Jedro

Tožnici je bila podana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Ob izteku odpovednega roka je bila tožnica v bolniškem staležu, zato ji je v skladu z 3. odstavkom 116. člena ZDR delovno razmerje lahko zakonito prenehalo šele z dnem, ko se je vrnila na delo, oziroma ko bi se morala vrniti na delo, najkasneje pa s potekom šestih mesecev po izteku odpovednega roka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnica v delovnem razmerju pri toženi stranki od 7. 6. 2012 do vključno 13. 11. 2012 (točka I izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožnici vzpostavi delovno razmerje od vključno 7. 6. 2012 do 13. 11. 2012, jo za omenjeno obdobje prijavi v socialno zavarovanje in ji v ustrezno evidenco vpiše delovno dobo za sporno obdobje nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, ter ji obračuna bruto mesečno nadomestilo plače in sicer za junij 2012 v znesku 4.240,00 EUR, za čas od 1. 7. 2012 do 31. 10. 2012 v mesečnih zneskih 5.300,00 EUR ter za sorazmerni del novembra 2012 1.943,30 EUR ter po odvodu davkov in prispevkov izplača neto zneske, zmanjšane za neto nadomestila, ki jih je prejemala pri zavodu za zaposlovanje ter ji izplača ustrezne mesečne neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. dne v mesecu za pretekli mesec (1. odstavek točke II izreka). Zavrnilo je, kar je tožnica zahtevala več in sicer za mesec junij 2012 v bruto znesku 1.060,00 EUR ter za november 2012 v bruto znesku 3.356,70 EUR, oziroma iz naslova neto plač nad zmanjšanim zneskom za nadomestilo, ki ga je prejemala pri zavodu za zaposlovanje (drugi odstavek točke II izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožnici povrne stroške postopka v višini 1.503,00 EUR v roku 15 dni od vročitve sodbe sodišča prve stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka tega roka do plačila (točka III izreka).

Zoper ugodilni del izpodbijane sodbe se tožena stranka pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami). Navaja, da je tožnici 13. 2. 2012 vročila redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Ob upoštevanju trimesečnega odpovednega roka, bi tožnici delovno razmerje prenehalo 13. 5. 2012, tožnica pa je 11. 5. 2012 toženo stranko obvestila, da je v bolniškem staležu. Zaradi navedenega tožena stranka tožnice s 13. 5. 2012 ni odjavila iz obveznih zavarovanj, za plačilo katerih je zavezanec tožena stranka, temveč je to storila 6. 6. 2012, pri čemer je upoštevalo odločbo imenovanega zdravnika z dne 6. 6. 2012. S to odločbo je imenovani zdravnik na podlagi pritožbe tožnice izdal odločbo, s katero je spremenil izrek svoje odločbe z dne 29. 5. 2012 tako, da je ugotovil začasno nezmožnost tožnice za delo v času od 11. 5. 2012 do 5. 6. 2012 in da je ugotovil, da zavarovanka (to je tožnica) od 6. 6. 2012 zmožna za delo. Dne 13. 6. 2012 je bila toženi stranki vložena še ena odločba imenovanega zdravnika prav tako z dne 6. 6. 2012, iz katere izhaja, da naj bi bila tožnica od 10. 6. 2012 do 3. 7. 2012 začasno nezmožna za delo. Navedeno pomeni, da iz dveh odločb imenovanega zdravnika jasno izhaja, da je bila tožnica v obdobju od 6. 6. 2012 do 9. 6. 2012 zmožna za delo. Navedeno pomeni, da bi se tožnica 6. 6. 2012 morala vrniti na delo. Glede na določbo 3. odstavka 116. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002) pa je s tem določen tudi dan, ko je tožnici prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki. Zmotna je ugotovitev sodišča prave stopnje o tem, da naj bi bila tožena stranka obveščena, da je tožnica po 5. 6. 2012 v bolniškem staležu, saj tožnica tožene stranke o tem ni obvestila in se pri toženi stranki do 2. 7. 