Jedro

Tožena stranka je tožnici v času veljavnosti ZDR/90 trikrat podaljšala delovno razmerje, sklenjeno za določen čas, iz razloga začasno povečanega obsega dela, iz istega razloga (začasno povečan obseg dela) pa je tožena stranka s tožnico sklenila še dve pogodbe pogodbi o zaposlitvi za določen čas že v času veljavnosti novega ZDR/2002 (do septembra 2003). Zato je tožnici delovno razmerje, sklenjeno za določen čas, prešlo v delovno razmerje za nedoločen čas že po prej veljavnem 18. členu ZDR/90, saj niso bili podani zakoniti razlogi za sklenitev delovnega razmerja za določen čas po 17. členu ZDR, ker negotovost glede bodočega obsega proizvodnje, ki naj bi bila razlog za sklenitev PZ za določen čas, ni zakonit razlog za sklenitev delovnega razmerja za določen čas. Sodišče je tožnici zakonito priznalo delovno razmerje za nedoločen čas, čeprav novi ZDR v 53. členu dopušča sklepanje večih PZ za določen čas zaporedoma (veriženje) za največ dve leti.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da glasi: "1. Kot nezakonito se razveljavi obvestilo o prenehanju delovnega razmerja, ki datira z dne 27.8.2003 in ki ga je podpisal direktor tožene stranke.

2. Kot nezakonit se razveljavi odgovor tožene stranke za odpravo kršitve z dne 3.10.2003, ki ga je podpisal direktor tožene stranke.

3. Tožena stranka je dolžna pozvati tožečo stranko nazaj na delo za nedoločen čas, to je na delovno mesto sestavljalec elektro in mehanskih sklopov III oz. na drugo delovno mesto, ki ustreza njeni strokovni izobrazbi in sposobnostmi, s polnim delovnim časom od 8.9.2003 dalje, ji obračunati in izplačati vse neizplačane plače od 8.9.2003 dalje, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 18. dne v mesecu za pretekli mesec dalje dalje do plačila, po predhodnem odvodu davkov in prispevkov od bruto zneskov, ter ji v delovno knjižico vpisati manjkajočo delovno dobo, vse v 8 dneh, da ne bo izvršbe.

4. Tožena stranka sama krije svoje stroške postopka."

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se kot nezakonito razveljavi obvestilo o prenehanju delovnega razmerja z dne 27.8.2003 (I/1 točka), da se kot nezakonit razveljavi odgovor tožene stranke za odpravo kršitve z dne 30.10.2003 (I/2 točka).

Zavrnilo je tožbeni zahtevek tožnice za reintegracijo in reparacijo (I/3 točka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek za povrnitev stroškov postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi (I/4 točka).

Odločilo je, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka (II. točka).

Tožnica je zoper navedeno sodbo vložila pritožbo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava po določilih 338. člena ZPP in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sklep (pravilno sodbo) sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi oz. podredno pritožbi ugodi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Navajala je, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje, pri čemer je tudi napačno tolmačilo določilo 52. člena Zakona o delovnih razmerjih, ko je navedlo, da delovno razmerje sklenjeno za določen čas ni bilo sklenjeno nezakonito. 3. alinea

1. odst. 52. člena ZDR izrecno določa začasen povečan obseg dela, in ne samo povečan obseg dela, kot je to zmotno tolmačilo sodišče, že sama beseda začasno pa opredeljuje tudi značaj dela, ki je začasen, torej ni trajen. Po prepričanju tožnice je tožena stranka kršila določila 52. in 54. člena ZDR, sodišče pa je tudi nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ko je v dokaznem sklepu zavrnilo vpogled v sklepanje novih pogodb o zaposlitvi z novimi posamezniki na identičnih delovnih mestih. Če bi tožena stranka dostavila vse pogodbe o zaposlitvi za delavce, ki jih je na novo zaposlila in sicer O. D., M. S., K. K., L. K. in drugih, bi sodišče ugotovilo, da je tožena stranka zaposlovala nove delavce na identičnih delovnih mestih, izpovedba direktorja pa je bila zgolj splošna in pavšalna. Zaradi navedenega bi moralo priti do transformacije delovnega razmerja tožnice iz delovnega razmerja za določen čas v nedoločen čas.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odst. 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožbeno sodišče je sodbo sodišča prve stopnje spremenilo na podlagi 2. točke (če je sodišče prve stopnje zmotno presodilo listine ali posredno izvedene dokaze, njegova odločba pa se opira samo na te dokaze) in 4. točke (če misli, da je dejansko stanje v sodbi prve stopnje pravilno ugotovljeno, da pa je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo) 358. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS št. 26/99, 96/2002, 2/2004 - ZPP).

