Jedro

Tožeča stranka ima sedež v Ljubljani, kjer se nahaja tudi sodišče, ki je odločalo o sporu. Zato odvetniku, ki ima sedež v Škofji Loki, prevoznih stroškov ni mogoče naložiti v breme tožene stranke, ki je v pravdi propadla, pač pa jih mora trpeti tožeča stranka sama.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se prvostopna sodba v izpodbijani V. točki izreka potrdi.

II. Zahtevek tožeče stranke za povrnitev njenih stroškov pritožbenega postopka se potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano V. točko izreka prvostopne sodbe je sodišče prve stopnje odločilo, da mora tožena stranka povrniti tožeči stranki njene pravdne stroške v znesku 417,50 EUR s pripadki.

2. Proti višini odmerjenih stroškov je tožeča stranka vložila pravočasno pritožbo in uveljavljala pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Predlagala je, naj pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe (sklep o stroških) spremeni tako, da tožeči stranki prizna vse priglašene stroške.

3. Na vročeno pritožbo tožeča stranka ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V stroškovniku je z dne 27. 10. 2011 (list. št. 49) tožeča stranka priglasila svoje pravdne stroške tako, da je zahtevala plačilo sodnih taks po sodni odmeri, nagrado za postopek v višini 89,70 EUR, trikrat po 82,80 EUR za naroke, ki jih je sodišče prve stopnje opravilo 21. 04. 2011, 26. 05. 2011 in 27. 10. 2011, administrativne in poštne stroške v višini 20,00 EUR, trikrat po 22,20 EUR na račun kilometrine iz Ljubljane do Škofje Loke po 60 km vsakič in na vse to 20 % DDV. Sodišče prve stopnje pa je tožeči stranki, kot je pojasnilo v obrazložitvi, priznalo nagrado za narok le enkrat v višini 82,80 EUR in ne trikrat, kot je predlagala tožeča stranka, iz naslova potnih stroškov za kilometrino pa je upoštevalo vsakič le 55 km in ne 60. Iz naslova sodne takse ji je priznalo 135,00 EUR in tako presodilo, da je tožeča stranka upravičena do stroškov v višini 417,50 EUR, pri čemer je v tem znesku zajet tudi 20 % DDV.

6. Drži pritožbeno pojasnjevanje, da znaša razdalja med Ljubljano do Škofjo Loko 30 km, torej 60 km v obe strani. Vendar je s tem, ko je sodišče prve stopnje tožeči stranki sploh priznalo kilometrino, zmotno uporabilo materialno pravo. Tožeča stranka ima sedež v Ljubljani, kjer se nahaja tudi sodišče, ki je odločalo o sporu. Zato odvetniku, ki ima sedež v Škofji Loki, prevoznih stroškov ni mogoče naložiti v breme tožene stranke, ki je v pravdi propadla, pač pa jih mora trpeti tožeča stranka sama. Tako stališče je zavzel tudi UO Odvetniške zbornice Slovenije na seji 01. 12. 2000. Le v primeru, če bi šlo za zahtevnejše primere, v kateri substituiranje ni možno ali pa v primeru, ko gre za zadeve zaupnejše narave ter v primerih, ko je izkazano, da ni mogoče dobiti substituta, pripadejo odvetniku tudi prevozni stroški na sedež sodišča iz drugega kraja.

7. Zmotno je tudi pritožbeno stališče, da tožeči stranki po odvetniški tarifi pripada priglašenih 82,80 EUR za vsakega od treh narokov. Vrhovno sodišče RS je v sklepu II Ips 56/2011 (Sodnikov informator št. 5/11) zavzelo stališče, da „nagrada za narok“ po tar. št. 3102 Odvetniške tarife vključuje nagrado za vse naroke.

8. Iz gornje obrazložitve sledi, da so tisti stroški, do katerih je tožeča stranka upravičena po odvetniški tarifi, sledeči stroški: za postopek 98,70 EUR, za vse tri naroke 82,80 EUR in za administrativne in poštne stroške 60,00 EUR, to je skupno 192,50 EUR, upoštevajoč 20 % DDV pa 231,00 EUR. Ker znaša taksa za postopek 135,00 EUR, znašajo stroški, do katerih je tožeča stranka upravičena 366,00 EUR, to pa je manj, kot je sodišče tožeči stranki priznalo. Če bi odvetnik dokazal, da je on plačal tudi sodno takso, bi bil upravičen še do 20 % DDV na strošek sodne takse, to je do nadaljnjih 27,00 EUR. Vendar tudi v tem primeru bi bil znesek stroškov (393,00 EUR), do katerih bi bil upravičen, nižji tistih, ki jih je tožeči stranki priznalo sodišče prve stopnje.

9. Iz gornje obrazložitve je razvidno, da pritožba ni utemeljena. Ker pa pritožbeno sodišče tudi v okviru uradnega preizkusa izpodbijanega sklepa ni zasledilo nobenih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

10. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je oprta na določilo prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP.