Jedro

Po 48. členu ZCes-1 sredstva za gradnjo obvozne ceste zagotavljata Republika Slovenija in občina, stranka z interesom pa je organ v sestavi ministrstva, ki je državni organ in izvaja strokovno-tehnične, razvojne, organizacijske in upravne naloge za graditev, vzdrževanje in varstvo glavnih in regionalnih cest,zato je aktivna legitimacija stranke z interesom in občine podana.

Ker je odlok prostorski akt občine, po prvem odstavku 13. člena ZCes-1 pa se meja ceste določi na podlagi prostorskega akta države ali občine, je prvostopenjski organ imel podlago za izvedbo obravnavanega upravnega postopka.

Izrek

Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom in odločbo je prvostopni organ odločil, da se tam navedene upravne zadeve združijo v en postopek pod opravilno številko 02112-979/2012 (izrek sklepa), da se v katastrski občini … kot urejena evidentira meja (del meje) parcele: 1178 s sosednjo parcelo 826/1, 701/3 in 701/10 s sosednjimi parcelami 699, 700, 1175/1 in 704/1, 704/10 s sosednjima parcelama 704/1 in 704/2, 1175/1 s sosednjima parcelama 660/3 in 657/9, 571 s sosednjimi parcelami 553/1, 553/2 in 554, 556 s sosednjimi parcelami 539, 538/4 in 512/4, 512/1 s sosednjo parcelo 513/2, 592 s sosednjo parcelo 583, 584/2 s sosednjima parcelama 584/3 in 589, 301/2 s sosednjimi parcelami 299/1, 299/2, 299/3 in 1168/2, 298/7 s sosednjimi parcelami 298/20, 306/5 in 306/1, 298/7 s sosednjo parcelo 298/4, 298/19 s sosednjima parcelama 298/12 in 298/7, 297/6 s sosednjimi parcelami 297/49, 295/45 in 295/18, 297/49 s sosednjimi parcelami 297/6, 295/45, 295/18 in 1155/3, 297/41 s sosednjo parcelo 1155/3 (1. točka izreka odločbe), da se v postopku evidentiranja parcelacije – delitve ugotovijo naslednje tam navedene spremembe in se namesto ukinjenih parcel navedejo nove parcele, med drugim se ukine parc. št. 660/2 in namesto nje nastaneta parc. št. 660/10 in 660/11, ukine se tudi parc. št. 660/3 in nastaneta novi parc. št. 660/12 in 660/13 (2. točka izreka odločbe), da je grafični prikaz urejene meje in stanja parcel po opravljeni parcelaciji z označenimi zemljiškokatastrskimi točkami in vpisanimi parcelnimi številkami obvezna priloga temu aktu (3. točka izreka odločbe) in da stroškov postopka ni (4. točka izreka odločbe). V obrazložitvi je navedel, da sta A. in Občina B. vložili zahteve za uvedbo postopka evidentiranja urejenega dela meje in parcelacije tam opredeljenih parcel. Zahtevam je bil priložen elaborat. Glede na četrti odstavek 48. člena Zakona o evidentiranju nepremičnin (v nadaljevanju ZEN) je prvostopni organ ugotovil, da sta A. in Občina B. upravičeni osebi za vložitev obravnavanih zahtev. Gre za evidentiranje ureditve meje in parcelacije dela nove ceste na podlagi Odloka o občinskem podrobnem prostorskem načrtu za južno razbremenilno cesto na Bledu R1-209/1089 Bled-Soteska (Uradni list RS, št. 27/12, v nadaljevanju Odlok). Poleg določb ZEN je treba v tem primeru uporabiti določbe Zakona o cestah (v nadaljevanju ZCes-1). A. je po petem odstavku 13. člena ZCes-1 je upravičena oseba za vložitev zahteve za evidentiranje sprememb v zemljiškem katastru v primeru gradnje nove ceste, kar pa je v takih primerih lahko tudi državni organ ali organ samoupravne lokalne skupnosti, torej Občina B. Zahtevam je bil priložen ustrezen elaborat. Iz elaborata je razvidno, da sta kot stranke v postopku poleg vlagateljev in drugih mejašev sodelovala tožnika kot lastnika parc. št. 660/2 in 660/3, k.o. …. Vsem lastnikom oziroma upravljavcem parcel je bila zagotovljena možnost udeležbe na mejni obravnavi. Organ je ugotovil, da ni razlogov za zavrženje zahteve po 35. in 51. členu ZEN. Iz zapisnika mejne obravnave 006/12 z dne 13. 7. 2012 izhaja, da se tožnika strinjata z ureditvijo dela meje med parc. št. 660/3 s sosednjima parcelama 1175/1 in 657/9, ne strinjata pa se s parcelacijo na njihovih parcelah. Glede na tretji odstavek 14. člena ZCes-1 nenavzočnost strank ali njihovo nestrinjanje z določitvijo meje ceste na podlagi parcelacijskega načrta ne zadrži izdaje odločbe o evidentiranju parcelacije v zemljiškem katastru. To pomeni, da je kljub nestrinjanju lastnikov z izvedeno parcelacijo – določitvijo meje ceste po parcelacijskem aktu in nenavzočnosti pravilno vabljenih strank mogoče izdati odločbo o evidentiranju parcelacije. Organ je zato odločil, kot izhaja iz izreka akta.

