Jedro

Obnova postopka kot izredno pravno sredstvo, ki blaži institut pravnomočnosti, se dovoli le, če obstajajo predpostavke, ki so v zakonu natančno določene.

Ustavno sodišče RS je v svojih odločbah že večkrat poudarilo, da je eden od pomembnejših elementov pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS) pravica do izjave v postopku. Bistven (nujen) predpogoj za uresničevanje pravice do izjave v postopku pa je pravica do informacije; stranka namreč pravice do izjave v postopku ne more uresničiti, če ni zagotovljeno, da bo predhodno izvedela za procesna dejanja, glede katerih se ima pravico izjaviti. Najpomembnejši procesni institut, ki služi uresničevanju pravice do informacije kot predpogoja pravice do izjave v postopku, je vročanje. Namen vročanja je omogočiti naslovniku, da se seznani z opravljenim procesnim dejanjem sodišča ali stranke in da bo temu primerno lahko pripravil svojo obrambo. Ta namen lahko vročitev doseže le, če je dejansko zagotovljeno, da bo sodno pisanje prispelo do naslovnika. Dolžnost sodišča v zvezi zagotovitvijo, da bo sodno pisanje dejansko doseglo naslovnika, pa je strožja, ko gre za položaj, ko se postopek še ni začel, ko torej naslovnik še ni seznanjen s postopkom. Tudi ESČP povezuje institut vročanja s konceptom poštenega postopka, ki med drugim zahteva, da je stranka seznanjena z uvedbo civilnega postopka in ima v njem možnost sodelovati.

Tožnica si je v obdobju spornih vročitev po lastni želji izbrala vročanje v poštni predal kot enega izmed dovoljenih načinov vročanja in bi morala sama poskrbeti za to, da se ji na ta način sodna pisanja lahko tudi dejansko vročajo oziroma bi morala izbrati drug možen način vročanja. Z rednim praznjenjem poštnega predala, ki ji ga nalaga tudi prvi odstavek 139.b člen ZPP, bi se tudi izognila predpisani posledici, da se sodna pošiljka ob polnem predalu vrne nazaj sodišču. Posledicam takšne vročitve bi se tožnica lahko izognila tudi tako, da bi uporabo poštnega predala odpovedala oziroma, da bi za dvig pošiljk iz predala pooblastila drugo osebo, če sama do poštnega predala zaradi zatrjevanih zdravstvenih težav (ki za sporno obdobje niti niso izkazane) in strahu pred okužbo s covid-19 ni mogla oziroma upala dostopati.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1.Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje predlog tožnice za obnovo postopka z dne 11. 7. 2023 zavrnilo (I. točka izreka) in tožnici naložilo, da mora v 15 dneh od prejema tega sklepa povrniti drugo tožencu pravdne stroške v višini 15,40 EUR (II. točka izreka).

2.Zoper sklep tožnica vlaga pravočasno pritožbo zaradi nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja in bistvenih kršitev določb postopka. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3.Navaja, da je vročanje, pri katerem obstaja velika verjetnost, da se naslovnik s pisanjem ne bo mogel pravočasno seznaniti, v neskladju z Ustavo RS. Sodišče ni upoštevalo, da je bila v spornem obdobju brez pooblaščenca, torej prava neuka stranka, kar zahteva od sodišča, da postopa po 12. členu ZPP. Dne 10. 11. 2020 je sporočila svoj nov elektronski naslov in je s tem zadostila zakonski zahtevi po obvestilu sodišča, zato bi jo moralo sodišče na ta naslov pozvati, da sporoči nov naslov za vročanje. Zaradi zloma roke avgusta 2020 in ogroženosti pred covid-19 virusom ni dostopala in dvigovala pošte. Sodišče je razpolagalo z obvestilom policije, da na naslovu A. ne prebiva in pošte ne dviguje že več kot 6 mesecev. Sodišče prve stopnje se v razlogih sklepa ni izrecno opredelilo do vročanja pritožbe prvo toženke v odgovor. Pritožba ni bila puščena v poštnem predalu, niti tam ni bilo puščeno obvestilo o priporočeni pošiljki, pritožba ji torej ni bila vročena skladno z 139.b členom ZPP. Ne drži, da ni izkazala, da bi lahko dosegla ugodnejšo sodbo. Sodišče ne more vedeti, kakšna bi bila vsebina izpovedi predlagane priče in kako bi to vplivalo na odmero odškodnine; za obnovo postopka ni potrebno, da stranka tudi že poda odgovor na pritožbo, zato je neutemeljen očitek sodišča, da ni podala konkretnih trditev o tem, katere kršitve bi uveljavljala v pritožbenem postopku.

