Jedro

Podatki "Izpisa Nemcev iz ljudskega popisa od 31.7.1941" so arhivski podatki, kar pomeni, da jih upravni organ sicer lahko uporabi, vendar pa tudi stranka lahko dokazuje, da niso resnični. Zato pa ji mora dati organ med postopkom možnost, da se o njih izjavi (8. čl. ZUP).

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za notranje zadeve z dne 18.7.1994 odpravi.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo proti odločbi Mestnega sekretariata za notranje zadeve z dne 21.4.1994, s katero je organ prve stopnje ugotovil, da se A.E., po predpisih, ki so veljali do uveljavitve zakona o državljanstvu Republike Slovenije, ni štela za državljanko LR Slovenije in za jugoslovansko državljanko. Svojo odločitev je tožena stranka utemeljila z ugotovitvijo, da se je A.E., tožnikova mati, ob popisu prebivalstva leta 1941 opredelila za nemško narodnost, kar je dokazano z njenim vpisom v "Izpisu Nemcev iz ljudskega popisa od 31.7.1941". Ker je A.E. odšla v tujino že leta 1945 in ker je prvostopni organ ugotavljal njeno državljanstvo po zaprosilu Komiteja za urejanje prostora občine na podlagi 3. odstavka 63. člena zakona o denacionalizaciji, tožena stranka meni, da je odločba prvostopnega organa pravilna in zakonita, kajti pogoji za uporabo 2. odstavka 35. člena zakona o državljanstvu FLRJ so bili izpolnjeni. Ta določba se je nanašala na bivše jugoslovanske državljane, ki bi sicer postali na dan 28.8.1945 državljani nove Jugoslavije, torej je nedvomno imela retroaktivno veljavo. Na odločitev torej ni moglo vplivati dejstvo, da je imela A.E., ki je umrla 25.3.1961 v Avstriji, državljanstvo Kraljevine Jugoslavije, kajti državljanstva nove Jugoslavije na dan 28.8.1945 iz navedenih razlogov ni pridobila.

Tožnik v tožbi smiselno uveljavlja tožbena razloga kršitve pravil postopka in zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter nepravilne uporabe materialnega prava. Tožena stranka opira ugotovitev, da se je bila tožnikova mati opredelila za nemško narodnost, na "Izpis Nemcev iz ljudskega popisa od 31.7.1941", kar pa je po mnenju tožnika nesmisel, saj se človek za narodnost ne more opredeljevati, kajti narodnost je odvisna od njegovih prednikov. Oče in mati A.E. pa sta bila slovenske narodnosti, zato je bila tudi ona lahko le slovenske narodnosti. Zato sklicevanje na navedeni Izpis, za katerega se niti ne ve, kako in zakaj naj bi nastal, ne more biti dokaz o nemški narodnosti tožnikove matere. Ta izpis tožniku tudi ni bil predložen na vpogled, da bi se o njem lahko izjavil, kar pa pomeni bistveno kršitev pravil postopka (1. odstavek 8. člena zakona o splošnem upravnem postopku - ZUP), saj tožniku ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločitev. Tožnik dalje navaja, da je nesporno, da je bila njegova mati državljanka Kraljevine Jugoslavije. Kot taka pa je po določbi 1. odstavka 35. člena zakona o državljanstvu DFJ (Uradni list DFJ, št. 64/45) ex lege postala jugoslovanska državljanka, po 1. odstavku 35. člena zakona o državljanstvu FLRJ pa kasneje tudi državljanka FLRJ. Tožnik namreč meni, da ni podlage za stališče tožene stranke, da je imela določba 2. odstavka 35. člena zakona o državljanstvu FLRJ, uveljavljena z novelo iz leta 1948, retroaktivno veljavo, saj retroaktivnosti zakonodajalec ni zapisal. Pa tudi če bi stališče tožene stranke držalo, določbe 2. odstavka 35. člena ni uporabila pravilno, saj ta kot pogoj za to, da se neka oseba ne šteje za državljana FLRJ, določa tudi njeno nelojalno ravnanje. Le-tega pa tudi po določbi 3. odstavka 63. člena zakona o denacionalizaciji ni mogoče domnevati. Če se to dejstvo ni ugotovilo, pa niso izpolnjeni vsi pogoji, določeni z navedeno zakonsko novelo. Zato tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe in predlaga, naj sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba je utemeljena.