Drugostopni organ je s svojo odločbo zavrnil pritožbo tožnikov in potrdil izpodbijani akt prvostopnega organa.

Tožnika sta tožbo vložila iz razlogov zmotne uporabe materialnega prava, bistvene kršitve določb postopka in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, predlagala sta, da sodišče tožbi ugodi in zahtevo A. in Občine B. za postopek evidentiranja meje in parcelacije zavrne, podrejeno, da odločbo odpravi in zadevo vrne v ponovni postopek, v obeh primerih pa naloži toženki povrnitev njunih stroškov postopka. V tožbi sta navedla, da prvostopni organ ni upošteval dejstva, da je v 43. členu Odloka predvidena parcelacija po končani gradnji. Predmetna parcelacija se je izvedla zaradi bodoče gradnje ceste, ki je predvidena po Odloku. Gre za pripravo gradnje ceste še pred pridobitvijo gradbenega dovoljenja. Ni jasno, zakaj je organ smatral odlok kot pravno podlago. Tega ne obrazloži niti drugostopni organ. Brez obrazložitve odločitve ni mogoče preizkusiti. Ker tožnikoma nikoli ni bilo to pojasnjeno, jima je s tem tudi kršena ustavno varovana pravica do pravnega sredstva. Menita, da je bil postopek glede na Odlok preuranjen. 48. člen ZEN ne more pomeniti, da je potrebna samo formalna podlaga v aktu samoupravne lokalne skupnosti, drugače bi lahko zagovarjali stališče, da je za ustrezno podlago treba le sprejeti akt. Če tak akt predvideva izvedbo parcelacije po končani gradnji, se ta ne more izvesti pred samo gradnjo. Tako stališče je tudi v nasprotju z načelom pravne države. Akt je tudi nezakonit zaradi neobrazložitve skladnosti načrta parcelacije iz Odloka z elaboratom. Njuna skladnost je pogoj po šestem odstavku 48. člena ZEN. Prvostopni organ je samo navedel, da je bil priložen ustrezen elaborat. Pomanjkanje navedb o neustreznosti ne more nadomestiti obrazložitve. Prvostopni organ je tudi napačno štel, da sta A. in Občina B. aktivno legitimirani za vložitev zahteve. Po petem odstavku 13. člena ZCes-1 lahko postopek začne oseba, ki je investitor po ZGO-1. ZGO-1 določa, da se kot investitor šteje oseba, ki naroči graditev objekta ali jo sam izvaja. Po jezikovni razlagi je jasno, da mora fizična ali pravna oseba za pridobitev lastnosti investitorja naročiti gradnjo in ne more biti investitor, če te gradnje še ni naročil. Zgolj izražen interes ali želja še ne zadošča. V tem primeru ne A. in ne Občina B. v času začetka postopka nista objavili javnega naročila za gradnjo predmetne razbremenilne ceste in se tako ne moreta šteti za investitorja. Tako je tudi brezpredmetno, da je A. upravljavec cest. Občina B. pa se ne more šteti za aktivno legitimirano, ker se Odlok ne more šteti kot ustrezna podlaga. Glede na povedano bi se tako lahko postopek izvedel le kot pripravljalno opravilo v zvezi z gradnjo ceste po Odloku, s tem pa je treba kot relevantni zakon uporabiti Zakon o urejanju prostora (v nadaljevanju ZUreP-1). Tožnika menita, da bi moral predlagatelj pridobiti odločbo po 101. členu ZUreP-1. Brez te odločbe se je postopek vodil nezakonito, neutemeljeno je bilo poseženo v ustavno varovano pravico tožnikov do zasebne lastnine. Evidentiranje parcelacije nedvomno pomeni poseg v lastninsko pravico. 33. člen Ustave varuje konkreten položaj imetnika pravic pred oblastnimi posegi v njegovo lastninsko sfero. Varovalni učinek ustavne določbe mora zajeti vse tiste pravne položaje, s katerimi se uresničuje varovanje svobode na premoženjskem področju. Zato se tudi nezakonita parcelacija zemljišč šteje kot nedovoljeno poseganje oblasti v lastninsko sfero tožnikov in poseg oblastvenega organa v svobodo premoženjskega področja. Poleg tega skupna vrednost manjših zemljišč na podeželju zelo redko doseže vrednost enega samega velikega zemljišča. Upravna organa tudi napačno razumeta termin parcelacijski akt iz prvega odstavka 13. člena ZCes-1, ki zajema tako načrt parcelacij iz sklepa o ugotovitvi javne koristi, kot prostorski akt občine oziroma države. Jezikovna razlaga pokaže, da gre za dva akta, na podlagi katerih se določi meja ceste. Termin parcelacijski akt je določen iz nomotehničnih razlogov, gre pa nedvomno za sopomenko načrta parcelacije iz sklepa o ugotovitvi javne koristi in ne zajema prostorskega akta. Tako se določitev meje ceste po 13. členu ZCes-1 lahko izvede na podlagi prostorskega akta občine ali države, parcelacijskega akta ali po zunanjem robu cestnega sveta. V tej zadevi je podlaga prostorski akt občine. Ker prvostopni organ izmenično uporablja oba termina, čeprav bi se moral sklicevati le na prostorski akt, je vnesena huda zmeda v obrazložitev odločbe. Zato je obrazložitev nekoherentna in si medsebojno nasprotuje. Organ se je tudi nepravilno skliceval na tretji odstavek 14. člena ZCes-1, saj v tem primeru parcelacijski akt ne obstoji. Jasno je, da bi moral organ pridobiti soglasje lastnikov za predlagano parcelacijo.