4.Odgovor na pritožbo ni bil vložen.

5.Pritožba ni utemeljena.

6.Obnova postopka kot izredno pravno sredstvo, ki blaži institut pravnomočnosti, se dovoli le, če obstajajo predpostavke, ki so v zakonu natančno določene; predlog za obnovo je tako utemeljen, če je podan taksativno naštet obnovitveni razlog in možnost z obnovo doseči ugodnejšo odločbo (členi 394. do 401 ZPP). Možnost doseči ugodnejšo odločbo je sicer izrecno predpisana le pri obnovitvenem razlogu iz 10. točke 394. člena, v vseh drugih točkah člena, ki opredeljuje obnovitvene razloge, pa se domneva.

Tožnica je po prejemu sodbe Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1363/2021 z dne 18. 4. 2023 vložila predlog za obnovo postopka po 2. točki prvega odstavka 394. člena ZPP. 16. 6. 2023 je namreč vpogledala v pravdni spis in ugotovila, da se v njem nahajajo zaprte ovojnice, ki se nanašajo nanjo in so bile s strani pošte vrnjene sodišču. Gre za poštne pošiljke, s katerimi naj bi bili tožnici vročeni vabilo na narok za glavno obravnavo dne 12. 4. 2021, zapisnik z naroka tega dne, izvod sodbe Okrožnega sodišča z dne 12. 4. 2021 ter drugopis pritožbe prvo toženke.

Odločitev o zavrnitvi predloga tožnice za obnovo postopka je pravilna. Pritožbeno sodišče obširnim razlogom prvostopenjskega sodišča pritrjuje. Sporna pisanja so bila tožnici vročena v obdobju od januarja do maja 2021 po 139.b členu ZPP v poštni predal na pošti oziroma so se zaradi polnega predala vrnila nazaj sodišču. Stranka, ki odpre poštni predal, soglaša, da se (osebna in neosebna) vročitev sodnih pisanj ne opravi na naslovu njenega stanovanja, ampak neposredno v poštni predal na pošti. Ob sklenjenem dogovoru s pošto o vročanju v poštni predal drugačna vročitev niti ne bi bila pravilna.

Ustavno sodišče RS je v svojih odločbah že večkrat poudarilo, da je eden od pomembnejših elementov pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS) pravica do izjave v postopku. Bistven (nujen) predpogoj za uresničevanje pravice do izjave v postopku pa je pravica do informacije; stranka namreč pravice do izjave v postopku ne more uresničiti, če ni zagotovljeno, da bo predhodno izvedela za procesna dejanja, glede katerih se ima pravico izjaviti. Najpomembnejši procesni institut, ki služi uresničevanju pravice do informacije kot predpogoja pravice do izjave v postopku, je vročanje. Namen vročanja je omogočiti naslovniku, da se seznani z opravljenim procesnim dejanjem sodišča ali stranke in da bo temu primerno lahko pripravil svojo obrambo. Ta namen lahko vročitev doseže le, če je dejansko zagotovljeno, da bo sodno pisanje prispelo do naslovnika. Dolžnost sodišča v zvezi zagotovitvijo, da bo sodno pisanje dejansko doseglo naslovnika, pa je strožja, ko gre za položaj, ko se postopek še ni začel, ko torej naslovnik še ni seznanjen s postopkom. Tudi ESČP povezuje institut vročanja s konceptom poštenega postopka, ki med drugim zahteva, da je stranka seznanjena z uvedbo civilnega postopka in ima v njem možnost sodelovati. Konkretni postopek teče po volji tožnice, in sicer že vse od leta 2015. Tožnica si je v obdobju spornih vročitev po lastni želji izbrala vročanje v poštni predal kot enega izmed dovoljenih načinov vročanja in bi morala sama poskrbeti za to, da se ji na ta način sodna pisanja lahko tudi dejansko vročajo oziroma bi morala izbrati drug možen način vročanja. Ob spoštovanju svojih obveznosti, ki jih je sprejela na podlagi dogovora s pošto (Splošni pogoji izvajanja univerzalne poštne storitve), bi morala zagotoviti, da se pošiljke iz poštnega predala prevzemajo v predpisanih rokih. Z rednim praznjenjem poštnega predala, ki ji ga nalaga tudi prvi odstavek 139.b člen ZPP, bi se tudi izognila predpisani posledici, da se sodna pošiljka ob polnem predalu vrne nazaj sodišču. Posledicam takšne vročitve bi se tožnica lahko izognila tudi tako, da bi uporabo poštnega predala odpovedala oziroma, da bi za dvig pošiljk iz predala pooblastila drugo osebo, če sama do poštnega predala zaradi zatrjevanih zdravstvenih težav (ki za sporno obdobje niti niso izkazane) in strahu pred okužbo s covid-19 ni mogla oziroma upala dostopati. Poštni predal je imela tožnica odprt do 19. 7. 2021, ko je pošta dogovor o odprtju zaradi nepraznjenja predala preklicala.

