Jedro

Prevzem dela po dobavnici, v kateri so dela tudi vrednostno obračunana in zapisniško potrjena, predstavlja potrebno soglasje o ceni storitve.

Odpravljiva napaka ne predstavlja neuporabnosti opravljenega dela.

Pravica naročnika, da zahteva odpravo napake, ustreza podjemnikovi pravici, da od naročnika zahteva, naj mu dovoli odpravo napake (prvi odstavek 639. člena OZ). Če naročnik tega podjemniku ne omogoči, krši svojo dolžnost do podjemnika, kar povzroči prenehanje naročnikovih jamčevalnih zahtevkov.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo v plačilo 8.503,92 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.6.2016 naprej (točka I. izreka) ter 1.864,40 EUR pravdnih stroškov s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude (točka IV. izreka). V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (točka II. izreka). V točki III. je ugotovilo, da v pobot uveljavljana terjatev tožene stranke v znesku 17.500,00 EUR ne obstoji.

2. Pritožbo vlaga tožena stranka. Sodbo izpodbija v točkah I., III. in IV. izreka. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP1. Predlaga spremembo z zavrnitvijo celotnega tožbenega zahtevka s stroškovno posledico ter ugotovitvijo, da obstoji v pobot uveljavljana terjatev. Podrejeno se zavzema za razveljavitev sodbe v izpodbijanem delu in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Po pritožbenih navedbah se je v pravdi kot bistveno izpostavilo vprašanje višine kupnine za različne mizarske izdelke, ki jih je tožeča stranka sicer nesporno dobavila toženi stranki. Vztraja, da jih je slednja skladno z dogovorom v celoti plačala. Napačen je zaključek sodišča, da sta pravdni stranki dogovorili plačilo v znesku 34.203,92 EUR in ne v nižjem znesku, kot je trdila in dokazala tožena stranka. Podrobno kot zmotno graja dokazno oceno glede dogovora o višini plačila, pojasnjeno v točkah 11, 12 in 13 sodbe. Vztraja, da je bil med strankama po vsebini in višini usklajen le račun v višini 20.193,99 EUR, ki sta ga uskladili na sestanku 12.12.2014 v stanovanju tožene stranke ob prisotnosti L. Z. in D. Z. M. Dokazna ocena je v nasprotju z 8. členom ZPP (zmotna ocena predloženih listin – elektronska korespondenca med L. Z. in tožnikom; račun z dne 12.12.2014 - zmotno je uporabljeno materialno pravo Zakona o davku na dodano vrednost glede podpisa računa; zaslišanje L. Z. in D. Z. M. in v nasprotju z 214. členom ZPP (neupoštevanje neprerekanih dejstev: da je bil edini predloženi račun z dne 12.12.2014 med pravdnima strankama usklajen po vsebini in višini na sestanku v stanovanju tožene stranke ob prisotnosti L. Z. in D. Z. M. Obremenjena je s kršitvijo 7. člena ZPP oziroma razpravnega načela (prekoračena trditvena podlaga pri oceni reklamacijskega zapisnika z dne 16.6.2015). Nelogična je v točki 13 ter pomanjkljiva in protispisna (absolutni bistveni kršitvi pravil postopka po 14. in 15. točki 339. člena ZPP), ker se ni opredelila do vseh dokazov tožene stranke in v celoti sledila tožniku, ki je kot edini dokaz predložil dobavnico v višini 34.203,9 EUR, a ni niti zatrjeval, da je bila višina, določena s to dobavnico, kadarkoli dogovorjena.