Iz izvedenega dokaznega postopka je ugotoviti, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožnica vložila pravočasno tožbo, s katero je uveljavljala transformacijo pogodbe o zaposlitvi za določen čas v nedoločen čas, saj je uveljavljala varstvo pravic zaradi transformacije pogodbe o zaposlitvi ob prejemu obvestila o prenehanju delovnega razmerja z dne

27.8.2003, v katerem je tožena stranka tožnico obvestila, da ji preneha delovno razmerje po poteku pogodbe o zaposlitvi za določen čas in je z dnem 7.9.2003 razrešena vseh delovnih dolžnosti. Tožnica je podala poziv na odpravo kršitve dne

12.9.2003, tožena stranka pa je dne 3.10.2003 tožnici podala odgovor delodajalca na poziv za odpravo kršitve. Tožnica je nato dne 3.10.2003 s priporočeno poštno pošiljko vložila tožbo na pristojno sodišče. Tožnica je tako vložila pravočasno tožbo po določilu 2. odst. 204. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur.l. RS št. 14/90, 5/91 in 71/93 - ZDR), ki določa, da če delodajalec v roku 8 dni od vročene pisne zahteve delavca ne izpolni svoje obveznosti iz delovnega razmerja oz. ne odpravi kršitve, lahko delavec v roku 30 dni od poteka za izpolnitev obveznosti oz.

odprave kršitev s strani delodajalca zahteva sodno varstvo pred pristojnim sodiščem.

Iz izvedenega dokaznega postopka izhaja, da je tožnica s toženo stranko sklenila skupaj deset pogodb o zaposlitvi in sicer v času od 8.6.2000 do 7.9.2003 in sicer vse na delovnem mestu 405 - sestavljalec elektro in mehanskih sklopov 3 in sicer pogodbo o zaposlitvi z dne 5.6.2000 za čas od 8.6.2000 do 7.9.2000 zaradi začasno povečanega obsega dela, pogodbo o zaposlitvi z dne

6.9.2000 za čas od 8.9.2000 do 7.6.2001 zaradi začasno povečanega obsega dela, pogodbo o zaposlitvi z dne 5.9.2001 za čas od

8.9.2001 do 7.12.2001 zaradi začasno povečanega obsega dela, pogodbo o zaposlitvi z dne 27.11.2001 za čas od 8.12.2001 do

7.3.2002 zaradi začasno povečanega dela, pogodbo o zaposlitvi z dne 26.2.2002 za čas od 8.3.2002 do 7.6.2002 zaradi začasno povečanega obsega dela, pogodbo o zaposlitvi z dne 29.5.2002 za čas od 8.6.2002 do 7.8.2002 zaradi začasno povečanega obsega dela, pogodbo o zaposlitvi z dne 8.7.2002 za čas od 8.8.2002 do

7.11.2002 zaradi začasno povečanega obsega dela, pogodbo o zaposlitvi z dne 24.10.2002 za čas od 8.11.2002 do 7.5.2003 zaradi začasno povečanega obsega dela, pogodbo o zaposlitvi z dne

28.4.2003 za čas od 8.5.2003 do 7.6.2003 in pogodbo o zaposlitvi z dne 26.5.2003 za čas od 8.6.2003 do 7.9.2003 zaradi začasno povečanega obsega dela.

Delovno razmerje za določen čas je bilo tako po stari delovnopravni zakonodaji kot po novem Zakonu o delovnih razmerjih (Ur.l. RS št. 42/2002 - ZDR/02) izjema, ki je v novem ZDR/02 urejena v 52. členu. 1. odst. 10. člena ZDR namreč določa, da se pogodba o zaposlitvi sklepa za nedoločen čas, če s tem zakonom ni drugače določeno, 2. odst. istega člena pa določa, da če s pogodbo o zaposlitvi čas trajanja ni pisno določen oziroma, če pogodba o zaposlitvi za določen čas ni sklenjena v pisni obliki ob nastopu dela, se domneva, da je pogodba o zaposlitvi sklenjena za nedoločen čas. Navedeno pomeni, da zloraba instituta delovnega razmerja za določen čas ni dopustna. Tudi Direktiva 1999/79/ES določa, da je sklepanje pogodb o zaposlitvi za določen čas dopustno le v primeru, če zato obstajajo utemeljeni stvarni razlogi. Določitev stvarnih oz. objektivnih razlogov pa je prepuščena nacionalnim zakonodajam. Tako ZDR/02 v 52. členu določa objektivne razloge, zaradi katerih se izjemoma lahko sklene delovno razmerje za določen čas, skupni imenovalec navedenih razlogov pa je začasnost potrebe po delu delavca, kot to pravilno opozarja pritožba.

