Jedro

Da gre za objektivno odgovornost, je sodna praksa štela samo v okoliščinah in primerih, ko je šlo za veliko in nepredvidljivo nevarnost škode, ki se ji ni mogoče izogniti, tudi če se pri opravljanju dejavnosti ali uporabi stvari uporabi vsa dolžna skrbnost; in če je bila in je nevarnost škode velika glede na resnost ali verjetnost škode. Podobno predvidevajo tudi Evropska načela odškodninskega prava, ki jih je pripravila Evropska skupina za odškodninsko pravo (glej Zbornik del: European Tort Law 2002, H. Koziol, B. C. Steininger, Dunaj - New York 2003 ali internet http://www.civil.udg.es/tort/Principles/text.htm.). V obravnavanem primeru ni šlo za tako delo, saj tožnik ni spravljal lestve na višini, temveč je stal na tleh.

Tožena stranka je dokazala, da ni kriva za tožnikovo poškodbo in da je njen nastanek zakrivil tožnik sam, ki ni upošteval navodil nadrejenega. Tožnik je opravljal pomožna dela po pogodbi, zato posebno šolanje o varnem delu ni bilo potrebno, pač pa bi moral ubogati navodila nadrejenega, katerega navodila bi moral ubogati in ne bi smel delati po svoje.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval plačilo 2.490.000 tolarjev odškodnine z zamudnimi obrestmi, ker naj bi bila toženka objektivno in subjektivno odgovorna za to, da se je poškodoval tožnik, ki je v času od 20.6.1994 do 21.7.1994 opravljal dela in naloge "pomoč na sceni". Dne 12.7.1994 mu je namreč padla na roko aluminijasta lestev, ki jo je zlagal po naročilu nadrejenega C. G. Poškodovala je njegovo desno roko, za kar je tožnik zahteval 40.000 tolarjev za izgubljeni zaslužek, 850.000 tolarjev za telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem, 1.200.000 tolarjev za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in 400.000 tolarjev za strah.

Proti tej sodbi se je tožnik pritožil, toda sodišče druge stopnje je zavrnilo njegovo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2.Proti sodbi pritožbenega sodišča, s katero je postala pravnomočna sodba prvostopenjskega sodišča, je tožnik pravočasno vložil revizijo. Navaja, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo in predlaga razveljavitev izpodbijanih sodb in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje. Povzema in nekoliko dopolnjuje dejanske ugotovitve opisane v sodbi drugostopenjskega sodišča ter zaključi, da je držal lestev in jo prestavljal skupaj s C. G., ki je pleskal sceno. Pri spuščanju lestve sta se odpela kaveljčka na lestvi, tako da se je odpel zgornji del lestve ter padel na tožnikovo roko. Po njegovem naj bi se lestev lahko zlagala, zlasti pa krajšala, v horizontalnem ali v vertikalnem položaju. Meni, da so podani pogoji za objektivno odgovornost tožene stranke. Lestev v normalnih pogojih dela sicer ni nevarna stvar, toda v situaciji, ko je bila tridelna lestev raztegnjena na 8 do 12 metrov in se je zgornji člen lestve odpel, ker se je zataknil ob rob in padel ter povzročil škodo, je šlo za nevarno stvar. Padec sestavnega dela lestve z višine 8 do 12 metrov je okoliščina, ki lestev uvršča med nevarne stvari, za katere odgovarja njen lastnik po 173. in 174. členu ZOR. Toženka sicer navaja, da je škoda nastala izključno zaradi ravnanja tožnika, ki ga ni mogla pričakovati in se izogniti posledicam ter odvrniti škodo (prvi, drugi in tretji odstavek 177. člena ZOR), toda to ne drži. Tožnik je bil pomožni nekvalificiran delavec, ki je delal izključno po navodilih toženke, konkretno njenega delavca C. G. Z njim je postavljal in zlagal lestev v stoječem položaju. Nadrejeni sicer izjavlja, da je tožniku rekel, da v vertikalnem položaju ne sme razstavljati lestve, vendar mu sodišče ne bi smelo verjeti, ker je zainteresiran za izid pravde. Poleg tega iz njegove izpovedi ne izhaja, da bi bilo prepovedano krajšanje lestve v vertikalnem položaju, poleg tega pa je C. G. pri zlaganju sam držal lestev. Tožnika pri opravilu ni skušal ustaviti, zato je najbolj verjetno, da sta skušala s tožnikom znižati lestev v vertikalnem položaju, ker je bilo malo prostora, da bi jo polegla. Tožnik trdi, da pri tem ni naredil nič prepovedanega ali protipravnega. Ne drži, da bi bil opozorjen na način razstavljanja lestve in na morebitne posledice, lestev pa je spuščal počasi. Za nesrečo je po tožnikovem mnenju toženka odgovorna tudi krivdno, ker tožnika pred nastopom dela ni poučila o varnem delu, ker njen delavec C. G. ni storil potrebnega, da bi preprečil nezgodo, in ker se je lestev pri spuščanju zataknila, ker očitno ni bila brezhibna. Ker je imela toženka zavarovano odgovornost pri intervenientki in je škoda v celoti krita, saj ne gre za izključitvene pogoje, ni sprejemljivo, da sodišče zavrača plačilo odškodnine. Ker torej tožnik trdi, da gre za kombinacijo krivdne in objektivne odškodninske odgovornosti in da toženka in stranska intervenientka nista dokazali razlogov za izključitev odgovornosti, meni, da bi mu moralo sodišče prisoditi denarno odškodnino.

Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 36/04 - uradno prečiščeno besedilo - 43/06) je bila revizija vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, toženki in stranski intervenientki.

Toženka je odgovorila na revizijo. Opozarja na to, da tožnik izpodbija dokazno oceno sodišč in da izpodbijanje dejanskega stanja v reviziji ni dovoljeno. Poleg tega ponavlja določena dejstva, ki jih je navedel že v pritožbi in jih je sodišče druge stopnje ocenilo kot novoto in jih zato ni upoštevalo. Zato predlaga zavrnitev reviziji.

3.Revizija ni utemeljena.

Toženka utemeljeno opozarja na prepoved vložitve revizije zaradi zmotne in neposredne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Ta je razumljiva, saj je revizija izredno pravno sredstvo, ki ga je mogoče vložiti šele po pravnomočnosti sodbe (prvi odstavek 367. člena ZPP), torej po tem, ko je bila uporabljena ustavno varovana pravica do pravnega sredstva. Zato je revizija omejena in je dovoljena samo v primerih, ki jih ZPP posebej navaja.

Revizijsko sodišče je torej vezano na dejansko stanje in na dokazno oceno sodišč prve in druge stopnje, ki sta ugotovili naslednje: - da je do poškodbe tožnika prišlo pri ravnanju z aluminijasto lestvijo dne 12.7.1994, - da je aluminijasta lestev sestavljena iz treh delov, ki jih je mogoče raztegniti približno do višine 8 (in ne 12 metrov, kot navaja revident), teža lestve pa znaša med 15 in 20 kg, - da vzroka za nesrečo ni iskati v delovanju lestve, temveč v ravnanju z njo, - da so bila dela na višini končana, zaradi česar je bilo treba lestev zložiti (in ne znižati kot navaja revident), nesreča pa se je zgodila pri spravilu lestve, - da je tožnik delal po navodilih C. G., ki mu je povedal, da je treba lestev položiti na tla in jo zložiti skupaj, sicer se lahko zgornji del lestve odpne in pade. Pri tem je revident šele v pritožbi zatrjeval, da za položitev lestve na tla ni bilo dovolj prostora, zato teh navedb ni mogoče upoštevati. - Da tožnik ni upošteval navodil C. G. in je kljub drugačnim navodilom rekel "nima kaj biti"in privzdignil srednji del lestve, da sta se odpela kaveljčka, ki sta bila zataknjena na lestvi z namenom, da se ta v osrednjem delu podaljša ali izpusti. Tožnik je srednji del lestve dvignil, potem pa se je zgornji del lestve z robom zataknil na vrhu, se odpel in mu padel na roke, do česar po prepričanju sodišča ne bi prišlo, če bi upošteval navodila C. G., - Da je bil C. G. sicer prisoten ob opisanem delovanju tožnika, vendar se je vse odvijalo na hitro ter ni mogel posredovati in preprečiti nezgode.