Po pritožbenih navedbah je nadalje zmotno ugotovljeno dejansko stanje o plačilu družbe M., d.o.o. (dokazna ocena v točkah 14 in 15 sodbe) ter o vštevanju are 4.500,00 EUR in naročilu gospodinjskih aparatov pri družbi E. d.o.o. (dokazna ocena v točkah 18, 19 in 20 sodbe). Ugotovitve sodišča o tem so same s seboj v nasprotju, pomanjkljive (ker se ni opredelilo do vseh dokazov tožene stranke: do pojasnila plačila družbe M., do dobavnice in računa družbe E., do obrazložitve L. Z. k računu tožeče stranke), protispisne, sprejete v nasprotju z 8. členom ZPP, 214. členom ZPP (neprerekana dejstva, da družba M. pri tožniku ni naročala pisarniškega materiala, neprerekane trditve o opravljenem delu L. Z. za tožnika) in 7. člena ZPP (v zvezi z oceno vrednosti opravljenih storitev tožeče stranke za toženo stranko, ki je tudi v nasprotju z izpovedbami prič). Zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja je napačno uporabljeno materialno pravo, ki ga v obravnavanem primeru predstavlja dogovor pravdnih strank z dne 12.12.2014. Pri odločanju o pobotnem ugovoru oziroma v pobot uveljavljano terjatvijo v višini 6.000,00 EUR je zmotno uporabljeno materialno pravo. Poziv k odpravi napak ni bil potreben, ker je bil posel opravljen v nasprotju z izrecnimi pogodbenimi pogoji. Kuhinja je bila naročena in bi morala biti izdelana na način, da bi bilo vanjo mogoče vgraditi kuhinjske aparate B. Ker sodišče ni uporabilo 638. člena OZ2, je sprejeta odločitev napačna. Višina škode je dokazana s pričama A. M. in A. T. Svoje delo sta kompenzirala z L. Z., toženec pa je svoje obveznosti do nje v celoti poravnal. Torej je poravnal tudi obveznosti do obeh prič. Sodišče je prezrlo, da je toženec 27.7.2015 od pogodbe odstopil. Naročeno delo je bilo v celoti neuporabno. Nasprotne ugotovitve sodišča so neprepričljive, pavšalne in neživljenjske.

3. Tožeča stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnik v tej pravdi uveljavlja plačilo za opravljena mizarska dela (izdelava stanovanjske opreme v stanovanju tožene stranke), ki jih je vsebinsko in vrednostno opredelil v dobavnici št. 100-85 z dne 14.6.2015 v skupni vrednosti 28.036,00 EUR brez DDV. Glede na že prejeta plačila je vtoževal še neplačano razliko v višini 11.003,00 EUR s pripadki. Toženec se je na drugi strani branil z ugovorom, da je bil predmet naročila in vrednost del dogovorjena oziroma obračunana z računom št. 100-29 z dne 12.12.2014 v znesku 20.193,99 EUR z vključenim DDV, kar je z že izvedenimi plačili v celoti poravnal. Zaradi odstopa od nadaljnjih pogodb je s pobotnim ugovorom uveljavljal vračilo plačanih zneskov 9.000,00 in 2.500,00 EUR (skupaj 11.500,00 EUR), zaradi skritih napak na kuhinjskem pohištvu pa škodo zaradi odprave napak v višini 6.000,00 EUR. Skupaj je terjatvi tožnika postavil v pobot svojo terjatev v višini 17.500,00 EUR s pripadki. Sodišče je po izvedenem dokaznem postopku tožbenemu zahtevku delno ugodilo, pobotni ugovor pa zavrnilo. Pravilno in popolno je ugotovilo vsa pravnorelevantna dejstva. Na ugotovljeno dejansko stanje je pravilno uporabilo materialnopravno določila členov 619 do 648 OZ. Pri sojenju ni zagrešilo procesnih kršitev, ki jih očita pritožba, niti tistih, na katere na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Ker sprejema dokazno oceno in odločitev sodišča prve stopnje, skupaj s pravilnimi, popolnimi in življenjsko logičnimi razlogi kot pravilno, bo v nadaljevanju odgovorile le na bistvene pritožbene poudarke (prvi odstavek 360. člena ZPP).

