Jedro

Za pretrpljene duševne bolečine zaradi smrti bližnjega pripada oškodovancu, če okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin ter njihovo trajanje to opravičujejo, pravična denarna odškodnina neodvisno od povračila premoženjske škode, pa tudi če premoženjske škode ni.

Posredni oškodovanci (tisti, ki so utrpeli strah, zmanjšanje življenjskih aktivnosti zaradi smrti bližnje osebe) niso upravičeni do samostojne pravične denarne odškodnine iz teh naslovov. Saj so že z dosojeno odškodnino za prestane duševne bolečine zaradi smrti bližnjega krita vsa tista občutja, ki so prvotožnico prevevala ob izgubi partnerja.

Zakonske zamudne obresti za odškodnino za povzročeno nepremoženjsko škodo tečejo od trenutka, ko upnik z opominom ali z začetkom kakšnega postopka, katerega namen je doseči izpolnitev, zahteva izpolnitev obveznosti. Ta zahteva mora biti naslovljena na dolžnika, ki pa se s trenutkom vložitve tožbe s svojo obveznostjo še ni seznanil. Plačilo premoženjske škode za stroške postavitve spomenika in črnine zapade s trenutkom nastanka škode in s plačilom računov postane čista premoženjska terjatev.

Izrek

1. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se ta glasi: Tožena stranka je dolžna v 15-ih dneh prvotožeči stranki plačati 9.198,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 02.02.2005 do plačila.

Kar zahteva prvotožeča stranka več, se zavrne.

Tožena stranka je dolžna v 15-ih dneh drugotožeči stranki plačati 4.073,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 02.02.2005 do plačila.

Kar zahteva drugotožeča stranka več, se zavrne.

Tožena stranka je dolžna v 15-ih dneh tožeči stranki povrniti 2.227,32 EUR stroškov pravdnega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje.“

2. V ostalem se pritožba tožeče stranke, v celoti pa pritožba tožene stranke zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi.

3. Vsaka pravdna stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo plačilo 7.946,83 EUR prvotožeči stranki in 2.821,89 EUR drugotožeči stranki, oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 02.02.2005 do plačila, v preostanku pa je njuna tožbena zahtevka zavrnilo. Odločilo je tudi, da vsaka pravdna stranka sama krije svoje stroške pravdnega postopka.

Zoper navedeno sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki.

Tožeča stranka po svojem pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami) izpodbija zavrnilni del navedene sodbe. V pretežnem delu pritožbe uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava, saj naj bi bili dosojeni odškodnini za nepremoženjsko škodo izrazito prenizki. Poudarja, da je prvotožnica še danes prizadeta zaradi smrti izvenzakonskega partnerja, da pa je bila ta prizadetost do leta 2006 tako velika, da je bila zmanjšana tudi njena življenjska aktivnost. Povzema izvedensko mnenje in izpoved prvotožnice ter predlaga, da se ji prisodi še 3.798,14 EUR. Dugotožnici pa 6.134,70 EUR, saj ji bo vse življenje, že od prvega leta dalje, odtegnjena ljubezen in skrb očeta, očeta nikoli ne bo poznala in ji ga nihče ne more nadomestiti. Opozarja, da je sodišče pri vračunavanju že plačanega dela zmotno štelo, da je bilo vsaki tožnici plačanih takratnih 3.800.000,00 SIT. Meni tudi, da je sodišče zavzelo napačno stališče glede teka zakonskih zamudnih obresti od nepremoženjske škode, saj je bila tožba priporočeno poslana že 23.04.2004. Nasprotuje tudi zaključku sodišča, da vsaka pravdna stranka sama krije svoje stroške pravdnega postopka, ki se ga ne da preizkusiti. Poudarja, da sodišče med dnevom plačila in umikom ni opravilo nobenih procesnih dejanj. Predlaga, da se izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku tožnic v celoti ugodi, podredno pa njeno razveljavitev ter priglaša stroške pritožbe.

Tožena stranka po svojem pooblaščencu izpodbija ugodilni del sodbe in prav tako uveljavlja vse pritožbene razloge. Meni, da bi moralo sodišče prvotožnici prisoditi vsaj 25% nižjo odškodnino za nepremoženjsko škodo. Prav tako pa okoliščine konkretnega primera drugotožnice ne upravičujejo do tako visoke odškodnine. Opozarja na dosedanjo sodno prakso. Nasprotuje tudi odmeri zakonskih zamudnih obresti glede premoženjske škode za stroške postavitve spomenika in črnine, ki je nečista denarna terjatev. Te bi morale teči šele od 26.04.2004 dalje. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe in priglaša stroške pritožbe.

