ugotovila. Kot to že izhaja iz obrazložitve izpodbijane odločbe, pri presoji testa ESČP uporablja enako dokazno breme in dokazni standard kot pri pravici iz 3. in 6. člena EKČP, in sicer je ta na osebi, ki se izroča. 16. Glede na to, da sta kazenski sodišči v sodnem delu izročitvenega postopka navedene okoliščine že presojali in gre za pravnomočno razsojeno stvar in zato poseg v zadevo, o kateri je bilo že pravnomočno odločeno, ni dovoljen. Sodišče se strinja, da je tudi v upravnem delu izročitvenega postopka treba upoštevati (tudi) konvencijsko pravo (EKČP), vendar le, če gre za nova dejstva, ki utemeljujejo ugotovitev kršitve konvencijskih pravil. Sodišče meni, da bi bila presoja konvencijskih kršitev v upravnem delu izročitvenega postopka mogoča le, če bi tožnik navedel nove razloge, ki bi utemeljevali uporabo konvencijskega prava, torej razloge oz. dejstva, ki jih do sedaj v sodnem postopku še ni navajala, kot pravilno opozori tožena stranka v odgovoru na tožbo, v primeru, ko tujec takega ugovora v sodnem delu izročitvenega postopka ne bi mogel uveljavljati, saj so nastopile nove okoliščine po odločitvi pristojnih sodišč, kar v obravnavani zadevi ni primer.3

17. Tožena stranka je po 530. členu ZKP pristojna, da ugotovi, ali je tožniku priznana mednarodna zaščita ali gre za vojaško kaznivo dejanje ali politično kaznivo dejanje in da je bil pred tem izveden sodni postopek v okviru izročitvenega postopka. Vse te okoliščine pa so bile izpolnjene in s tem zakonski pogoji izročitve, zato je odločitev Ministrstva za pravosodje RS, da dovoli izročitev tožnika pod pogoji izpodbijane odločbe, pravilna in zakonita. Sodišče je zato tožbo tožnika na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) zavrnilo kot neutemeljeno.

18. Sodišče je o zadevi odločilo brez glavne obravnave, saj te ni predlagala nobena izmed strank v postopku in je o dejanskem stanju pogojev za izročitev kazensko sodišče že pravnomočno odločilo (tretja alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1). Tožnik tudi v tožbi ne navaja novih dejstev in dokazov, za obravnavo katerih bi sodišče razpisalo glavno obravnavo. Glede predlaganega dokaza tožnika za vpogled v spis Okrožnega sodišča v Mariboru, opr. št. IV Kpd 1182/2022, sodišče ugotavlja, da je bil le ta podlaga odločitvi tožene stranke in predložen upravnemu spisu, kar vse je sodišče pri presoji zakonitosti in pravilnosti upoštevalo.

19. Ker je sodišče tožbo zavrnilo, v skladu s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1 Sodba Upravnega sodišča RS, opr. št. I U684/2015 z dne 20. 1. 2015, tč.33. 2 Nihče ne sme biti podvržen mučenju, nečloveškemu ali ponižujočemu kaznovanju ali ravnanju. 3 Sodba Upravnega sodišča RS, opr. št I U 589/2020 z dne 10. 6. 2020, tč. 47.