Jedro

Izvedba naroka dva dni po tem, ko je toženec prejel predlog za izdajo začasne odredbe, ter med sodnimi počitnicami, ko si toženec ni mogel poiskati odvetnika, še ne predstavlja kršitve pravice do izjave. Ta mu je bila namreč zagotovljena s pravnim sredstvom – ugovorom, vloženim po odvetniku, s katerim je delno uspel.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom delno ugodilo ugovoru nasprotnega udeleženca zoper izdani sklep o začasni odredbi, s katerim je na novo uredilo stike med nasprotnim udeležencem in mladoletnim sinom M., in sicer tako, da je dodalo tekst, da se spremeni sodba Okrožnega sodišča v Novem mestu, opr. št. P 184/2005 z dne 21.4.2006 glede stikov mladoletnega M. L. G. z očetom, v preostalem delu pa je ugovor nasprotnega udeleženca zavrnilo.

Zoper navedeno odločitev se nasprotni udeleženec po svojem pooblaščencu pravočasno pritožuje. Sodišču prve stopnje prvenstveno očita, da je kršilo njegove pravice v postopku. Najprej mu je vročilo predlog za izdajo začasne odredbe in mu odredilo 8-dnevni rok za podajo odgovora ter hkrati razpisalo narok. Predlog s pozivom na odgovor in vabilo na narok pa je pritožnik prejel le dva dni pred samim narokom. Pritožniku je za pripravo na narok in za podajo odgovora na predlog ostal na razpolago praktično le en dan, zaradi sodnih počitnic pa tudi ni uspel takoj angažirati odvetnika. Zato je sodišče izrecno zaprosil, da naroka ne opravi, pa ga je kljub temu izvedlo. Sklicevanje na nujnost ukrepanja ne vzdrži resne presoje, saj bi sodišče lahko v takšnem primeru odločilo celo brez naroka. V kolikor pa se je odločilo, da narok izvede, pa bi moralo spoštovati minimalne roke, tudi tiste, ki jih je določilo samo. Nadalje pritožnik opozarja, da so stiki med njim in otrokom že pred izdajo začasne odredbe potekali dvakrat tedensko, zato očitno ni prav nobene potrebe po izdaji izpodbijane odredbe. Razlogovanje sodišče, da naj bi pritožnik stike izvajal na neprimeren način, nimajo osnove v izvedenem dokaznem postopku niti v listinah spisa. Očitno je le to, da skuša mati mladoletnega otroka izvajanje stikov čimbolj omejiti. Tudi iz predloženega psihološkega potrdila ne izhaja, da naj pritožnik ne bi primerno skrbel za sina. Psihiatrinja G. ob tem opozarja, da je potrebno objektivno preveriti trditve matere otroka, sodišče pa ni opravilo nobene objektivne preveritve njenih obtožb. Zatrjevala je celo storitev kaznivega dejanja, a je bila njena ovadba s strani tožilstva zavržena. Vse navedeno pa pomeni napačno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, zaradi česar je prišlo tudi do napačne uporabe materialnega prava. Zato pritožnik predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa in zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe.

Pritožba je bila vročena predlagateljema, ki v odgovoru na pritožbo le-to ocenjujeta kot neutemeljeno in predlagata njeno zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

