Jedro

Če stranka ni bila seznanjena o obstoju pravne domneve nelojalnosti, ni bila seznanjena z vsemi dejstvi in okoliščinami, ki so pomembne za odločitev.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, št. U 196/2001-11 z dne 20.3.2002.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 2. in 3. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00 - ZUS) ugodilo tožbi tožeče stranke in odločbo tožene stranke z dne 29.12.2000 razveljavilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek (1. točka izreka). Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Upravne enote M. z dne 30.4.1998, s katero je ugotovila, da M.W., roj.

14.1.1883 v M., ni štela za jugoslovansko državljanko. V obrazložitvi sodbe sodišče prve stopnje navaja, da po ugotovitvah tožene stranke ni sporno, da se je M.W. dne 4.12.1948 nahajala v tujini, bila pa je nemške narodnosti, ker dokazi arhivskih podatkov Muzeja narodne osvoboditve M. kažejo na njeno članstvo v Kulturbundu. Tožnik je imel možnost, da bi v postopku na prvi stopnji predložil nasprotne dokaze, ki bi kazali na to, da ni bila članica Kulturbunda. Vendar samemu dejstvu, da je bila pokojna članica Kulturbunda tožnik ni z ničemer oporekal. Prvostopno sodišče je odločbo tožene odpravilo, ker v skladu z odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije, št. U-I-23/93 z dne 20.3.1997 (Uradni list RS, št. 23/97) tožnik ni bil opozorjen na možnost dokazovanja lojalnosti. V navedeni odločbi je vrhovno sodišče zavzelo stališče, da je potrebno določbo 3. odstavka 63. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen) razlagati kot domnevo, zoper katero je mogoč in dovoljen nasproten dokaz, stranki je torej dovoljeno dokazovanje lojalnosti. V upravnem postopku pred organom prve stopnje pa tožniku to ni bilo dovoljeno. Zato je dejansko stanje v bistvenih točkah ostalo nepopolno ugotovljeno in se pred izdajo izpodbijanega akta ni ravnalo po pravilih postopka, kar je vplivalo na zakonitost odločbe. Zadevo je sodišče prve stopnje vrnilo toženi stranki v nov postopek, v katerem naj se tožnika seznani z možnostjo dokazovanja lojalnosti.

Tožena stranka vlaga pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da se po 3. odstavku 63. člena ZDen pri osebah nemške narodnosti nelojalno ravnanje domneva. Ustavno sodišče Republike Slovenije je res presodilo, da v 3. odstavku 63. člena ZDen navedena nelojalnost ni pravna fikcija ampak pravna domneva, ki je izpodbojna. Izpodbijana domneva ne izključuje dokazovanja, vendar breme dokazovanja nasprotnega nosi tisti, ki se z njo ne strinja. Pri tem pa se stranka ne more opirati le na morebitno odsotnost podatkov o nelojalnem ravnanju, temveč je lahko uspešna le, če ponudi navedbe in dokaze o ravnanju, ki izpričujejo lojalnost ali pa dokažejo obstoj drugih okoliščin, ki prepričljivo nasprotujejo domnevi o nelojalnosti. Zato tožena stranka meni, da upravni organi niso dolžni pozivati stranke na to, da imajo možnost predložiti dokaze o svoji lojalnosti. V obravnavanem primeru je bila stranka preko svojega pooblaščenca, ki je prava uka oseba, z dopisoma Upravne enote M. z dne 20.10.1997 in dne 9.7.1997 seznanjena, da iz vseh dosedanjih ugotovitev izhaja, da se M.W. v skladu z 2. odstavkom 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ ni štela za jugoslovansko državljanko. Stranki je bilo omogočeno, da se v določenem roku o tem izjavi in predloži morebitne nasprotne dokaze. Prvostopni organ je v celoti postopal v skladu z načelom zaslišanja stranke in stranko seznanil z ugotovljenimi dejstvi, ji omogočil sodelovanje v postopku ter jo seznanil z možnostjo predložitve nasprotnih dokazov. Stranka pa ne v postopku na prvi stopnji ne v pritožbi zoper prvostopenjsko odločbo in ne v tožbi zoper drugostopenjsko odločbo nikoli ni oporekala domnevi nelojalnosti M.W. in se je tako s to domnevo strinjala.

Tožena stranka zato meni, da je napačna presoja sodišča prve stopnje, da tožniku pred organom prve stopnje ni bilo dovoljeno dokazovati, da lojalnost obstaja. Stranka nikoli ni zatrjevala v postopku, da domneva nelojalnosti ne obstaja. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponoven postopek.