2012 sploh ni oglasila. Tožena stranka je takrat, ko je tožnico odjavila iz obveznih zavarovanj, na razpolago imela le odločbo imenovanega zdravnika, iz katere je izhajalo, da je bila tožnica od 6. 6. 2012 do 10. 6. 2012 zmožna za delo. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da je tožena stranka vedela, da je tožnica v bolniškem staležu neprekinjeno od 11. 5. 2012, kar naj bi izhajalo iz obrazložitve odločb imenovanega zdravnika. Zaključek sodišča prve stopnje, da je tožena stranka vedela, da je tožnica v bolniškem staležu že od 11. 5. 2012, je protispisen in napačen, v tem delu pa je podana tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Tožena stranka mora odločbe imenovanega zdravnika upoštevati tako, kot se glasijo. V nasprotju s stališči teorije in sodne prakse je zaključek sodišča prve stopnje, da bi tožena stranka morala upoštevati obrazložitev odločbe imenovanega zdravnika in ne njen izrek. Za presojo obravnavanega primera so povsem nerelevantne navedbe izpodbijane sodbe glede odločb, ki jih je imenovani zdravnik izdajal po 7. 7. 2012. Potrdili osebne zdravnice z dne 2. 7. 2012 ne moreta nadomestiti odločbe imenovanega zdravnika za navedeno obdobje. Osebni zdravnik ne more ugotoviti pri zavarovancu začasne zadržanosti od dela zaradi iste bolezni oziroma stanja, za katero je imenovani zdravnik oziroma zdravstvena komisija ugotovila, da ni več utemeljena in od izdaje zadnje odločbe še ni preteklo 30 dni. To lahko stori le izjemoma, če gre za nenadno in nepričakovano poslabšanje zdravstvenega stanja zavarovanca, kar dokazuje z dokumentacijo, iz katere je razvidno, da je prišlo do poslabšanja zdravstvenega stanja. Predlagani izvedenec medicinske stroke bi lahko ugotovil, ali je bilo potrdilo osebne zdravnice izdano neutemeljeno, vendar je sodišče prve stopnje dokazni predlog neutemeljeno zavrnilo. Tožnica bi tožena stranko morala obvestiti, da tudi v času od 6. 6. 2012 do 10. 6. 2012 ni zmožna za delo in da naj je tožena stranka zato ne odjavi. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da bi tožena stranka v skladu z 234. členom Pravil morala zahtevati presojo potrdil osebne zdravnice. Sodišče prve stopnje je pri tem spregledalo, da se citirana določba nanaša na primer, ko se zavarovanec ali delodajalec ne strinjata z ugotovitvijo osebnega zdravnika, tožena stranka pa v času, ko je prejela potrdilo osebne zdravnice, ni bila delodajalec, saj tožnica pri njej ni bila zaposlena. Tožena stranka zato ni imela podlage, da bi izpodbijala potrdilo osebne zdravnice, potrdilo osebne zdravnice bi lahko izpodbijal le zavod za zdravstveno zavarovanje. Potrdilo osebne zdravnice bi tožena stranka lahko izpodbijala le po pravilih ZUP. V upravnem postopku kot stranka lahko nastopi le tisti, ki izkazuje pravni interes, to pa je po stališču sodne praske tisti, ki v pravnem postopku zastopa varstvo svojih na zakon oprtih pravic. Ob upoštevanju dokumentov, ki jih je tožena stranka imela na razpolago do vložitve tožbe tožnice, je bilo jasno, da je bil v tistem času zavezanec za vključitev v obvezno zavarovanje ZZZS in ne tožena stranka, saj je tako izhajalo iz prejetih odločb imenovanega zdravnika. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del prvostopenjske sodbe spremeni tako, da tožničin zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa da ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožnica je v odgovoru na pritožbo prerekala pritožbene navedbe tožene stranke in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi 2. odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijani del prvostopenjske sodbe preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Tožena stranka zmotno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev naj bi bila podana, ker sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi navaja, da je tožena stranka vedela, da je tožnica v bolniškem staležu neprekinjeno od 11. 