Po tako ugotovljenem dejanskem stanju sta sodišči prve in druge stopnje pravilno uporabili materialno pravo. Splošna določila o odškodninski odgovornosti so urejena v Obligacijskem zakoniku (OZ, Ur.l. RS, št. 8301-32/04), ki v 1060. členu določa, da je treba za obligacijska razmerja, ki so nastala pred njegovo uveljavitvijo, uporabiti določila Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur.l. SFRJ, št. 2978 - 57/89). Nanje odkazuje tudi delovnopravna zakonodaja. Določila ZOR za obstoj odškodninske obveznosti zahtevajo, da morajo biti podani naslednji štirje elementi: nedopustno ravnanje, zaradi katerega je nastala škoda (vzročna zveza), odgovornost tožene stranke in nastanek premoženjske ali nepremoženjske škode. V obravnavanem primeru je sporna odškodninska odgovornost tožene stranke.

Tožnik je navedel, da toženec odgovarja po načelu vzročnosti, toda objektivna odgovornost, ki je uzakonjena v drugem odstavku 154. člena ZOR in 173. ter 174. ZOR je izjema. V prvem odstavku 154. člena ZOR predvideva splošno, krivdno odgovornost. Da gre za objektivno odgovornost, je sodna praksa štela samo v okoliščinah in primerih, ko je šlo ta za veliko in nepredvidljivo nevarnost škode, ki se ji ni mogoče izogniti, tudi če se pri opravljanju dejavnosti ali uporabi stvari uporabi vsa dolžna skrbnost; in če je bila in je nevarnost škode velika glede na resnost ali verjetnost škode. Podobno predvidevajo tudi Evropska načela odškodninskega prava, ki jih je pripravila Evropska skupina za odškodninsko pravo (glej Zbornik del: European Tort Law 2002, H. Koziol, B. C. Steininger, Dunaj - New York 2003 ali internet http://www.civil.udg.es/tort/Principles/text.htm.). V obravnavanem primeru ni šlo za tako delo, saj tožnik ni spravljal lestve na višini, temveč je stal na tleh, in če bi jo zlagal tako, kot mu je bilo naročeno - torej v horizontalnem položaju, mu del lestve ne bi mogel pasti na roko. Drugačno prikazovanje dejstev v reviziji je v nasprotju z ugotovljenim dejanskim stanjem, trditev, češ da za spravilo lestve na tleh ni bilo dovolj prostora, pa je postavil prepozno in gre za nedovoljeno novoto, kar je pojasnilo že sodišče druge stopnje.

Sodišči prve in druge stopnje sta zato pravilno sodili, da je šlo za krivdno odgovornost in ker je v prvem odstavku 154. člena ZOR predvidena krivdna odgovornost z obrnjenim dokaznim bremenom, je morala tožena stranka dokazati, da ni kriva za tožnikovo poškodbo, da je torej poškodba nastala brez njene krivde. To ji je tudi uspelo, ker je dokazala, da je kriv tožnik, ki ni upošteval navodil nadrejenega C. G. Tožnik je opravljal pomožna dela po pogodbi, zato posebno šolanje o varnem delu ni bilo potrebno, pač pa bi moral ubogati navodila nadrejenega in ne bi smel delati po svoje. Tožnikovo natolcevanje, češ da izpoved nadrejenega ni verodostojna, spada med dokazno oceni in v reviziji ni dovoljeno, dejstvo da nadrejeni delavec ni mogel preprečiti samovoljnega dela tožnika pri spravilu lestve, pa sta pojasnili že sodišči prve in druge stopnje, ki sta ugotovili, da je tožnik rekel, da "nima kaj biti", hitro za tem pa je zgornji del lestve že padel na njegovo roko.

Ker je torej tožena stranka v pravdi uspela dokazati, da je škoda nastala brez njene krivde in da je odgovoren tožnik sam, ki pri delu ni upošteval navodil nadrejenega, je tudi sam odgovoren za nastalo škodo. Zato sta sodišči pravilno uporabili materialno pravo, ko sta zaradi pomanjkanja odgovornosti tožene stranke kot ene od štirih predpostavk za nastanek odškodninske obveznosti, zavrnili tožbeni zahtevek. Glede na to revizija ni utemeljena in jo je sodišče po 378. členu ZPP zavrnilo. S tem je zavrnilo tudi predlog za povrnitev stroškov revizije (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim in drugim zahtevkom 154. člena ZPP). Tožena stranka stroškov za odgovor na revizijo ni priglasila.