Jedro

Zahtevo za varstvo zakonitosti se lahko vloži zoper odločbo o stroških kazenskega postopka zaradi kršitve določb ZKP, ki te stroške urejajo, ne pa zaradi nestrinjanja z odmero stroškov z izpodbijanjem dejanskih ugotovitev.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne. II. Obsojenka je dolžna plačati sodno takso.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Trebnjem je s sodbo obsojeno H.L. spoznalo za krivo kaznivega dejanja razžalitve po prvem odstavku 169. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). Izreklo ji je pogojno obsodbo, v kateri ji je določilo kazen tri mesece zapora s preizkusno dobo v trajanju enega leta. Na podlagi določbe prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je odločilo, da je obsojenka dolžna plačati stroške kazenskega postopka, in sicer povrniti zasebnemu tožilcu (S.R.) njegove potrebne izdatke v znesku 43 EUR in 104 EUR ter plačati nagrado in potrebne izdatke pooblaščenca zasebnega tožilca odvetnika A.B. v višini 1.993 EUR. V plačilo ji je naložilo še na 300 EUR odmerjeno povprečnino. Z isto sodbo je obdolženega S.R. iz razloga po 3. točki 358. člena ZKP oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje razžalitve po prvem odstavku 169. člena KZ. Na podlagi določbe tretjega odstavka 96. člena ZKP je odločilo, da je zasebna tožilka (H.L.) dolžna obdolžencu povrniti njegove potrebne izdatke ter potrebne izdatke in nagrado njegovega zagovornika odvetnika A.B. v višini 1.993 EUR in plačati na 300 EUR odmerjeno povprečnino. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo delno ugodilo pritožbi obsojenkinega zagovornika in sodbo spremenilo v odločbi o kazenski sankciji tako, da je določeno kazen v pogojni obsodbi znižalo na en mesec zapora. Sicer pa je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Obsojenkin zagovornik je pravočasno vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve postopka, kar je imelo za posledico zmotno ugotovljeno dejansko stanje in posledično zmotno uporabo prava. Predlagal je, naj Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi.

3. Vrhovni državni tožilec H.J. v odgovoru na zahtevo, podanem po določbi drugega odstavka 423. člena ZKP, meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Kršitve določb kazenskega postopka niso konkretizirane in jih zato ni mogoče preizkusiti, zahteva pa uveljavlja tudi razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dopustno uveljavljati.

4. Odgovor državnega tožilca je bil vročen obsojenki in zagovorniku. Obsojenka je o njem podala pisno izjavo.

5. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

6. Zahtevo za varstvo zakonitosti je po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP mogoče vložiti zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe; v tem primeru mora vložnik zahteve izkazati kršitev in obrazložiti njen vpliv na to, da je odločba nezakonita. Kot razlog za vložitev zahteve je izrecno izključeno uveljavljanje zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti se Vrhovno sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP), ki morajo biti konkretizirane in ne le poimensko navedene.

7. Iz navedb v zahtevi za varstvo zakonitosti izhaja, da zagovornik kot bistveno kršitev določb kazenskega postopka uveljavlja, da je sodišče postavljalo zasebnemu tožilcu sugestivna vprašanja, tako da je potrjeval žaljive besede, navedene v zasebni tožbi. Zagovornik izraža nestrinjanje z načinom vodenja zasliševanja zasebnega tožilca in navaja, da ne gre zgolj za relativno kršitev postopka, temveč za absolutno bistveno kršitev. Zagovornik pa ne obrazloži svojih trditev in ne pojasni, katera sugestivna vprašanja naj bi zastavilo sodišče zasebnemu tožilcu, ter ne pojasni, v čem je bil kršen zakon, saj konkretne kršitve zakona ne navede in je ne obrazloži, zato navedb o procesni kršitvi zakona Vrhovno sodišče ni moglo preizkusiti.

8. Z navedbami, da so bile priče v postopku s strani zasebnega tožilca podučene, kako naj izpovedujejo in da so zato potrjevale v zasebni tožbi inkriminirane besede, zagovornik izraža nestrinjanje z dokazno oceno v pravnomočni sodbi. Uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi katerega zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti, kar je bilo že pojasnjeno.

9. Katero kršitev naj bi storili sodišči prve in druge stopnje v zvezi z odločbo o stroških kazenskega postopka, zagovornik tudi ne pojasni. Navaja, da sta sodišči kršili zakon tudi v odločbi o stroških kazenskega postopka, saj je sodišče obsojenki naložilo plačilo stroškov za pooblaščenca in še za zagovornika po nasprotni zasebni tožbi, obakrat v znesku 1.993 EUR, čeprav je bil kazenski postopek združen in bi bilo mogoče naložiti stroške v zvezi z zastopanjem zasebnega tožilca in obdolženca po nasprotni zasebni tožbi le enkrat. Zagovornik ne pojasni kršitve določbe prvega odstavka 95. člena ZKP v obsodilnem delu sodbe, v zvezi s katerim lahko kot zagovornik obsojenke vloži zahtevo za varstvo zakonitosti. Zahtevo je mogoče razumeti kot nestrinjanje z odmero stroškov postopka. Tako tudi z grajanjem odločbe o stroških kazenskega postopka zagovornik izpodbija dejanske ugotovitve in ne uveljavlja kršitve zakona, ampak uveljavlja razloge, zaradi katerih zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

10. Kljub temu je potrebno poudariti, da je v obrazložitvi prvostopenjske sodbe pojasnjeno, da sta bili v konkretnem postopku vlogi obdolženca in zasebnega tožilca (S.R.) tako tesno prepleteni, da je bilo stroške, ki jih je priglasil odvetnik A.B. kot zagovornik in pooblaščenec S.R. matematično nemogoče razdeliti na vsako vlogo posebej, zaradi česar je sodišče odmerilo in priznalo potrebne izdatke in nagrado v skupnem znesku 1.993 EUR. Ker je ta znesek, ki ga mora povrniti H.L. kot obsojenka oziroma zasebna tožilka, naveden v odločbah o stroških kazenskega postopka v obsodilnem in v oprostilnem delu sodbe, bo lahko prvostopenjsko sodišče, če bo nastal dvom o razlagi sodne odločbe v zvezi z odločbama o stroških kazenskega postopka v izreku sodbe, izdalo poseben sklep na podlagi določbe drugega odstavka 133. člena ZKP.

11. Po navedenem je Vrhovno sodišče zagovornikovo zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

12. Odločba o stroških postopka, ki jih mora plačati obsojenka, temelji na določbi 98.a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Stroški predstavljajo sodno takso, ki jo bo odmerilo sodišče prve stopnje v posebnem plačilnem nalogu.