Jedro

Čeprav se sodišče prve stopnje v večjem delu obrazložitve izpodbijane sodbe najprej ukvarja s pravilnostjo presoje pritožnice, ali je bil ukrep omejitve gibanja na prostore azilnega doma sorazmeren in nujen, šele nato pa (s temeljno) materialnopravno podlago izrečenega ukrepa, je iz razlogov izpodbijane sodbe vendarle mogoče razbrati, da izpodbijana sodba temelji na ugotovitvi, da je presoja pritožnice, ki je ugotovitev znatne nevarnosti za pobeg oprla le na dejstvo, da so tožniki predhodno že vložili prošnjo v drugi državi članici in jo pozneje zapustili, nepravilna. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe namreč pojasnilo, da zgolj to, da so tožniki predhodno že vložili prošnjo na Hrvaškem in jo pozneje zapustili ter da so bili, ko so zapuščali Hrvaško, namenjeni v Nemčijo, pri čemer izjemne okoliščine, ki so potrebne za ukrep pridržanja, niso bile ugotovljene in obrazložene, še ne utemeljuje sklepa o znatni nevarnosti pobega in s tem povezanega ukrepa pridržanja. Vrhovno sodišče se s tako presojo sodišča prve stopnje strinja, zato pritrjuje sodišču prve stopnje, da je pritožnica v obravnavanem primeru napačno uporabila določbe drugega in četrtega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III ter tretje alineje 84. a člena ZMZ-1.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbi tožnikov in odpravilo sklep tožene stranke, št. 2142-3956/2021/7 (1222-02) z dne 17. 12. 2021 (I. točka izreka), in odločilo, da mora tožena stranka nemudoma po prejemu te sodbe in ne šele z njeno pravnomočnostjo prenehati izvajati ukrep pridržanja tožnikov na območju Azilnega doma (II. točka izreka). S citiranim sklepom je tožena stranka odločila, da so tožniki1 pridržani zaradi predaje odgovorni državi članici v skladu z 28. členom Uredbe EU št. 604/2013 (v nadaljevanju Uredba Dublin III)2 na prostore Azilnega doma v Ljubljani od 17. 12. 2021 od 11.40 do prenehanja razloga, vendar najdlje 6 tednov od takrat, ko bo odgovorna država članica odobrila zahtevo za ponovni sprejem, oziroma od takrat, ko bo prenehal veljati morebitni odložilni učinek tožbe na odločitev o predaji v odgovorno državo članico (I. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe med drugim izhaja, da je tožena stranka napačno presodila, da v obravnavanem primeru obstaja znatna nevarnost, da bodo tožniki pobegnili. Pri tem se je oprla le na dejstvo iz tretje alineje 84.a člena ZMZ-1, tj., da so tožniki predhodno že vložili prošnjo v drugi državi članici (v Republiki Hrvaški) in jo pozneje zapustili.

3. Tožena stranka (v nadaljevanju pritožnica) je zoper sodbo vložila pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče napačno interpretiralo sorazmernost ukrepa, možnost uporabiti manj prisilne ukrepe in pojem znatne nevarnosti pobega, kakor je določen v Dublinski uredbi III. Meni, da je izkazala nevarnost pobega s tem, da so tožniki vložili prošnjo za mednarodno zaščito na Hrvaškem in jo kasneje zapustili, pri čemer na odločitev niso počakali (zaradi česar je podana okoliščina iz tretje alineje 84. a člena ZMZ-1); ob upoštevanju, da so bili namenjeni v Nemčijo, pa je nevarnost znatna. Predlaga, naj Vrhovno sodišče pritožbi tožene stranke ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da se tožba zoper sklep tožene stranke zavrne, ter podrejeno, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Tožniki v odgovoru na pritožbo zavračajo pritožbene navedbe in predlagajo, da Vrhovno sodišče pritožbo zavrne.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Pritožnica s pritožbo izpodbija sodbo, s katero je sodišče prve stopnje glede na ugotovljene dejanske okoliščine po opravljeni glavni obravnavi presodilo, da je bil sklep omejitve gibanja tožnikov na prostore azilnega doma nezakonit. 7. Po presoji Vrhovnega sodišča je neutemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje napačno interpretiralo pojem znatne nevarnosti pobega v skladu z Uredbo Dublin III.

8. Drugi odstavek Uredbe Dublin III določa, da kadar obstaja znatna nevarnost, da bo oseba pobegnila, lahko države članice na podlagi presoje vsakega posameznega primera zadevno osebo pridržijo, da bi omogočile izvedbo postopkov za predajo v skladu s to uredbo, vendar le, če je ukrep pridržanja sorazmeren in ni mogoče učinkovito uporabiti drugih manj prisilnih ukrepov. Na podlagi člena 2(n) Uredbe Dublin III „nevarnost pobega“ pomeni nevarnost, da bo prosilec ali državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, v zvezi s katero poteka postopek predaje, pobegnila, v skladu z oceno posameznega primera na podlagi objektivnih kriterijev, ki so določeni z zakonom. Slovenski zakonodajalec je kriterije za ugotovitev obstoja nevarnosti pobega (begosumnost) uredil v 84. a členu ZMZ-1 (člen ima naslov „nevarnost pobega“) in s tem izpolnil obveznost iz člena 2(n) Uredbe Dublin III. Med drugim je določil, da se šteje, da so v posameznem primeru podane okoliščine, na podlagi katerih je mogoče sklepati, da bo oseba pobegnila, če je oseba predhodno že vložila prošnjo v Republiki Sloveniji ali drugi državi članici Evropske unije in jo je pozneje zapustila (tretja alineja 84. a člena ZMZ-1).