6. S podjemno pogodbo se podjemnik zavezuje opraviti določen posel, kot je izdelava ali popravilo kakšne stvari, kakšno telesno ali umsko delo ipd., naročnik pa se na drugi strani zavezuje, da mu bo za to plačal (619. člen OZ). Sodišče prve stopnje je v okviru trditvene in dokazne podlage obeh strank ugotovilo, da sta sklenili podjemno pogodbo za mizarska dela po obsegu in v vrednosti, kot jo je uveljavljal tožnik z dobavnico št. 100-85 z dne 14.6.2015. Zadostni in vsebinsko preverljivi razlogi o soglasju glede cene dobavljenih in prevzetih mizarskih del so v točki 10 sodbe. Tožnik je že v tožbi in nadaljnjih navedbah trdil in dokazoval, da so bila v dobavnici navedena dela naročena po njegovi ponudbi in dogovorjenih cenah (izrecne navedbe v tožbi in v pripravljalni vlogi na red. št. 9 spisa), da jih je sam v tem obsegu dobavil, tožena stranka pa prevzela in potrdila z zapisnikom z dne 30.6.2015. Tudi pritožba priznava, da je bila med pravdnima strankama sklenjena pogodba o delu za različne mizarske izdelke, ki jih je tožnik nesporno izdelal in tudi dobavil toženi stranki. Opisu oziroma obsegu mizarskih del, kot ga je tožnik uveljavljal na podlagi dobavnice, toženec ni ugovarjal, pa tudi v dobavnici obračunanim cenam zanje ne. Prevzem dela po dobavnici, v kateri so dela tudi vrednostno obračunana in zapisniško potrjena, predstavlja potrebno soglasje o ceni storitve. Pritožbeni očitki o kršitvah razpravnega načela oziroma sojenju mimo trditvene podlage in pomanjkljivosti v sodbi glede soglasja o ceni za mizarske izdelke so torej neutemeljeni.

7. Med strankama je bilo dejansko sporno, ali je bilo predmet toženčevega naročila oziroma obveznosti tožnika tudi dobava in z njegove strani plačilo gospodinjskih elementov (vgradnih korpusov) sistema B. in izris idejnih načrtov opreme, naročen pri L. Z. Toženec se je pri tem opiral na obračun št. 100-29 z dne 12.12.2014. S tem v zvezi je bilo nadalje sporno, ali je toženec s posameznimi plačili poravnal obveznosti iz obravnavane pogodbe s tožnikom ali svoje obveznosti do drugih podjemnikov (za storitve notranje opreme in dobavo vgradnih kuhinjskih elementov).

8. Pritožbeno sodišče nima pomislekov o pravilnosti dokazne ocene in ugotovitve sodišča, da so bila predmet podjemne pogodbe med pravdnima strankama le mizarska dela, ne pa tudi izris notranje opreme (dokazna ocena in razlogi v točki 18. sodbe) in dobava vgradnih elementov B. (dokazna ocena in razlogi v točki 19. sodbe), kot v pritožbi vztraja toženec. Zato je logična tudi ugotovitev, da je za dobavo vgradnih elementov in storitve načrtovanja notranje opreme moral kot samostojni storitvi po drugih pogodbah (poleg tožnikovih mizarskih del) poravnati toženec neposredno dobavitelju vgradnih elementov B. oziroma izdelovalki načrtov notranje opreme. Ta dejstva so ključna za zavrnitev vseh toženčevih ugovorov, oprtih na listino z dne 12.12.2014, kakor tudi za presojo, koliko je toženec za tožnikovo delo glede na tožniku že izvedena plačila še dolžan.