Po določbi člena 411 Zakona o pravdnem postopku (Ur. list RS, št. 26/99 s spremembami – v nadaljevanju ZPP) v zvezi s členom 37 Zakona o nepravdnem postopku (ZNP) lahko sodišče izda med postopkom v zakonskih sporih in sporih iz razmerij med starši in otroki na predlog stranke ali po uradni dolžnosti, začasne odredbe o varstvu in preživljanju mladoletnih otrok, kakor tudi začasne odredbe o odvzemu ali omejitvi pravice do stikov oziroma o načinu izvrševanja stikov. Po 3. odstavku člena 411 ZPP se začasne odredbe izdajo po določbah zakona, ki ureja zavarovanje, torej po določbah Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ. Smisel začasnih odredb, izdanih po določbah člena 411 ZPP je v tem, da se začasno, do dokončne odločitve v sporu, sporno pravno razmerje uredi in s tem prepreči nenadomestljiva oziroma težko nadomestljiva škoda ali nasilje, zato so začasne odredbe v teh sporih praviloma regulacijske oziroma ureditvene. Pritožnik sodišču prve stopnje prvenstveno očita kršitev njegovih procesnih pravic, ker mu zaradi neupoštevanja rokov ni bila dana možnost izjave o podanem predlogu za izdajo začasne odredbe niti zastopanje po odvetniku na razpisanem naroku. Takšna pritožbena kritika pa je neutemeljena. Res je, da je sodišče prve stopnje izvedlo narok, na katerem je razpravljajo o predlogu začasne odredbe, že dva dni potem, ko je pritožnik prejel sam predlog in da je tudi glede na čas sodnih počitnic logično, da ni mogel takoj angažirati odvetnika, vendar pa je bila do izdaje izpodbijanega sklepa njegova pravica do izjave zagotovljena. Sodišče prve stopnje je namreč predlogu za izdajo začasne odredbe delno ugodilo, zoper ugodilni del pa je pravno sredstvo dolžnika oziroma nasprotnega udeleženca ugovor. Gre za remonstrativno pravno sredstvo, o katerem odloča isto sodišče, ki je izdalo izpodbijani sklep. S tem pa dolžnik realizira svojo pravico, da razpravlja pred sodiščem prve stopnje o predlogu upnika za izdajo začasne odredbe oziroma mu je s tem pravnim sredstvom pri katerem pa ga je že zastopal pooblaščeni odvetnik, zagotovljena pravica do izjave in v celoti zadoščeno zahtevi po kontradiktornosti. Očitek prvostopenjskemu sodišču, da je pri izdaji izpodbijanega sklepa kršilo postopkovna določila, se tako izkaže za neutemeljenega.

Prav tako je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da je izkazana konkretna ogroženost mladoletnega otroka v smislu nastajanja težko popravljive škode, ki bi lahko trajno prizadela interes otroka. Sicer je res, da so stiki tudi na osnovi izpodbijanega sklepa ostali dvakrat tedensko, vendar pa pritožbeno sodišče v celoti sprejema razlogovanje sodišča prve stopnje, s katerimi je obrazložilo omejitev stikov na zgolj štiri popoldanske ure in ne tudi na večerne ure. Sodišče prve stopnje je predvsem na osnovi izpovedi samega nasprotnega udeleženca njegov odnos do varstva otroka utemeljeno štelo za neprimernega. Tudi pritožbeno sodišče se strinja z oceno, da je nasprotni udeleženec povsem nekritičen do kršitve nekaterih osnovnih življenjskih pravil, kot je na primer vožnja otroka pod vplivom alkohola, neprivezanega in brez otroškega sedeža, kar vse je terjalo poseg sodišča v dosedanji režim določenih stikov. V tej zvezi gre v celoti pritrditi obširnim in logičnim sklepom sodišča prve stopnje ter izpostaviti, da opisanih ravnanj nasprotni udeleženec v pritožbi konkretno sploh ne negira. Na drugi strani pa ugotovljena dejstva, oprta predvsem na priloženo mnenje pedopsihiatrinje, kažejo na spremenjeno psihično stanje mladoletnega M. in s tem na objektivno možnost, da bi bil v primeru neukrepanje sodišča otrokov interes oziroma njegova korist, lahko trajno prizadeta. V kolikor pa pritožnik graja ugotovitev sodišča, da le-te niso podane s standardom gotovosti oziroma so objektivno nepreverjene, pa je to stvar odločanja sodišča v okviru izdaje meritornega sklepa. Po oceni pritožbenega sodišča pa so s strani predlagateljev izkazane tiste okoliščine, ki so zaradi koristi otroka narekovale nujnost urejanja stikov med strankami z izdano začasno odredbo.

V pritožbi uveljavljani pritožbeni razlogi tako niso podani, prav tako pa sodišče ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti. Zato je bilo potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s členom 37 ZNP).