Jedro

Sodišče prve stopnje je napačno poudarilo kot odločilno, da tožba ni bila umaknjena takoj po izpolnitvi zahtevka. Tožnik je namreč delni umik tožbe podal takoj po delni izpolnitvi zahtevka, v preostalem delu pa tožbe niti ni umaknil zaradi izpolnitve, da bi bila relevantna razlaga pojma ''takoj'' iz 158. člena ZPP. Delež izpolnitve se šteje kot tožnikov delež uspeha (21 %), kar pomeni, da je tožena stranka uspela v 79 %, kar je potrebno upoštevati pri odmeri stroškov postopka.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje spremeni tako, da se znesek, ki ga je tožnik dolžan povrniti toženi stranki, zniža na 135,62 EUR.

II. V ostalem se pritožba zavrne in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka, tožniku pa je dolžna povrniti pritožbene stroške v višini 93,33 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je sklenilo, da se postopek ustavi, ter da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti 269,21 EUR stroškov postopka v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka do plačila.

2. Zoper odločitev o stroških postopka se pritožuje tožnik iz vseh treh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Navaja, da je po delni izpolnitvi zahtevka tožbo v celoti umaknil. Delež izpolnitve pomeni delež njegovega uspeha. Sodišče ni odločilo o stroških postopka glede na uspeh strank v postopku, ampak je tožniku naložilo povračilo vseh stroškov tožene stranke. Njen strošek zadnje vloge, ki poleg soglasja k umiku tožbe zajema tudi pripravljalno vlogo, ni bil potreben. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del sklepa spremeni tako, da ga razveljavi oziroma spremeni, upoštevaje delež uspeha v pravdi.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.).

6. Tožnik utemeljeno predlaga, naj se glede odločitve o stroških postopka upošteva, da je v sporu deloma uspel. Najprej je vtoževal 435,36 EUR, nato je zahtevek zvišal na 1.886,54 EUR. Tožbo je delno umaknil 15. 5. 2018 (v posledici delne izpolnitve zahtevka decembra 2017 in marca 2018 v skupni višini 400,03 EUR), nato pa je 16. 1. 2019 tožbo umaknil še v preostalem delu. Sodišče je toženo stranko šele takrat pozvalo, ali soglaša z umikom tožbe. Po pridobitvi njenega soglasja je postopek ustavilo in odločilo o stroških postopka.

7. Po prvem odstavku 158. člena ZPP mora tožeča stranka, ki umakne tožbo, nasprotni stranki povrniti pravdne stroške, razen če jo je umaknila takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek. Sodišče prve stopnje se je sklicevalo na to, da tožba ni bila umaknjena takoj po izpolnitvi in odločilo, da mora tožnik toženi stranki povrniti vse stroške postopka. Priznalo ji je 300 točk za odgovor na tožbo, 225 točk za prvo pripravljalno vlogo, 50 točk za vlogo, ki jo izpostavlja pritožba, ter 2 % materialne stroške, kar znaša 269,21 EUR. Tožnik napačno navaja, da tožena stranka za sestavo zadnje vloge ne bi smela biti upravičena do nobenih stroškov. Ta vloga je poleg soglasja k umiku tožbe zajemala tudi pripravljalno vlogo. Tožena stranka je glede te vloge priglasila 225 točk, sodišče ji je kot potrebni strošek (155. člen ZPP) pravilno priznalo 50 točk, kot nagrado za soglasje k umiku tožbe, ne pa tudi nagrade za pripravljalno vlogo.

8. Sodišče prve stopnje je napačno poudarilo kot odločilno, da tožba ni bila umaknjena takoj po izpolnitvi zahtevka. Tožnik je namreč delni umik tožbe podal takoj po delni izpolnitvi zahtevka, v preostalem delu pa tožbe niti ni umaknil zaradi izpolnitve, da bi bila relevantna razlaga pojma ''takoj'' iz 158. člena ZPP. Delež izpolnitve se šteje kot tožnikov delež uspeha (21 %), kar pomeni, da je tožena stranka uspela v 79 %, kar je potrebno upoštevati pri odmeri stroškov postopka. Stroški tožnika so: 300 točk za tožbo, 225 točk za prvo pripravljalno vlogo, 50 točk za umik tožbe, 2 % materialni stroški in 22 % DDV, kar znaša 328,44 EUR, s sodno takso pa 366,94 EUR. V 21 % to znaša 77,06 EUR. Stroški tožene stranke v 79 % znašajo 212,68 EUR, kar pomeni, da je tožnik dolžan toženi stranki 135,62 EUR.

9. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in izpodbijani del sklepa spremenilo tako, da se stroški postopka, ki jih je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki, znižajo z 269,21 EUR na 135,62 EUR (3. točka 365. člena ZPP).

10. Ker je tožnik s pritožbo uspel v približno polovičnem deležu, mu je tožena stranka, ki krije sama svoje stroške odgovora na pritožbo, dolžna povrniti pritožbene stroške: 250 točk za pritožbo, 2 % materialne stroške, 22 % DDV, kar znaša 186,66 EUR, v 50 % pa 93,33 EUR (prvi odstavek 154., 155. in 165. člena ZPP).