Jedro

Kaznivo dejanje poslovne goljufije po 234.a členu KZ je enako kot kaznivo dejanje goljufije po 217. členu KZ tako imenovano splošno kaznivo dejanje (delictum proprium), se pravi, da njegova izvršitev ni odvisna od storilčevega položaja (denimo v gospodarski družbi) ali njegovih lastnosti. Razlika med obema kaznivima dejanjema je le v tem, da je prvo omejeno na gospodarsko dejavnost in da ga je mogoče storiti tudi med izvajanjem posla, medtem ko je drugo neodvisno od vrste dejavnosti, storiti pa ga je mogoče le pred sklenitvijo posla.

Izrek

Pritožba zagovornice obdolženega P.V. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obdolženega se oprosti plačila sodne takse, nagrada in potrebni izdatki postavljene zagovornice pa se izplačajo iz proračunskih sredstev.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženega P.V. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 234.a člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) ter mu določilo kazen 6 mesecev zapora. Nato je na podlagi 52. člena KZ pogojno obsodbo Okrožnega sodišča na Ptuju K 159/07, s katero je bila obdolženemu za kaznivo dejanje poslovne goljufije po prvem odstavku 234.a člena KZ določena kazen 1 leto in 5 mesecev zapora s preizkusno dobo štirih let, ki je postala pravnomočna 9. 4. 2008, preklicalo ter obdolženemu po drugem odstavku 47. člena KZ, upoštevaje obe določeni kazni izreklo enotno kazen 1 leto in 10 mesecev zapora. Sodba Okrožnega sodišča na Ptuju K 29/07 in sodba I K 11672/09 nista bili preklicani, obdolženi pa mora po drugem odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oškodovancu plačati 11.234,84 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, za znesek 4.251,84 EUR od dne 20. 8. 2008 dalje do plačila, za znesek 2.010,60 EUR od 22. 8. 2008 dalje do plačila ter za znesek 4.972,40 EUR od 18. 8. 2008 do plačila. Na koncu je bil obdolženi po četrtem odstavku 95. člena ZKP oproščen plačila stroškov kazenskega postopka od 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, medtem ko je bilo za nagrado in potrebne izdatke postavljene zagovornice po prvem odstavku 97. člena ZKP sklenjeno, da se izplačajo iz proračunskih sredstev.

2. Zoper sodbo se je pritožila obdolženčeva zagovornica zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi odločbe o kazenski sankciji. Pritožbenemu sodišču predlaga, da napadeno sodbo spremeni tako, da obdolženega obtožbe oprosti ali mu izreče milejšo kazen oziroma jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Kdaj in kako je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe kazenskega postopka je pritožnica zadržala zase, z ugotovljenim dejanskim stanjem pa se ne strinja zato, ker obdolženemu ni bilo dokazano, da bi se predstavljal kot direktor družbe C. d.o.o., kar bi bilo mogoče preveriti z zaslišanjem prič R.D. in D.Z., medtem ko obdolženi v drugi vlogi za očitano kaznivo dejanje ne more odgovarjati. Razen tega je obdolženi oškodovancu izročil osebno izkaznico, da bi jo preslikal, česar ne bi storil, če bi mu hotel škodovati in ne bi mu predhodno izročal denarja, če ne bi pričakoval, da bo družba C.d.o.o preostanek kupnine plačala po izstavljenih računih. Končno, sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je bil obdolženi poslan k oškodovancu po navodilih V.S. in N.M., ki se za istovrstna kazniva dejanja nahajata v priporu, da sta oba grozila njegovi ženi ter da se obdolženi in oškodovanec poznata in da mu tudi zato ni hotel škodovati.

5. Nasprotno od povzetega je pritožbeni preizkus pokazal, da je sodišče prve stopnje ugotovilo vsa odločilna dejstva ter da ni razlogov, zaradi katerih bi bilo treba vanje dvomiti. Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje dokazni oceni sodišča prve stopnje, se nanjo sklicuje ter obenem na zgornja prizadevanja odgovarja.

6. Kot to izhaja iz zapisa oškodovančeve izpovedbe z glavne obravnave z dne 9. 5. 2012 (l. št. 209) le-ta obdolženega pred obravnavanimi dejanji osebno ni poznal, ravnanje po navodilih drugih pa z ozirom na izbrani način obrambe pomeni navajanje novih dejstev, za katere bi morala pritožnica dodatno obrazložiti, zakaj jih ni navedla že prej in hkrati dokaze, s katerimi bi naj bila ta dejstva dokazana (četrti odstavek 369. člena ZKP). Kar zadeva obdolženčevo pričakovanje, da bodo obveznosti izpolnjene s strani tistih, za katere so bile sprejete in predhodno izročanje osebne izkaznice ter denarja se glede na razplet zadeve zadnji dve okoliščini izkažeta za dodatni sredstvi pri preslepitvi, medtem ko je treba v zvezi s prvo, ob pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje, znova spomniti na oškodovančevo izpovedbo, iz katere že v splošnem izhaja, da je obdolženi ves čas deloval kot oseba, ki ravna v imenu ter za račun družbe C. in ne kot nekdo, ki je bil zavezan kolesa naročiti, ne pa jih tudi plačati. Nenazadnje, če ne zaradi drugega, potem tudi zato, ker je oškodovanec po dobavi koles in do zapadlosti računov kontaktiral z obdolžencem, ki se pri tem ni skliceval na tretjega, kar bi bilo v primeru utemeljenosti zgornjih navedb za pričakovati.

7. Kaznivo dejanje poslovne goljufije po 234.a členu KZ je enako kot kaznivo dejanje goljufije po 217. členu KZ tako imenovano splošno kaznivo dejanje (delictum proprium), se pravi, da njegova izvršitev ni odvisna od storilčevega položaja (denimo v gospodarski družbi) ali njegovih lastnosti. Razlika med obema kaznivima dejanjema je le v tem, da je prvo omejeno na gospodarsko dejavnost in da ga je mogoče storiti tudi med izvajanjem posla, medtem ko je drugo neodvisno od vrste dejavnosti, storiti pa ga je mogoče le pred sklenitvijo posla. Ker sta obdolženčeva povezava z gospodarsko družbo C. d.o.o. in njena dejavnost nedvomno izkazani, je obdolženčev dejanski položaj v tej družbi z vidika obravnavanega kaznivega dejanja nepomemben. Je pa z ozirom na njegov opis pomembno, kako se je obdolženi predstavljal navzven, vendar je glede tega oškodovančeva izpovedba popolnoma jasna in je s predlaganimi dokazi tudi po presoji pritožbenega sodišča, enako kot pri zatrjevani bistveni kršitvi določil kazenskega postopka ni bilo treba dodatno preverjati.

8. Pritožnica nasprotuje še odločbi o kazenski sankciji, vendar s pavšalno trditvijo, da izrečena kazen ne ustreza teži dejanja in obdolženčevi krivdi. To je za pritožbeni uspeh premalo ter jo je bilo tudi v tem delu zavrniti.

9. Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče pri preizkusu iz prvega odstavka 383. člena ZKP ni zasledilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je o pritožbi zagovornice obdolženega P.V. odločilo tako kot izhaja iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

10. Iz istih razlogov kot je to storilo sodišče prve stopnje, je tudi pritožbeno sodišče obdolženega plačila sodne takse oprostilo ter za nagrado in potrebne izdatke postavljene zagovornice sklenilo, da se izplačajo iz proračunskih sredstev (prvi odstavek 98. člena v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena in prvim odstavkom 97. člena ZKP).