Toženka je sodišču posredovala upravne spise, na tožbo pa ni odgovorila.

Stranke z interesom C.C., D.D. in E.E. so v odgovoru na tožbo navedle, da se pridružujejo navedbam tožnikov. C.C. in D.D. sta bili na mejni obravnavi zgolj seznanjeni s potekom meje, E.E. pa se obravnave ni udeležila, zaradi česar je prejela vabilo k izjavi po poteku meje, ker pa je meja, katerih lastnice so, že obstajala, je podala pisno izjavo, da se s potekom meje strinja. Navedle so še, da se soglasje lastnic glede parcelacije parc. št. 584/2 ni pridobivalo, tudi s tem so bile zgolj seznanjene, pri čemer bo s parcelacijo onemogočen dostop do posesti, s tem bo poleg materialnega prikrajšanja pomembno okrnjena tudi funkcionalnost bivanja. Neposredna bližina gradbišča, nato pa prometne ceste, bo prizadela ne le njihove pravice do zdravega življenjskega okolja, temveč bo vplivala na konstrukcijske lastnosti stavbe, povzročala poškodbe, vplivala na varnost bivanja. Temu postopku naj bi sledila vrsta posegov v lastninske položaje lastnikov zemljišč na predvideni trasi ceste, ne da bi za to obstajala kakšna pravna podlaga. Parcelacija je bila izvedena v nasprotju z voljo velikega števila lastnikov. S tem je bilo poseženo v pravici iz 33. in 67. člena Ustave. Treba bi bilo tudi upoštevati 69. člen Ustave RS. Menijo, da bi bilo mogoče traso ceste brez večjih odmikov od prvotno predvidene in brez škode za izvedljivost projekta in brez občutnejših stroškov načrtovati tako, da bi obšla poseljeno območje.

Stranki z interesom F.F. in G.G. sta v odgovoru na tožbo navedla, da se pridružujeta navedbam tožnikov, ker menita, da jima zemlje, ki jima služi za preživetje, ne sme nihče odvzeti. To zemljo so v družini s težavo kupili in gre za zelenjavni in sadni vrt, na katerem pridelajo ekološko zdravo zelenjavo in sadje, odločili pa so se tudi za čebelarstvo. Nihče ju ni seznanil, da jima bodo zemljo odvzeli. Trasa poteka nerazumljivo v bližini naselij, zaradi česar menita, da je veliko drugih možnosti umestitve obvoznice po drugi trasi. Predlagata, da sodišče prekine postopek odvzema zemljišča. Stranki z interesom H.H. in I.I. sta priglasila svoje sodelovanje v postopku.