5. 2012, kar naj bi izhajajo iz obrazložitev odločb imenovanega zdravnika. Zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka je podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Tožena stranka ni povsem korektna, ko v pritožbi povzema, kaj naj bi sodišče prve stopnje navedlo v zvezi z vsebino odločbe imenovanega zdravnika. Sodišče je namreč povsem korektno povzelo vsebino odločbe opr. št. A. o tem, da je tožnica od 10. 6. 2012 do 30. 7. 2012 začasno nezmožna za delo in da je v obrazložitvi navedeno, da je prvi dan zadržanosti 11. 5. 2012, zato ni podana zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Nadaljnje razlogovanje sodišča prve stopnje, da je zaradi tega tožena stranka brez dvoma vedela, da je bil bolniški stalež tožnice neprekinjen vse od 11. 5. 2012, pa pomeni sklepanje sodišča prve stopnje in ne tega, da se o vsebini listine navaja nekaj drugega, kot pa ta listina dejansko vsebuje.

Za odločitev v tem sporu je bistveno, ali je pri presoji zakonitosti prenehanja delovnega razmerja tožnice z 6. 6. 2012 potrebno upoštevati zgolj odločbi imenovane zdravnice z dne 6. 6. 2012 (za kar se zavzema tožena stranka) ali pa tudi potrdilo osebne zdravnice z dne 2. 7. 2012, (za kar se zavzema tožnica). Tožnici je bila 10. 2. 2011 podana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Ob izteku odpovednega roka je bila tožnica v bolniškem staležu, zato ji je v skladu z 3. odstavkom 116. člena ZDR delovno razmerje lahko zakonito prenehalo šele z dnem, ko se je vrnila na delo oziroma, ko bi se morala vrniti na delo, najkasneje pa s potekom šestih mesecev po izteku odpovednega roka.

Na podlagi ocene osebne zdravnice je bila tožnica v bolniškem staležu od 12. 5. 2012. Na zahtevo tožene stranke za presojo ocene osebne zdravnice je imenovana zdravnica z odločbo z dne 29. 5. 2012 (priloga A4) ugotovila, da je bila tožnica od 11. 5. 2012 do 5. 6. 2012 začasno nezmožna za delo in da je od 6. 5. 2012 dalje zmožna za delo. Na pritožbo tožnice je imenovana zdravnica navedeno odločbo nadomestila z novo z dne 6. 6. 2012 (priloga A6), ki se od prve razlikuje le glede datuma, od katerega je zavarovanka (to je tožnica) zmožna za delo in sicer tako, da je tožnica za delo zmožna od 6. 6. 2012. S tem je imenovana zdravnica zgolj popravila očitno pisno pomoto v zapisu datuma v prvi odločbi. Prav gotovo je, da odločba imenovane zdravnice z dne 6. 6. 2012, tožnici ni mogla biti vročena že istega dne in zato ni mogoče govoriti, da bi se tožnica že 6. 6. 2012 morala vrniti na delo. V skladu z 2. odstavkom 238. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja (Ur. l. RS, št. 79/1994 s spremembami, v nadaljevanju Pravila) mora zavarovanec ravnati v skladu s prejeto odločbo imenovanega zdravnika oziroma komisije od dneva prejema odločbe. Iz spisa je razvidno, da je tožena stranka odločbo imenovane zdravnice z dne 6. 6. 2012 prejela 13. 6. 2012 (priloga B8), zato je zelo verjetno, da jo je istega dne prejela tudi tožnica. Takrat (13. 6. 2012) pa je bila tožnica začasno nezmožna za delo tudi na podlagi nove odločbe imenovane zdravnice opr. št. A. z dne 6. 6. 2012, s katero je bilo ugotovljeno, da je tožnica za delo nezmožna od 10. 6. 2012 do 3. 7. 2012. Navedeno pomeni, da tožnici ni možno očitati, da se 6. 6. 2012 ni vrnila na delo oziroma da bi se tega dne morala vrniti na delo. Sicer pa je bistveno, da je bilo tudi za čas od 6. 5. 2012 do 9. 6. 2012 pravnomočno ugotovljeno (s potrdilom osebne zdravnice z dne 2. 7. 2011), da tožnica zaradi bolezni ni bila zmožna za delo, kakor bo to razloženo v nadaljevanju.