Če se izkaže, da v času sklenitve pogodbe o zaposlitvi za določen čas ni bilo zakonsko določenih pogojev, se šteje, da je bila pogodba o zaposlitvi sklenjena za nedoločen čas po določilih 54. člena ZDR/02. Kot izhaja iz direktorjeve izpovedi, je število naročil nihalo, negotovost v gibanju obsega proizvodnje pa ni razlog naveden v vseh pogodbah o zaposlitvi - začasno povečan obseg dela, gre namreč za tipični poslovni riziko. Bojazen zaradi negotove prihodnosti, da se bo zmanjšal obseg dela do te mere, da tožničino delo ne bo več potrebno in negotovost v gibanju obsega proizvodnje in dejstva, ker se mora tožena stranka obnašati na trgu zelo konkurenčno glede na dogajanja na domačem in svetovnem trgu, ni razlog za sklenitev pogodbe za določen čas, pač pa tipični poslovni riziko. Ob vse močnejši konkurenci na trgu doma in v svetu je namreč lahko vprašljivo gibanje obsega proizvodnje oz. obsega naročil prav v vseh podjetjih.

Iz izvedenega dokaznega postopka izhaja, da je tožnica v času veljavnosti ZDR/90 sklenila osem pogodb o zaposlitvi za določen čas za delovno mesto 405 - sestavljalec elektro in mehanskih sklopov, 3 zaradi začasno povečanega obsega dela, navedeno pa kaže, da ni šlo za začasno povečan obseg dela, pač pa za tipični poslovni riziko tožene stranke, saj je tudi direktor tožene stranke pojasnil, da je bilo ves čas dovolj dela za tožničino delovno mesto. Tako je tožnici že pred uveljavitvijo novega ZDR/02 delovno razmerje za določen čas prešlo v delovno razmerje za nedoločen čas po določilu 18. člena ZDR/90, ki določa, da če se iz razlogov, ki so na strani delodajalca, sklene delovno razmerje za določen čas v nasprotju z zakonom, ali če ostane delavec na delu tudi po času, ko bi mu moralo delovno razmerje prenehati, se šteje, da je delavec sklenil delovno razmerje za nedoločen čas.

Pritožbeno sodišče se ob zgoraj navedenem sicer strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da po novi delovnopravni zakonodaji ni prepovedano sklepanje večih pogodb o zaposlitvi za določen čas zaporedoma (t.i. veriženje), vendar je potrebno poudariti, da mora biti razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas dejansko zakonit in ne le v formalnem smislu, kot to zmotno ugotavlja sodišče prve stopnje. ZDR/02 ureja t.i. verižno sklepanje pogodb o zaposlitvi za določen čas, ki ga v 53. členu omejuje na 2 leti, v prehodnih in končnih določbah v 237. členu pa omeji na 3 leta. Pri tem se kot prehodno obdobje po določilih 2. odst. 237. člena ZDR/02 šteje le obdobje od 1.1.2003 do 1.1.2007 oz. za manjše delodajalce 1.1.2010. Tožnica je v času veljavnosti novega ZDR sklenila le dve pogodbi o zaposlitvi za določen čas, s tem pa časovne omejitve iz 237. člena ZDR ni prekoračila. Vendar pa, kot že navedeno, je tožnici že po stari delovnopravni zakonodaji delovno razmerje za določen čas prešlo v delovno razmerje za nedoločen čas in posledično navedenemu je bilo potrebno tožničinemu tožbenemu zahtevku ugoditi.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi tožnice ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo na podlagi 2. in 4. točke 358. člena ZPP.

Tožena stranka je priglasila stroške postopka pred sodiščem prve stopnje, ki pa jih glede na to, da v postopku ni uspela in ker gre tudi za spor v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja po določilih 2. odst. 22. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS št. 19/94), krije sama.