Stranka z interesom J.J. je v odgovoru na tožbo navedla, da ji drugostopni organ v svoji odločbi ni odgovoril na nobeno njeno pritožbeno navedbo, se sicer zaveda, da je rešitev prometnih zagat na … nujna, vendar pričakuje, da se bodo postopki izvajali skladno z zakonodajo in človekovimi pravicami.

Stranka z interesom A. je sodišču najprej poslala vlogo za prioritetno obravnavo, ker je gradnja te ceste izjemnega državnega pomena in je financirana iz Evropskega sklada za regionalni razvoj, katerih sredstva so v recesijskih časih ključna za izvedbo te pomembne investicije. Nato je sodišču posredovala še odgovor na tožbo, v katerem je navedla, da je bil Odlok sprejet na podlagi Zakona o prostorskem načrtovanju (v nadaljevanju ZPNačrt), kar pomeni, da je bil javno razgrnjen in predmet javne obravnave, s katero je bila javnost seznanjena s predlogom, v postopku pa so lahko zainteresirani podali tudi svoje pripombe. OPPN vsebuje v grafičnem delu tudi parcelacijski načrt. Z veljavnostjo OPPN je tako podana javna korist. Glede na povedano in ob upoštevanju 13. in 14. člena ZCes-1 so bili izpolnjeni pogoji za začetek postopka, kar tudi pomeni omogočitev vložitve zahteve s strani A.. Vsi vabljeni lastniki so bili seznanjeni z mejo poteka bodoče obvozne ceste, soglasje lastnika za izvedbo parcelacije pa v takem primeru ni potrebno. Predlagala je skupno obravnavo in odločanje z zadevama I U 722/2013 in I U 725/2013 ter zavrnitev vseh tožb. Stranke z interesom K.K., L.L. in M.M. na tožbo niso odgovorile.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je odločitev organa pravilna in zakonita, zanjo pa je organ navedel tudi utemeljene razloge, na katere se sodišče v izogib ponavljanju sklicuje (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), v zvezi s tožbenimi navedbami pa še dodaja: Iz podatkov izpodbijanega akta in upravnih spisov izhaja, da je prvostopni organ na zahtevo v tem upravnem sporu strank z interesom A. in Občine B. izvedel upravni postopek evidentiranja urejene meje, med drugim tudi parc. št. 1175/1 s sosednjima parcelama št. 660/3, 657/9, in parcelacije tam navedenih parcel, med drugim tudi parc. št. 660/2, sedaj deljene in označene s parc. št. 660/10 in 660/11, ter parc. št. 660/3, sedaj deljene in označene s parc. št. 660/12 in 660/13, last tožnikov. Tožnika ugovarjata aktivni legitimaciji A. in Občine B. za sprožitev obravnavanega postopka, saj za to naj ne bi bilo podane podlage po ZCes-1. Po tretjem odstavku 28. člena ZEN se lahko postopek evidentiranja urejene meje uvede tudi na zahtevo državnih organov, organov samoupravnih lokalnih skupnosti in drugih subjektov, če tako določa zakona; po četrtem odstavku 48. člena ZEN pa uvedbo upravnega postopka evidentiranja parcelacije, ki se izvede na podlagi akta državnega organa ali organa samoupravne lokalne skupnosti, zahteva državni organ ali organ samoupravne lokalne skupnosti. V petem odstavku 13. člena ZCes-1 je določeno, da se postopki urejanja in spreminjanja mej za določitev meje ceste in postopki za označitev meje ceste ter evidentiranje sprememb v zemljiškem katastru izvedejo na podlagi zahteve upravljavca ceste ali lastnika parcele, v primeru gradnje nove ceste pa na zahtevo pravne ali fizične osebe, ki je investitor po zakonu, ki ureja graditev objektov (tj. ZGO-1); zahtevi mora biti priložen elaborat določitve meje ceste. V obravnavanem primeru iz podatkov upravnih spisov izhaja, da gre za gradnjo južne razbremenilne ceste na … po Odloku. Odlok je na podlagi 57. in 61. člena ZPNačrt sprejel Občinski svet Občine Bled na 8. redni seji dne 3. 4. 2012. Po 48. členu ZCes-1 sredstva za gradnjo obvozne ceste (kar južna razbremenilna cesta na Bledu je) zagotavljata Republika Slovenija in občina, A. pa je organ v sestavi Ministrstva ..., ki je državni organ. A. (med drugim) izvaja strokovno-tehnične, razvojne, organizacijske in upravne naloge za graditev, vzdrževanje in varstvo glavnih in regionalnih cest (55. člen ZCes-1). Glede na povedano sodišče tako ugotavlja, da je aktivna legitimacija A. in Občine B. podana. Tožnika tudi ugovarjata, da Odlok ne more biti pravna podlaga za izvedbo spornega postopka, ker predvideva opravo parcelacije po končani gradnji, vendar pa tudi to na pravilnost postopanja in posledično na pravilnost odločitve ne more vplivati. Ker je Odlok prostorski akt občine, po prvem odstavku 13. člena ZCes-1 pa se meja ceste določi na podlagi prostorskega akta države ali občine, je organ (ne glede na sicer predvideno določitev parcel po končani gradnji, predpisano v 43. členu Odloka) imel podlago za izvedbo obravnavanega upravnega postopka.

