Jedro

Sodišče mora med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti, ali ne teče med istimi strankami druga pravda o istem zahtevku (4. odstavek 194. člena). Če ugotovi, da je med postopkom o določenem zahtevku ponovno vložen isti zahtevek, mora tožbo zavreči. Če tega ne stori, stori absolutno bistveno kršitev ZPP iz 11. točke 2. odstavka 354. člena ZPP.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke. Ugotovilo je, da tožeča stranka na račun dednega deleža ni prejela denarne pomoči pri gradnji, v preostalem delu pa tožbeni zahtevek zavrnilo. Nasprotno tožbo tožene stranke pa je zavrglo. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbi pravdnih strank in odločitev sodišča prve stopnje potrdilo.

Proti odločitvi sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožena stranka (nasprotna tožeča stranka). Sklep sodišča druge stopnje izpodbija v celoti, sodbo pa v delu, s katerim je bila potrjena prvostopna odločitev o ugoditvi tožbenemu zahtevku. Uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Trdi, da sodišče prve stopnje ne bi smelo nasprotno tožbo zavreči. Toženca imata pravni interes po 187. členu ZPP na ugotovitvi, da je tožnica neodplačno od zapustnice prejela sporno parcelo. Razlogi sodbe ne vežejo, to dejstvo pa ni pravnomočno ugotovljeno. Tožbeni zahtevek iz nasprotne tožbe je bil sposoben za obravnavanje. To pa ne drži za zahtevek iz tožbe. V izreku navedena denarna pomoč "pri gradnji" ni dovolj določena, saj gradnja ni precizirana, po zakonu o dedovanju pa obstajajo tudi druge neodplačne naklonitve. Med razlogi in vsebino listin pa je tudi nasprotje in s tem storjena bistvena kršitev določb ZPP po 13. točki 2. odstavka 354. člena. Sodišče druge stopnje je končno brez obravnavanja napravilo lastne dokazne ugotovitve. Tožena stranka zato predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijani sklep tako spremeni, da tožbe ne zavrže, temveč naloži njeno obravnavanje pred nižjim sodiščem, sodbo pa v izpodbijanem delu razveljavi.

Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

V revizijskem postopku ponovno uveljavljana kršitev 13. točke 2. odstavka 354. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP) je tako kot v pritožbenem postopku ostala neobrazložena. Vendar revizijsko sodišče njenega obstoja glede na pooblastila iz 386. člena ZPP ni smelo preizkušati po uradni dolžnosti. Enako velja za revizijski očitek, da je drugostopno sodišče brez obravnave napravilo lastne dokazne ugotovitve.

Sodišče prve stopnje pa ni kršilo ZPP, ko je nasprotno tožbo zavrglo in drugostopno sodišče tudi ne, ko je to odločitev potrdilo. Tožena stranka ima sicer prav, da postane pravnomočen le izrek sodne odločbe in ne njeni razlogi. Toda sodišče prve stopnje je s tem, ko je zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da tožnica gradbene parcele ni prejela na račun dednega deleža, ugotovilo prav tisto, kar je z nasprotno tožbo želela doseči tožena stranka. V izreku sodišča prve stopnje je vsebovana tudi ugotovitev, da je tožnica gradbeno parcelo na račun dednega deleža prejela. Prav tako je izrek, s katerim je sodišče ugotovilo, da tožeča stranka na račun dednega deleža ni prejela denarne pomoči pri gradnji, dovolj določen. Tožena stranka s svojim nasprotnim tožbenim zahtevkom ni uveljavljala drugačne trditvene podlage, iz katere bi bilo mogoče sklepati, da gre tudi za druge neodplačne naklonitve. V obrazložitvi nasprotne tožbe je celo izrecno povedala, da vlaga tožbo "ob vseh dosedanjih dejanskih trditvah" (l.št. 54 spisa). Te pa so se nanašale na denarno pomoč pri gradnji na sporni parceli in njeno vrednostno opredelitev.

Če pa je tako, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo ZPP, ko je nasprotno tožbo zaradi litispendence zavrglo. Sodišče mora med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti, ali ne teče med istimi strankami druga pravda o istem zahtevku (4. odstavek 194. člena). Če ugotovi, da je med postopkom o določenem zahtevku ponovno vložen isti zahtevek, mora tožbo zavreči. Če tega ne stori, stori absolutno bistveno kršitev ZPP iz 11. točke 2. odstavka 354. člena ZPP.

V konkretnem primeru sta si stali nasproti dve ugotovitveni tožbi, negativna in pozitivna. Tožnica je vložila negativno ugotovitveno tožbo (da dedno ni bila odpravljena), tožena stranka pa pozitivno ugotovitveno tožbo (da je tožnica že bila dedno odpravljena). Tožbi se izključujeta in zato kasnejša ni dovoljena. Sodišče jo mora zato zavreči. Prav to je povsem v skladu z ZPP sodišče tudi storilo.

Ko revizijsko sodišče tudi ni ugotovilo kršitve po 10. točki 2. odstavka 354. člena ZPP, na katero mora paziti po uradni dolžnosti, temu revizijskemu ugovoru ni moglo ugoditi.

Tožena stranka je v reviziji uveljavljala tudi revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Tudi tega ni obrazložila. Revizijsko sodišče sicer meni, da je zapuščinsko sodišče po tem, ko tožeča stranka ni vložila tožbe na neveljavnost oporoke, tožečo stranko po nepotrebnem (ponovno) napotilo na pravdo, vendar pa je bilo to v korist toženi stranki. Tožeča stranka je namreč z bistvenim delom tožbenega zahtevka propadla in tako toženi stranki olajšala nadaljevanje zapuščinskega postopka. Morebitne napake pri uporabi materialnega prava so bile pri takšni procesni situaciji lahko le v korist toženi stranki.

Glede na navedeno reviziji ni bilo mogoče ugoditi in jo je revizijsko sodišče na podlagi 393. člena ZPP moralo zavrniti.