Jedro

Pogodba o preživljanju, ki jo je tožnica sklenila z delodajalcem, ni dokaz o trajno zagotovljeni materialni in socialni varnosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1161/99-10 z dne 13.9.2000.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, v nadaljevanju ZUS) zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 14.6.1999. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila tožničino prošnjo za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije iz razloga, da ne izpolnjuje pogoja iz 4. točke 1. odstavka 10. člena Zakona o državljanstvu RS (Uradni list RS, št. 1/91-1, 30/91-1, 38/92, 61/92 in 13/94, v nadaljevanju ZDRS) v zvezi s 5. členom Uredbe o merilih za ugotavljanje izpolnjevanja določenih pogojev za pridobitev državljanstva RS z naturalizacijo (Uradni list RS, št. 47/94, v nadaljevanju Uredba). Sodišče prve stopnje je pritrdilo stališču tožene stranke, da je na tožnici dokazno breme, da dokaže, da višina njenih dohodkov ustreza višini, ki je določena z Uredbo, kar mora dokazati z izplačilnimi listi oziroma s potrdili o dejansko izplačanem dohodku. V dokaznem postopku je tožnica sicer predložila delovno dovoljenje z dne 29.12.1998 ter pogodbo o zaposlitvi, na podlagi katerih bi lahko na podlagi takrat veljavnega zakona o zaposlovanju tujcev (ZZT) sklenila delovno razmerje in prejemala osebni dohodek. Sama pogodba in delovno dovoljenje pa po mnenju sodišča prve stopnje nista dokazni listini, s katerimi bi lahko tožnica dokazovala prejem osebnega dohodka v višini, ki ga določa 5. člen Uredbe. Strinjalo se je tudi s stališčem, da ni upoštevna izjava A.I., da v celoti preživlja tožnico in da ima tako tožnica zagotovljeno trajno materialno in socialno varnost, saj slednji kot tožničin delodajalec ni zavezan k preživljanju tožnice na podlagi določb Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZDR).

Tožnica v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena ZUS in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek ali da sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi. Sodišče je po tožničinem mnenju spregledalo in obšlo temeljni problem in oviro, zaradi katerih tožnica ne more urediti svojega statusa, saj nima nobenega osebnega dokumenta. Tožnica je za Republiko Slovenijo oseba, ki ne obstaja, ker ji ne prizna niti statusa tujca niti begunca ali državljana. Tako tudi od nje ni možno zahtevati plačilnega lista, ker ji ga delodajalec ne sme izdati. Pogodbo o zaposlitvi ima sklenjeno, to pa bo lahko legalno izpolnila šele po pridobitvi državljanstva. Njena družina in njen dom sta v Sloveniji, kjer je vklopljena v družbo, v delovno ter kulturno okolje. V tem postopku je tako ostalo sporno le njeno dejansko preživljanje, kar pa bi sodišče lahko dopolnilo s poizvedbami pri delodajalcu, ki bi podal garancijo, da bo tožnica po sprejemu v državljanstvo RS pri njem sklenila redno delovno razmerje za nedoločen čas.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

V upravnem sporu sodišče odloča o zakonitosti dokončne upravne odločbe, in sicer na podlagi dejanske in pravne podlage, ki jo je v upravnem postopku ugotovil organ ob času odločanja. Pri odločanju o prošnji za sprejem v državljanstvo mora organ ugotoviti, ali je prosilec dokazal izpolnjevanje pogojev za pridobitev državljanstva Republike Slovenije z naturalizacijo. Te pogoje organ ugotavlja na podlagi zakona (ZDRS) in na njegovi osnovi sprejetih meril, ki jih je sprejela Vlada Republike Slovenije z Uredbo. V 5. členu Uredbe so navedena tudi merila za ugotavljanje virov pridobivanja dohodka, po katerih se šteje, da ima oseba zagotovljeno trajno materialno in socialno varnost po 4. točki 1. odstavka 10. člena ZDRS. Tožnica pa tudi po prepričanju pritožbenega sodišča v upravnem postopku ni uspela dokazati pridobivanja dohodkov, ki bi ji, skladno z določbo 4. točke 10. člena ZDRS, zagotovili navedeno trajno materialno in socialno varnost za prebivanje v Republiki Sloveniji. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tožničino tožbo, pritožbene navedbe pa tudi ne morejo vplivati na odločitev pritožbenega sodišča. Če drži v tem postopku zatrjevano tožničino dejansko stanje (roj. 5.10.1973 v Ljubljani, starša in mlajša brat in sestra so pridobili državljanstvo RS na podlagi določbe 40. člena ZDRS), bo lahko tožnica na podlagi določb Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o državljanstvu RS (Uradni list RS, št. 96/2002 z dne 14.11.2002) v novem postopku za sprejem v državljanstvo RS uveljavljala zatrjevano dolžino prebivanja v državi, svoje osebne, družinske, gospodarske, socialne in druge vezi, ki naj bi jo vezale na Republiko Slovenijo, vlogo pa bo morala podati v roku enega leta od uveljavitve navedenega zakona.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.