Tožena stranka na pritožbo tožeče stranke ni odgovorila, tožeča stranka pa v odgovoru na pritožbo tožene stranke predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške odgovora.

Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena, pritožba tožene stranke pa neutemeljena.

Med pravdnima strankama ni spora, da je F. Z., izvenzakonski partner prvotožnice in oče drugotožnice, dne 24.04.2001 umrl v nesreči pri delu in da za nesrečo odgovarja tožena stranka. Tožena stranka pa meni, da je svojo obveznost že izpolnila v celoti, saj je 01.02.2005 tožnicama nakazala vsaki 3.500.000,00 SIT na račun nepremoženjske škode, pravočasno pa poravnala tudi nastalo premoženjsko škodo.

Za pretrpljene duševne bolečine zaradi smrti bližnjega pripada oškodovancu, če okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin ter njihovo trajanje to opravičujejo, pravična denarna odškodnina neodvisno od povračila premoženjske škode, pa tudi če premoženjske škode ni. Oškodovanci so lahko družinski člani, med katere spadajo otroci in tudi izvenzakonski partner, če je med njim in pokojnim obstajala trajnejša življenjska skupnost. Višina odškodnine za nepremoženjsko škodo je odvisna od pomena prizadete dobrine in namena odškodnine, ne sme pa podpirati teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. Sodišče prisodi tudi odškodnino za bodočo nepremoženjsko škodo, če je po običajnem teku stvari gotovo, da bo škoda trajala tudi v bodočnosti (1).

Pri odmeri sodišče upošteva načeli individualizacije in objektivne pogojenosti višine odškodnine. Načelo individualizacije izhaja iz spoznanja, da je vsak posameznik neponovljiv, zato vsak specifično doživlja svojo telesno in duševno celovitost ter posege vanjo. Načelo objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine pa terja upoštevanje objektivnih materialnih možnosti družbe ter sodne prakse v podobnih primerih nepremoženjskih škod, ki se zagotavlja s primerjavo dosojenih odškodnin v številu povprečnih neto plač v RS.

Nedvomno je prvotožnica ob izgubi izvenzakonskega partnerja trpela duševne bolečine. Ob izgubi partnerja je bila stara 26 let, že 10 let pa je z njim živela v izvenzakonski skupnosti, skupaj sta pričenjala z gradnjo hiše, partner pa ji je pomagal tudi pri delu v cvetličarni. Okoliščine nesreče, ko je pokojnega zasulo v rudniku, šele teden dni kasneje pa je bila njegova smrt potrjena, so pri prvotožnici povzročile stres, obdobje negotovosti, ki mu je sledilo obdobje šoka (1 mesec). V tem času je prvotožnica trpela intenzivne duševne bolečine, ki jim je sledilo obdobje akutne in zelo intenzivne žalosti (do konca leta 2001), ki jo je lajšala s pomirjevalom Halex. Sledilo je obdobje soočenja z dokončno izgubo, v katerem je bilo njeno razpoloženje nihajoče. Vse do leta 2006 je bila prisotna blažja depresivna motnja (posttravmatska stresna reakcija na izgubo partnerja), ki jo je zdravila z antidepresivom Asentra. Po letu 2006 pa se je prvotožnica dokončno sprijaznila z izgubo in prešla v fazo reorganizacije, ki je prinesla novo ravnotežje (2).