9. Stališče prvostopenjskega sodišča, da mora za pridržanje osebe v skladu z drugim odstavkom 28. člena Uredbe Dublin III obstajati znatna nevarnost, da bo oseba pobegnila, je pravilno. Le v takem primeru lahko države članice v skladu z navedeno določbo in na podlagi presoje vsakega posameznega primera osebo pridržijo, da bi omogočile izvedbo postopkov za predajo v skladu s to uredbo, pod nadaljnjim pogojem, da je ukrep pridržanja sorazmeren in ni mogoče učinkovito uporabiti drugih manj prisilnih ukrepov.

10. Vrhovno sodišče je v nedavni sodni praksi že sprejelo stališče, da izpolnjevanje enega od objektivnih kriterijev iz 84. a člena ZMZ-1 samo po sebi še ne zadošča za uporabo ukrepa pridržanja.3 Pridržanje prosilca za namen predaje drugi državi članici, odgovorni za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito (ob upoštevanju ostalih omejitev), je dopustno le, če obstoji znatna nevarnost pobega, pri čemer mora presoja take stopnje nevarnosti temeljiti na individualni oceni.4 Izpostavilo je, da je v ta namen treba ugotoviti visoko stopnjo nevarnosti pobega, ki pomeni neposredno in konkretno nevarnost njegove izvršitve. Tako nevarnost vzpostavljajo dodatno okvalificirane okoliščine, ki so druge kot te, ki ustrezajo zakonsko določenemu objektivnemu kriteriju. Gre za okoliščine, ki izvirajo iz sfere obravnavanega posameznika, nanašajo pa se npr. na njegove osebne lastnosti, na ravnanje pred pridržanjem, na način prehajanja med državami članicami ipd.5 Da za pridržanje ne zadošča nevarnost pobega, ugotovljena le na podlagi enega od zakonsko določenih objektivnih kriterijev, ampak da mora biti ta dodatno kvalificirana, napotuje tudi določba prvega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III, ki določa, da države članice ne smejo pridržati osebe samo zato, ker v zvezi z njo poteka postopek, določen v tej uredbi.

11. Z opisanim stališčem je skladna tudi odločitev v obravnavani zadevi. Čeprav se sodišče prve stopnje v večjem delu obrazložitve izpodbijane sodbe najprej ukvarja s pravilnostjo presoje pritožnice, ali je bil ukrep omejitve gibanja na prostore azilnega doma sorazmeren in nujen, šele nato pa (s temeljno) materialnopravno podlago izrečenega ukrepa, je iz razlogov izpodbijane sodbe vendarle mogoče razbrati, da izpodbijana sodba temelji na ugotovitvi, da je presoja pritožnice, ki je ugotovitev znatne nevarnosti za pobeg oprla le na dejstvo, da so tožniki predhodno že vložili prošnjo v drugi državi članici in jo pozneje zapustili, nepravilna (26. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe namreč pojasnilo, da zgolj to, da so tožniki predhodno že vložili prošnjo na Hrvaškem in jo pozneje zapustili ter da so bili, ko so zapuščali Hrvaško, namenjeni v Nemčijo, pri čemer izjemne okoliščine, ki so potrebne za ukrep pridržanja, niso bile ugotovljene in obrazložene, še ne utemeljuje sklepa o znatni nevarnosti pobega in s tem povezanega ukrepa pridržanja (26., 27. in 28. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Vrhovno sodišče se s tako presojo sodišča prve stopnje strinja, zato pritrjuje sodišču prve stopnje, da je pritožnica v obravnavanem primeru napačno uporabila določbe drugega in četrtega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III ter tretje alineje 84. a člena ZMZ-1. 12. Po obrazloženem se Vrhovno sodišče do ostalih pritožbenih navedb ni opredeljevalo.

13. Glede na navedeno in ker ostale pritožbene navedbe ne morejo vplivati na odločitev, podani pa niso niti razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

1 Gre za družino iz Afganistana (mati, oče in trije mld. otroci). Iz obrazložitve navedenega sklepa tožene stranke izhaja: da so na svoji poti prečkali Grčijo in Hrvaško, da so ilegalno vstopili na območje Policijske postaje Ilirska Bistrica, da so na Hrvaškem že zaprosili za mednarodno zaščito, vendar na odločitev niso počakali. Tožena stranka se je odločila za milejši ukrep zaradi mld. otrok, to je omejitev gibanja na prostore azilnega doma. 2 Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev). 3 Tako Vrhovno sodišče v sklepu I Up 12/2022 z dne 26. 1. 2022. 4 Tako SEU v zadevi C-528/15, Policie ČR, Krajské ředitelství policie Ústeckého kraje, odbor cizinecké policie v Salah Al Chodor and Others, z dne 15. 3. 2017, 34. točka. 5 Tako Vrhovno sodišče v zadevi I Up 12/2022 z dne 26. 1. 2022.