9. Pritožba z ničemer ne omaje sprejete pritožbene ocene glede dogovora o višini plačila, ki ga je toženec opiral na listino z dne 12.12.2014, sodišče prve stopnje pa po izvedenem dokaznem postopku zavrnilo. Dokazni oceni, pojasnjeni v točkah 19 do 13 sodbe, ni kaj dodati. Z razumljivimi in prepričljivimi razlogi je sodišče pojasnilo, zakaj listina z dne 12.12.2014 ne predstavlja niti (končnega) obračuna del niti soglasja o obsegu in ceni tožnikovih del. Natančno in skrbno je analizirana tako elektronska komunikacija med L. Z. kot toženčevo pooblaščenko in tožnikom, kakor ustno izvedeni dokazi. Tudi z zaslišanjem obeh prič, na kateri se opira pritožba (L. Z., D. Z. M.), se je sodišče zanesljivo prepričalo, da 12.12.2014 v resnici ni prišlo med strankama do takega dogovora, kot ga je zatrjeval toženec. Prepričljivo je pojasnilo, zakaj je ostalo le pri pogajanjih in zakaj za tožnika toženčevi pogoji niso bili sprejemljivi (zanj so predstavljali prehudo breme ob nezadostnih jamstvih, da bi mu toženec pravočasno zagotovil potrebna sredstva za nabavo vgradnih aparatov B.). Neprerekanih dejstev v zvezi z listino z dne 12.12.2014 ni bilo in tudi kršitve 214. člena ZPP pri odločanju ne. Pri ocenjevanju verodostojnosti L. Z. so v zadostni meri upoštevane tudi njene pisne izjave v spisu. Za celovito dokazno oceno ni treba, da so v sodbi omenjeni vsi dokazi, ki so bili izvedeni. Zadošča vrednostna ocena procesnega gradiva, kot jo je v obravnavanem primeru skrbno in natančno opravilo sodišče prve stopnje. Sodba ni obremenjena z očitanimi absolutnimi bistvenimi kršitvami pravil postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker se ob pojasnilih, v katerih delih je sodišče verjelo L. Z. in v katerih delih ne, ni še posebej in izrecno opredeljevalo do njenih pisnih izjav, ki jih je predložila tožena stranka v spis. Samo nestrinjanje pritožnika s sprejeto dokazno oceno pa tudi ne zadošča za relativno kršitev 8. člena ZPP, ki jo uveljavlja pritožnik.

10. Enako velja za pritožbene očitke v zvezi s prezrtimi listinskimi dokazi, neprerekanimi dejstvi glede plačila družbe M. d.o.o. ter pomanjkljivostih v sodbi glede izvedenih plačil s strani tožene stranke. Pritožba z očitki o procesnih kršitvah po 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter s kršitvijo 214. člena ZPP v resnici izpodbija sprejeto dokazno oceno. Vendar ji to spričo pravilne in skrbne ocene, ki jo je opravilo sodišče prve stopnje, ne uspe. Prepričljivim razlogom v točkah 14. in 15. sodbe glede plačila družbe M. d.o.o. pritožbeno sodišče pritrjuje in zavrača nasprotno dokazno oceno, ki jo ponuja pritožba.

11. Pravilne dejanske ugotovitve o naročilu in plačilu izrisa notranje opreme (4.500,00 EUR) in naročilu gospodinjskih aparatov B. imajo v oporo v pravilno ocenjenem dokaznem gradivu. Priznanih dejstev o "obračunani ari 4.500,00 EUR" s strani tožnika ni bilo. V pritožbi izpostavljene trditve toženca so bile izrecno prerekane v tožnikovi vlogi na list. št. 27 spisa. Do listin, ki jih izpostavlja pritožba v zvezi z dobavo in prevzemom gospodinjskih aparatov B., se je sodišče natančno opredelilo in jih ocenilo v točki 19 sodbe. Nestrinjanje pritožnika s sprejeto dokazno oceno tudi glede teh okoliščin ne predstavlja zatrjevanih absolutnih bistvenih kršitev po 8., 14. in 15. točki 339. člena ZPP niti relativne kršitve 214. člena ZPP. Tudi o teh okoliščinah so pravilno in popolno ugotovljena vsa ključna pravnorelevantna dejstva. Sprejeta odločitev o že opravljenih plačilih s strani tožene stranke so tudi pravno pravilno ovrednotena in upoštevana pri končni odločitvi.

12. Tudi odločitev o pobotnem ugovoru je pravilna. Toženec je zatrjeval in sodišče je ugotovilo, da je imelo kuhinjsko pohištvo, ki ga je izdelal tožnik, skrito napako: ni bilo izdelano po standardih za vgradnjo sistema B. Pobotni ugovor v višini 6.000,00 EUR (povrnitev stroškov za odpravo napak po drugem izvajalcu) je zavrnilo po ugotovitvi, da toženec tožniku ni omogočil odprave napake (prvi in drugi odstavek 639. člena OZ). Kot dodatni razlog je dodalo ugotovitev, da toženec tudi ni izkazal zatrjevanih stroškov odprave napake. Toženec sodišču očita napačno uporabo materialnega prava, ker ni uporabilo 638. člena OZ. Trdi, da je imel pravico do takojšnjega odstopa od pogodbe, ker je bilo naročeno delo opravljeno v nasprotju z izrecnimi pogodbenimi pogoji (kuhinjski elementi, primerni za izgradnjo sistema B.) in s tem za toženo stranko v celoti neuporabno.