Odškodnina v višini 18.780,00 EUR predstavlja 20 povprečnih plač v RS v času sojenja in se uvršča na zgornjo raven primerov iz novejše sodne prakse (3), ki jo je dovoljeno prestopiti le, kadar to narekujejo posebne okoliščine, zaradi katerih je določen primer bistveno drugačen od ostalih. Do tako visoke odškodnine prvo tožnico upravičujejo okoliščine izgube, nastale s tragično in nenadno smrtjo člana mlade družine, ki je živel v harmonični družinski skupnosti s tožnicama, njena mladost in močna čustvena navezanost na pokojnega partnerja, ki ji je ob njegovi izgubi botrovalo dolgo, petletno obdobje duševnega trpljenja. Ob tem so v celoti upoštevani tudi občutki, ki so tožnico prevevali v času, dokler smrt partnerja ni bila potrjena, pa tudi kasneje. Prav tako je s tem zneskom zadosti upoštevana njena nezmožnost normalnega življenja, vsekakor prisotna do dokončne sprijaznitve z izgubo. Klub vsemu pa prvo tožnica ni upravičena do povračila nepremoženjske škode za prestan strah in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti kot samostojnih pravno priznanih škod. Po sodni praksi namreč posredni oškodovanci (tisti, ki so utrpeli strah, zmanjšanje življenjskih aktivnosti zaradi smrti bližnje osebe) niso upravičeni do samostojne pravične denarne odškodnine iz teh naslovov. So pa že z dosojeno odškodnino za prestane duševne bolečine zaradi smrti bližnjega krita vsa tista občutja, ki so prvotožnico prevevala ob izgubi partnerja.

Kot primerna odškodnina za nepremoženjsko škodo za pretrpljene duševne bolečine zaradi smrti bližnjega se izkaže tudi odškodnina, odmerjena drugotožnici v višini 16.692,00 EUR, kar znaša 18,6 povprečnih plač v RS v času sojenja. Ta je bila ob izgubi stara šele 13 mesecev in bo tako izgubo občutila vse življenje ter očeta ne bo poznala. Zanjo so boleči predvsem trenutki, ko se pričakuje prisotnost obeh staršev. Nedvomno je drugotožnica čustveno prizadeta in obremenjena ter ji zato pripada pravična denarna odškodnina zaradi izgube bližnjega. Ne gre pa prezreti, da je vesela, samozavestna, zadovoljna deklica, ki ima zelo pozitivno samopodobo, je čustveno povsem adekvatna in ne kaže nobenih znakov čustvenih ali vedenjskih težav ter zato do višje odškodnine ni upravičena. Ne drži pa, da teh okoliščin sodišče ni upoštevalo, saj je ravno nasprotno razvidno iz obrazložitve izpodbijane sodbe na str. 6. in 7. Niti to, da naj bi te okoliščine narekovale bistveno nižjo odškodnino, saj se ta kot primerna izkaže predvsem ob dejstvu, da bo drugotožnico izguba očeta spremljala vse življenje.

Utemeljeno pritožba tožeče stranke opozarja, da je sodišče napačno vštevalo že plačane zneske. Tožena stranka je 01.02.2005 tožnicama plačala vsaki 3.500.000,00 SIT (14.605,24 EUR). Iz naslova nepremoženjske škode je od zneska 18.780,00 EUR odškodnine in 2.235,57 EUR (535.731,66 SIT) na račun do plačila nateklih zakonskih zamudnih obresti po odbitju 14.605,24 EUR že plačane odškodnine, tožena stranka prvotožnici dolžna plačati še 6.410,33 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 02.02.2005 dalje. Drugotožnici pa od 16.692,00 EUR odškodnine in 1.987,00 EUR na račun do plačila nateklih zakonskih zamudnih obresti po odbitju 14.605,24 EUR še 4.073,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 02.02.2005 dalje.

Drži sicer, da je bila tožba priporočeno na pošto oddana že 23. 04.2004, kar pa ne pomeni, da od tega dne tečejo tudi zakonske zamudne obresti. Te za odškodnino za povzročeno nepremoženjsko škodo skladno z načelnim pravnim mnenjem Vrhovnega sodišča z dne 26.6.2002 in določbo 2. odstavka 324. člena ZOR tečejo od trenutka, ko upnik z opominom ali z začetkom kakšnega postopka, katerega namen je doseči izpolnitev, zahteva izpolnitev obveznosti. Ta zahteva mora biti naslovljena na dolžnika, ki pa se s trenutkom vložitve tožbe s svojo obveznostjo še ni seznanil. Zakonske zamudne obresti tako tečejo šele od trenutka, ko je tožena stranka tožbo prejela oz. od dne, ko sama priznava, da je prejela tudi neposredno nanjo naslovljeno kopijo tožbe, to je dne 28.04.2004. Kar je sicer nekoliko pozneje, kot je štelo sodišče prve stopnje, ker pa se tožena stranka v tem delu ni pritožila, pritožbeno sodišče zaradi prepovedi, vsebovane v 359. členu ZPP, v izpodbijano sodbo v tem delu ni poseglo.