Izbrana zdravnica je z odločbo B. z dne 29. 5. 2012 (nadaljnja odločba C. z dne 6. 6. 2012 ki je bila sicer izdana zaradi pritožbe tožnice zoper odločbo z dne 29. 5. 2012), na podlagi pritožbe tožene stranke presojala oceno osebne zdravnice o začasni nezmožnosti za delo. Zaradi navedenega se ta odločba lahko nanaša le na čas, za katerega je začasno nezmožnost za delo ugotovila osebna zdravnica. Imenovana zdravnica je v navedenih odločbah izrecno ugotovila, da je bila začasna nezmožnost za delo od 11. 5. 2012 do 5. 6. 2012 vodena v skladu s Pravili. Odločanje o začasni nezmožnosti za delo zaradi bolezni v prvih 30 dneh je v pristojnosti osebne zdravnice, zato je razumljivo, da je imenovana zdravnica z odločbo A. z dne 6. 6. 2012 odločala le o tožničini začasni nezmožnosti za delo, za čas po 10. 6. 2012, torej po izteku enega meseca od prvega dne tožničine začasne zadržanosti od dela. Obenem navedeno pomeni, da je osebna zdravnica bila pristojna za odločanje o tožničini zmožnosti za delo v času od 6. 5. 2012 do 9. 6. 2012. Vendar pa za odločitev v tem sporu niti ni bistveno, ali je osebna zdravnica navedeni potrdili izdala v skladu s Pravili oziroma ali je z njimi v resnici odločila v nasprotju z odločitvijo imenovanega zdravnika. Bistveno je, da navedeni potrdili nista bili izpodbijani v zato predvidenem postopku in da zato velja, da je resnično, kar se v obeh potrdilih navaja o obdobju, v katerem je tožnica zadržana od dela zaradi bolezni. Zaradi navedenega je tudi neutemeljen pritožbeni očitek, da bi sodišče prve stopnje moralo ugoditi predlogu tožene stranke za izvedbo dokaza z izvedencem medicinske stroke, ki naj bi ugotovil, kakšna je bila diagnoza, zaradi katere je bil tožnici za čas od 6. 6. 2012 do 9. 6. 2012 odobren bolniški stalež ter ali je bil stalež odobren zaradi iste ali druge diagnoze oziroma ali se tožnici v tem času bistveno poslabšalo zdravstveno stanje. Glede na pravnomočnost in dokončnost potrdila osebne zdravnice, pa tudi glede na to, da iz odločb imenovanih zdravnikov izhaja, da je bil 11. 5. 2012 prvi dan tožničine začasne nezmožnosti za delo, je sodišče prve stopnje ta dokazni predlog utemeljeno zavrnilo.

