Jedro

Če sodišče prve stopnje v razlogih sodbe ni obravnavalo pogodbe, na katero tožnik opira zahtevek, je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani del sodbe (2. odstavek izreka) se razveljavi in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki zavezalo, da morata tožniku plačati tolarsko protivrednost 7.012 DEM z zamudnimi obrestmi, ki veljajo za devizne vloge na vpogled za valuto DEM, in to od 1.6.1992 dalje. Višji zahtevek je zavrnilo.

Zoper zavrnilni del sodbe se iz vseh razlogov pritožuje tožnik in predlaga razveljavitev oziroma spremembo. Zatrjuje, da bi moralo sodišče upoštevati posojilno pogodbo z dne 28.10.1991, ki ji nikakor ni mogoče očitati neveljavnosti. Z njo sta namreč stranki kapitalizirali neplačane zapadle obresti in opravile konverzijo dolga v domačo valuto. Razen tega sta tudi znižali mesečno obrestno mero.

Sodišče prve stopnje je tudi zmotno ugotovilo, koliko in kdaj je toženka tožniku plačala. Pred sklenitvijo pogodbe plačani znski se namreč razen zneska 500 DEM ne nanašajo na sporno pogodbo. Iz tožbi priloženega obračuna izhaja, koliko in kdaj je toženka tožniku plačala. Končno je nesprejemljiva tudi uporaba 399. člen ZOR, saj ni več v skladu z novo pravno urdivijo. Toženka je glede višine obresti sama izjavila, da je bila njena ponuda 12 % mesečno v skladu s takratnim stanjem in njeno ekonomiko poslovanja. Dogovorjena (7 %) mesečna obrestna mera tako nikakor ni pretirana.

Pritožba je utemeljena.

Glede na dosedaj izvedene dokaze pritožbeno sodišče sicer sprejema ugotovitve o tem, koliko od svojega dolga je toženka plačala. Sodišče prve stopnje se je namreč o tem dovolj zanesljivo prepričalo z zaslišanjem tožnika, ki je jasno povedal, da mu je na račun danega posojila toženka dosedaj (sodišče ga je zaslišalo 17.3.1993) vrnila 5.350 DEM. Zato je neprepričljivo tožnikovo oporekanje lastni izpovedbi, posebej še, ker ima omenjena ugotovitev prvostopnega sodišče oporo tudi v tožnikovih zapiskih, ki jih je predložil sodišču in v izpovedbi toženke. Čeprav se je bila ta pripravljena poravnati na 7.239 DEM, to zaenkrat (glede na dosedaj izvedene dokaze) ne vzbuja pomislekov v ugotovitev, koliko dolga je toženka plačala.

Pač pa pritožba utemeljeno opozarja, da bi moralo sodišče obravnavati pogodbo z dne 28.10.1991. Podlaga zahtevka je namreč zgolj ta pogodba in ne posojilna pogodba z dne 17.5.1991. Zakaj pogodbe, na katero opira tožnik svoj zahtevek, sodišče ni obravnavalo, iz razlogov izpodbijane sodbe ni razvidno. Glede tega bistvenega vprašanja je zato ni mogoče preizkusiti. Ker je tako podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijani del sodbe razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (1. odstavek 369. člena ZPP).

V ponovnem postopku naj sodišče prve stopnje obravnava pogodbo z dne 28.10.1991, ki utegne biti novacija (348. in nasl. čl. ZOR). Če se bo prepričalo, da je pogodba veljavna (351. člen ZOR), naj ugotovi, koliko je znašal celoten toženkin dolg ob njenem vsakokratnem delnem plačilu in koliko je po vsakokratnem delnem plačilu znašal še neporavnan del obresti in glavnice. Delna plačila je namreč treba obračunavati tako, kot so se odvijala (sukcesivno) in ne kumulativno.

To pomeni, da bo potreben poseben obračun za vsako posamezno plačilo dolga.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na 3. in 4. odstavku 166. člena ZPP.