Ne drži pa, da bi od tega trenutka tekle tudi zakonske zamudne obresti od nastale premoženjske škode za stroške postavitve spomenika in črnine. Ta zapade s trenutkom nastanka škode (186. člen ZOR) in nedvomno s plačilom računov postane čista premoženjska terjatev. Zamudne obresti tako tečejo od dne plačila oz. skladno z zahtevkom tožeče stranke (2. člen ZPP), kot jih je obračunalo že sodišče prve stopnje.

Tožeča stranka ne izpodbija odločitve sodišča prve stopnje, da ji premoženjska škoda v preostalem zahtevanem znesku ne gre, zato ta ni bila predmet pritožbene presoje.

Utemeljeno tožeča stranka graja tudi odločitev o stroških pravdnega postopka. Že res, da sta imeli obe pravdni stranki pooblaščenca - odvetnika, vendar ne gre prezreti, da sta tožnici nosili stroške postavljene izvedenke in da sta uspeli približno z 68,5% prvotnega tožbenega zahtevka. Drži, da svojega tožbenega zahtevka za plačani del nista umaknili takoj po plačilu, sta po to storili s pripravljalno vlogo, vloženo na naroku dne 19.01.2007. Od dne plačila do dne umika sodišče ni opravilo nobenih procesnih dejanj, strankama pa tudi niso nastali stroški, ki bi jih bili zaradi nepravočasnega umika dolžni kriti tožnici (4). Ker sta tožnici tožbeni zahtevek umaknili v večjem delu, kot je tožena stranka plačala, je pritožbeno sodišče štelo, da v tem delu nista uspeli in sta toženi stranki dolžni povrniti stroške, poleg z dosojenim pa sta uspeli tudi s plačanim in umaknjenim delom ter sta v tem delu upravičeni do povračila stroškov (1. odstavek 158. člena ZPP). Tožeči stranki se pravdni stroški odmerijo na 4.389,25 EUR, kakor je razvidno iz očrtanega stroškovnika na list. št. 135 spisa. Toženi stranki pa 2.474,04 EUR, razvidnih iz očrtanega stroškovnika na list. št. 134 spisa. Sodišče pravdnima strankama ni priznalo stroškov za postavke "sestanek s stranko" in "pregled listin", saj sta to opravili, ki sta zajeti v ostalih postavkah, ne pa samostojni storitvi. Enako tudi za "potrditev pravnomočnosti" saj ni znano, ali bo odvetnik v bodoče to storitev sploh opravil. Glede na uspeh se tožeči stranki prizna 3.006,64 EUR, toženi pa 779,32 EUR. Po medsebojnem pobotu je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti 2.227,32 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi po preteku 15-dnevnega roka, ki teče od vročitve te sodbe dalje.

Ker je sodišče prve stopnje naredilo napako pri vračunu že plačane odškodnine za nepremoženjsko škodo in napačno uporabilo materialno pravo pri odločitvi glede stroškov pravdnega postopka je pritožbeno sodišče poseglo v izpodbijano sodbo (5. alineja 358. člena ZPP) in upoštevajoč, da je tožena stranka dolžna prvotožnici plačati tudi odškodnino za premoženjsko škodo odločilo, kot izhaja iz izreka te sodbe.

Odločilo je tudi, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 163. člena ZPP). Tožeča stranka je uspela s sorazmerno majhnim delom svoje pritožbe (glede glavne stvari zgolj v delu, kolikor je sodišče prve stopnje napravilo napako pri izračunu), tožena stranka pa s pritožbo ni uspela (1. odstavek 154. člena ZPP). Tudi odgovor tožeče stranke na pritožbo tožene stranke ni z ničemer doprinesel k pritožbeni presoji in je zato nepotreben (1. odstavek 155. člena ZPP).

(1) Določbe 201. in 203. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), ki ga je glede na določbo 1060. člena Obligacijskega zakonika glede na nastanek razmerja potrebno uporabiti.

(2) V izogib ponavljanju se glede natančnejšega opisa težav prvo- in drugotožnice pritožbeno sodišče v celoti sklicuje na obrazložitev sodbe sodišča prve stopnje na str. 5, 6 in 7. (3) Glej sodba II Ips 1022/2007, sodba II Ips 745/2006 itd. (4) Glej Ude in ostali: Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 2. knjiga, str. 41.