Sodišče nadalje ugotavlja, da je bil zahtevam za uvedbo teh postopkov priložen elaborat v skladu z 29. členom ZEN, ki ji je bil (med drugim) priložen tudi zapisnik o mejni obravnavi. Iz zapisnika izhaja, da so bile stranke v postopku seznanjene z označeno mejo na njihovih parcelah, kot je prikazano na grafičnem prikazu, ki je sestavni del tega zapisnika. To pomeni, da je bil podan pogoj po tretjem odstavku 14. člena ZCes-1, po katerem se v primeru določitve meje ceste na podlagi parcelacijskega akta, ne glede na določbe tega zakona in ZEN, parcelacija izvede kot določitev parcelnih številk (v nadaljevanju: parcelacija v pisarni), pri čemer se potek meje ceste določi na podlagi podatkov iz parcelacijskega akta, stranke v postopku parcelacije v pisarni pa je treba predhodno seznaniti s potekom meje ceste v naravi, ni pa jih treba zaslišati in seznaniti z dejstvi pred izdajo odločbe o evidentiranju parcelacije v pisarni. Soglasje strank za izvedbo parcelacije v tovrstnih primerih, kot je obravnavani, torej ni potrebno. Parcelacijo namreč – kot že navedeno v točki 13 te obrazložitve - nedvomno določa Odlok v 43. členu (kar pomeni, da je bila uporaba termina parcelacijski akt iz tretjega odstavka 14. člena ZCes-1 v izpodbijanem aktu pravilna), v katerem je navedeno, da se parcelacija izvede skladno s prikazom na karti ''Območje podrobnega prostorskega načrta z obstoječim parcelnim stanjem'' (ki predstavlja enega izmed sestavnih delov Odloka – 3. člen), na kateri so s tehničnimi elementi, ki omogočajo prenos novih mej v naravo, določene tudi lomne točke mej območja prostorskega načrta. Tožnika zato tudi nimata prav, da bi se lahko v tem primeru izvedla le pripravljalna opravila po ZUreP-1, saj – kot že povedano - velja posebna ureditev po ZCes-1. S tem pa zato tudi ni bilo poseženo v ustavno pravico tožnikov po 33. členu Ustave RS. Ker pa organ ni ugotovil morebitne nadaljnje nepravilne ali pomanjkljive sestave elaborata, to po presoji sodišča tudi pomeni, da je elaborat skladen z načrtom parcelacije iz Odloka, zaradi česar izrecna ugotovitev v obrazložitvi odločbe o skladnosti elaborata z načrtom parcelacije ni bila potrebna.

Izpodbijani akt pa po presoji sodišča tudi ni obremenjen z zatrjevanimi kršitvami pravil postopka, saj je odločitev v zadostni meri obrazložena (dopustno pa jo je tudi dopolnil drugostopni organ v pritožbenem postopku) in očitno tudi za tožnika glede na vsebino uporabljenih pravnih sredstev jasna, zaradi česar sodišče tudi teh tožbenih navedb ne more upoštevati. Zaradi povedanega pa zato tudi ni podana kršitev ustavne pravice tožnikov do pravnega sredstva.

Zaradi navedenega je sodišče tožbo tožnikov kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Odločitev o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1.