Pritožbeni očitki o kršitvi 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP niso utemeljeni. Ne drži, da se sodišče prve stopnje do vročanja pritožbe v odgovor ni opredelilo. V 14. točki obrazložitve sklepa je pravilno pojasnilo, da je bila ta sodna pošiljka vrnjena sodišču skladno z 139.b členom ZPP, ker je bil poštni predal tožnice poln. Katera pisanja se vročajo osebno in katera ne, je določeno v 142. členu ZPP.

Pravilnosti vročitve tožnica tudi ni uspela izpodbiti z navedbami, da je sodišče z vlogo z dne 10. 11. 2020 obvestila o svojem aktualnem elektronskem naslovu. Vročanje sodne odločbe po elektronskem naslovu v obliki priponke ni veljaven način vročanja po ZPP. Vročitev se lahko opravi po varni elektronski poti le preko informacijskega sistema e-sodstvo na naslov za vročanje, ki je registriran v tem sistemu. Informacijski sistem za vlaganje vlog v elektronski obliki v času konkretnih vročitev še ni bil vzpostavljen za vse civilne sodne postopke, kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje. Prav tako ZPP ne predpisuje obveznosti sodišča, da bi moralo tožnico obveščati ali pozivati po elektronski pošti, da naj si uredi način vročanja in to tudi ne v okviru 12. člena ZPP kot pomoč prava neuki stranki. Tožnica, ki je stranka tudi v več drugih sodnih postopkih, je med postopkom v posameznih obdobjih za varstvo svojih pravic pooblastila različne odvetnike, kar je sodišče prve stopnje upoštevalo tudi pri vročanju sodnih odločb (točka 12 in 13 obrazložitve sklepa).

Tožnica tako ni izkazala ne obstoja obnovitvenega razloga nepravilne vročitve ne pravne možnosti, da bi obnovitveni postopek pripeljal do ugodnejše odločbe za predlagateljico. Ker tako ni podana že prva predpostavka, je predlog tožnice za obnovo neutemeljen že iz tega razloga. Z navedbami, da bi ji bilo s pravilnim vročanjem vabila na glavno obravnavo, omogočeno, da vztraja pri zaslišanju priče B. B. in s pravilnim vročanjem pritožbe v odgovor zagotovljena pravica do izjave, pritožnica zato ne more uspeti.

Ker niso podani niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti tisti, ki jih uveljavlja pritožba (350. člen ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

Tožnica s pritožbo ni uspela, zato krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. in 154. člena ZPP).

-------------------------------

(1) Ta določa, da se lahko postopek, ki je s sodno odločbo pravnomočno končan, na predlog stranke obnovi, če stranki z nezakonitim postopanjem, zlasti z opustitvijo vročitve, ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem.

(2) V tistem času je imela tožnica kot naslov stalnega prebivališča prijavljen na naslovu A., kjer pa ni imela hišnega predalčnika.

(3) U-I-279/08 z dne 9. 7. 2009 in Up-520/16 z dne 7. 6. 2017.

(4) Glej dr. A. Galič, Pravica do izjavljanja in pravica do enakega obravnavanja v novejši praksi Evropskega sodišča za človekove pravice, Pravosodni bilten 1/2014 str. 77.

(5) Prim. VSRS Sklep II DoR 292/2022 z dne 27. 7. 2022 in II DoR 529/2021 z dne 9. 2. 2022.

Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 12, 139b, 139b/1, 394, 394-2

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.