13. Ob obstoju napake ima naročnik v prvi vrsti zahtevek za odpravo napak (prvi odstavek 637. člena OZ). Gre za temeljni naročnikov zahtevek, od katerega je mogoče odstopiti v primeru posebnega odstopa od pogodbe, kot ga ureja 638. člen OZ. Po njem naročnik lahko takoj odstopi od podjemne pogodbe, če je opravljeno delo bodisi neuporabno bodisi v nasprotju z izrecnimi pogodbenimi pogoji. Na odstop od pogodbe zaradi opravljenega dela v nasprotju z izrecnimi pogodbenimi pogoji se pritožnik prvič brez opravičila, zakaj tega ni storil na prvi stopnji, sklicuje šele v pritožbi. Gre za neopravičeno in prepozno pritožbeno novoto, ki je ni mogoče upoštevati (prvi odstavek 337. člena ZPP). Po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje toženec na prvi stopnji tudi ni trdil, da delo ni bilo povsem neuporabno. Tudi tovrstne pritožbene navedbe so prepozne in neupoštevne. Neuporabnost izvedenega dela je pravno nedoločen pojem. Glede na opis napak in opravljeno in ugotovljeno sanacijo (razlogi v točki 24 sodbe) je presoja sodišča, da delo ni bilo za toženca neuporabno, pravno pravilna. Odpravljiva napaka ne predstavlja neuporabnosti opravljenega dela. To pa pomeni, da v ugotovljenih okoliščinah primera ni bilo posebnih pogojev iz 638. člena OZ za takojšen odstop toženca od podjemne pogodbe. Zato bi moral za uspešno uveljavljanje jamčevalnih zahtevkov najprej od tožnika zahtevati odpravo napake. Pravica naročnika, da zahteva odpravo napake, ustreza podjemnikovi pravici, da od naročnika zahteva, naj mu dovoli odpravo napake (prvi odstavek 639. člena OZ). Če naročnik tega podjemniku ne omogoči, krši svojo dolžnost do podjemnika, kar povzroči prenehanje naročnikovih jamčevalnih zahtevkov3. Ker je sodišče ugotovilo,da je toženec to svojo dolžnost opustil, česar pritožba ne graja, je odločitev že iz tega razloga pravilna.

14. Kljub temu pritožbeno sodišče še dodaja, da sprejema tudi dokazno oceno sodišča prve stopnje in ne nasprotne ocene pritožbe, da toženec ni izkazal zatrjevane škode iz naslova odprave napake. Pri povračilu stroškov odprave napake je treba ugotoviti višino stroškov, ki so potrebni za odpravo napake. Gre za dejansko vprašanje, ki se praviloma dokazuje s plačanimi računi drugim izvajalcem ali z izvedencem. V obravnavanem primeru je sodišče ugotovilo, da računov drugim izvajalcem ni. V odgovoru na pritožbene navedbe je treba dodati, da so bile izpovedbe toženca in prič o vrednosti del tako neskladne, da na tej osnovi ni bilo mogoče ugotoviti vrednosti del za odpravo napake, morebitnega izvedenca pa toženec ni predlagal. Tako se izkaže, da je toženčev ugovor pravilno zavrnjen tudi zaradi nedokazanosti.

15. Pritožbeni razlogi torej niso podani. Sprejeta odločitev je pravilna v pravnem in dejanskem pogledu in ni obremenjena z uveljavljanimi in uradno upoštevnimi procesnimi kršitvami. Zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in v izpodbijanih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16. O pritožbenih stroških je odločeno na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena istega zakona. Tožena stranka do povračila pritožbenih stroškov ni upravičena, ker je s pritožbo propadla.

1 Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št.26/1999 s spremembami. 2 Obligacijski zakonik, Ur. l. RS, št 83/2001 s spremembami 3 Primerjaj: Brus, dr. Marko, v: Podjemna pogodba, Pravosodni bilten, 2017/2, stran 93