Niso sicer utemeljeni tožnikovi tožbeni ugovori, kolikor se nanašajo na nepravilno uporabo materialnega zakona, to je določbe 2. odstavka 35. člena zakona o državljanstvu FLRJ, v zvezi s 3. odstavkom 63. člena zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91-I in 31/93, dalje: ZDen). Iz predloženih upravnih spisov in izpodbijane odločbe namreč izhaja, da je postopek ugotavljanja državljanstva tožnikove pokojne matere tekel na zahtevo upravnega organa, podano na podlagi 3. odstavka 63. člena ZDen. Iz tega sledi, da sta bila upravni organ prve stopnje in tožena stranka pri ugotavljanju državljanstva dolžna upoštevati navedeno določbo 2. odstavka 35. člena zakona o državljanstvu FLRJ (Uradni list FLRJ, št. 54/46, 90/46, 104/47, 105/48 in 88/48), ki je bila uveljavljena z zakonom o spremembah in dopolnitvah zakona o državljanstvu FLRJ (Uradni list FLRJ, št. 105/48), na način, kot izhaja iz zadnjega stavka 3. odstavka 63. člena ZDen v zvezi z določbo 2. odstavka 9. člena ZDen. To pomeni, da sta morala upoštevati retroaktivni učinek 2. odstavka 35. člena zakona o državljanstvu FLRJ, kajti ta določba se je uporabljala retroaktivno in zakonodajalec je pri sprejemanju ZDen to upošteval. Upošteval je tudi, da zaradi časovne odmaknjenosti ni mogoče več ugotavljati, ali je bil pogoj nelojalnega ravnanja pri osebah, ki na podlagi 2. odstavka 35. člena niso bile vpisane v evidenco jugoslovanskega državljanstva, dejansko podan, zato je dolžnost ugotavljanja tega pogoja v postopku ugotavljanja jugoslovanskega državljanstva z določbo 3. odstavka 63. člena ZDen izrecno izključil. Pravilno je torej stališče izpodbijane odločbe, da je določbo 2. odstavka 35. člena zakona o državljanstvu FLRJ treba uporabljati z retroaktivnim učinkom ter da pri uporabi te določbe pogoja nelojalnega ravnanja ni treba ugotavljati.

Utemeljen pa je tožbeni ugovor kršitve pravil postopka, kajti po podatkih upravnih spisov tožnik, ki ima v sporni upravni zadevi položaj prizadete stranke, v postopku ni bil zaslišan oziroma mu ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo (8. člen v zvezi s 135. ter 143. členom ZUP). Podatki "Izpisa Nemcev iz ljudskega popisa od 31.7.1941", na katere se organ prve stopnje sklicuje na podlagi dopisa Inštituta za novejšo zgodovino z dne 11.8.1992, po njem pa tudi tožena stranka, so arhivski podatki, kar pomeni, da jih upravni organ sicer lahko uporabi, vendar pa tudi stranka v postopku lahko dokazuje, da podatki niso resnični. Ker ta možnost tožniku v upravnem postopku ni bila dana, njegove pritožbene navedbe glede slovenske narodnosti njegove matere pa v izpodbijani odločbi niso bile presojene, sodišče ugotavlja, da so dejanske okoliščine v bistveni točki nepopolno ugotovljene, kar pa bi lahko vplivalo na odločitev. Zato je moralo izpodbijano odločbo na podlagi 2. odstavka 39. člena zakona o upravnih sporih (ZUS) odpraviti.

Določbe ZUP in ZUS je sodišče skladno s 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) smiselno uporabilo kot predpisa Republike Slovenije.