V odgovoru na pritožbo tožeča stranka meni, da pritožba ni utemeljena in naj sodišče potrdi izpodbijano sodbo, saj je bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, ker v postopku niso bile zaslišane priče, ki jih je predlagala tožeča stranka in ki so se nanašale na nemško narodnost kot tudi na nelojalno ravnanje. Tožena stranka o nelojalnem ravnanju ni izvedla nobenih dokazov, glede članstva v Kulturbundu pa so bili dokazi nepravilno presojeni.

Pritožba ni utemeljena.

Po določbi 2. odstavka 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ (Uradni list DFJ, št. 64/45 in Uradni list FLRJ, št. 54/46, 90/46, 104/47, 88/48 in 105/45 - ZDRŽ se niso štele za državljane FLRJ osebe nemške narodnosti, ki so na dan uveljavitve novele zakona (Uradni list FLRJ, št. 105/48), to je 4.12.1948, živele v tujini in so se med vojno ali med njo s svojim nelojalnim ravnanjem pregrešile proti narodnim in državnim koristim narodov FLRJ. Kar pomeni, da osebe za katere je ugotovljeno, da kumulativno izpolnjujejo navedene pogoje, niso pridobile državljanstvo FLRJ in s tem tudi ne državljanstva Republike Slovenije.

Po 3. odstavku 63. člena ZDen se obstoj nelojalnega ravnanja ne ugotavlja. Po stališču Ustavnega sodišča Republike Slovenije v navedeni odločbi je določba 3. odstavka 63. člena ZDen glede nalojalnosti po pravni naravi izpodbojna domneva, kar pomeni, da je stranki dovoljeno dokazovanje lojalnosti. V postopku ugotavljanja državljanstva kot predhodnega vprašanja za postopek denacionalizacije, bi morala torej biti stranka seznanjena v skladu z 8. členom ZUP/86 z vsemi dejstvi in okoliščinami, pomembnimi za odločitev. To pa so dejstva, ki kažejo, da je oseba nemške narodnosti, da je na dan 4.12.1948 živela v tujini, kar oboje pomeni zakonsko domnevo, da je bila nelojalna.

Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožnik pred izdajo prvostopne upravne odločbe ni bil seznanjen z vsemi dejstvi in okoliščinami, pomembnimi za odločitev. Z dopisom z dne 9.7.1997 je upravni organ tožnika seznanil, da na podlagi podatkov Muzeja narodne osvoboditve v M. izhaja, da je bila M.W. članica nemške organizacije Kulturbund. Z dopisom z dne 20.10.1997 pa upravni organ sporoča, da tudi iz listin, ki jih je posredoval tožnik, izhaja, da se je imenovana že pred 4.12.1948 nahajala v Avstriji in da je v svoji vlogi za pridobitev avstrijskega državljanstva sama navedla, da je nemške narodnosti. Upravni organ pa tožnika ni seznanil, da se na podlagi ugotovitev o obstoju nemške narodnosti in bivanja v tujini M.W. domneva, da je podana tudi tretja okoliščina, to je, da je bila M.W., nelojalna. Šele s takim obvestilom bi bila tožniku dana možnost učinkovitega zavarovanja svojih pravic, ker bi lahko dokazoval zakonski domnevi nasprotno ravnanje, to je lojalno ravnanje M.W. Ker se v upravnem postopku ni tako ravnalo, je prvostopno sodišče zaradi ugotovljene kršitve določb ZUP/86, ki pomeni absolutno bistveno kršitev določb postopka (3. točka tretjega odstavka 25. člena ZUS) utemeljeno ugodilo tožbi in odpravilo odločbo tožene stranke.

Tožena stranka ima sicer prav, ko v pritožbi trdi, da ni dolžna pozivati stranke, naj predloži dokaze o lojalnosti. Vendar pa jo to ne razbremenjuje, da ne bi spoštovala enega izmed temeljnih načel ZUP/86, to je načela zaslišanja stranke, da je pred izdajo odločbe treba dati stranki možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločbo. V tem primeru pa tožnik ni bil seznanjen z zakonsko domnevo nelojalnosti kot okoliščino, ki je pomembna za odločitev v tej zadevi.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, ker je ugotovilo, da uveljavljani pritožbeni razlog ni podan in niso podani razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.