Pritožbeno sodišče je v tem sporu že ob odločanju o pritožbi zoper sklep, s katerim je bil zavrnjen predlog za izdajo začasne odredbe, zavzelo stališče, da ima potrdilo osebne zdravnice z dne 2. 7. 2012, s katerim je bila ugotovljena tožničina zadržanost z dela za obdobje od 7. 6. 2012 do 30. 6. 2012, značaj javne listine. Tožena stranka bi v skladu s 1. odstavkom 234. člena Pravil v roku treh delovnih dni, od dne, ko je bila seznanjena z oceno osebne zdravnice glede začasne zadržanosti z dela, lahko zahtevala presojo s strani imenovanega zdravnika. Tožena stranka tega ni storila, zato je odločba osebne zdravnice postala pravnomočna in dokončna. Ni mogoče slediti pritožbeni navedbi, da tožena stranka takšne presoje ni mogla zahtevati, ker tožnica v spornem obdobju na katerega se nanaša potrdilo o upravičeni zadržanosti z dela, ni bila več delavka tožene stranke, saj jo je ta z 6. 6. 2012 odjavila iz zavarovanja. Nenazadnje je tožena stranka v socialnem sporu, ki se je pred sodiščem prve stopnje vodil pod opr. št. V Ps 2091/2012 izpodbijala odločbo imenovanega zdravnika z dne 20. 8. 2012, s katero je bilo ugotovljeno, da je bila tožnica začasno nezmožna za delo zaradi bolezni tudi v obdobju od 7. 7. 2012 do 31. 8. 2012, torej več kot mesec dni po odjavi tožnice iz zavarovanja. Iz elektronskega sporočila tožnice z dne 2. 7. 2012 (priloga A10, B25) je razvidno, da so bili bolniški listi za junij 2012 toženi stranki odposlani 2. 7. 2012, zato bi tožena stranka v treh dneh po njihovem prejemu morala zahtevati njihovo presojo, česar pa ni storila.

Tožena stranka se neutemeljeno sklicuje na to, da glede na določbe ZUP o pravnem interesu, ne bi mogla zahtevati presoje potrdila osebne zdravnice z dne 2. 7. 2012. Tožena stranka je pravni interes za presojo tega potrdila imela, presojo bi morala zahtevati potem, ko ji je tožnica to potrdilo poslala s sporočilom z dne 2. 7. 2012. Iz tega sporočila je povsem jasno razvidno, da tožnica s tem uveljavlja, da je še vedno v delovnem razmerju pri toženi stranki. V kolikor bi bilo pravilno stališče tožene stranke o tem, da ni mogla imeti pravnega interesa za izpodbijanje potrdila osebne zdravnice, potem bi tožena stranka še toliko manj imela pravni interes za izpodbijanje odločbe imenovanega zdravnika z dne 20. 8. 2012, ki ga je izpodbijala v socialnem sporu, ki se je pred sodiščem prve stopnje vodil pod opr. št. Ps 2091/2012. Sodišče prve stopnje je kot dodaten argument, da je bila tožnica tudi v obdobju od 6. 7. 2012 do 9. 6. 2012 začasno nezmožna za delo zaradi bolezni, pravilno upoštevalo dejstvo, da je bilo v vseh nadaljnjih odločbah imenovanih zdravnic, ki so se nanašale na čas po 10. 6. 2012, izrecno navedeno, da je prvi dan tožničine začasne zadržanosti z dela 11. 5. 2012. Ta navedba se v obrazložitvi odločb imenovanih zdravnikov vpiše izključno v primeru neprekinjene začasne zadržanosti od dela. Odločitev sodišča prve stopnje ne temelji izključno na navedenem delu obrazložitve odločb imenovane zdravnice, zato so odveč pritožbene navedbe o tem, da postane pravnomočen le izrek odločbe. Odločitev sodišča prve stopnje temelji na pravnomočni in dokončni odločitvi osebne zdravnice, razvidni iz potrdila o upravičeni zadržanosti z dela, z dne 2. 7. 2012. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Do povrnitve pritožbenih stroškov pa ni upravičena niti tožnica, saj odgovora na pritožbo ni mogoče šteti za strošek, ki je bil potreben za ta spor, v smislu določbe 1. odstavka 155. člena ZPP. Ta določa, da sodišče pri odločanju o tem, kateri stroški naj se povrnejo stranki, upošteva samo tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo.