Jedro

Ker je prosilec za status žrtve vojnega nasilja med postopkom ugotavljanja pogojev za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja umrl, status žrtve vojnega nasilja pa je osebna pravica, njegov pravni naslednik ni bil upravičen nadaljevati postopka v upravnem sporu.

Izrek

Izpodbijana sodba se razveljavi in se tožba zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) zavrnilo tožbo, s katero je tožnik zahteval odpravo odločbe tožene stranke z dne 12.7.2002. Z navedeno odločbo je tožena stranka delno ugodila tožnikovi pritožbi tako, da je tožnikovemu pokojnemu očetu B.B., ki je vlogo za priznanje statusa in pravic žrtve vojnega nasilja vložil 18.3.1996, umrl pa dne 3.11.2000, priznala status žrtve vojnega nasilja-interniranca za čas od 22.12.1943 do 15.5.1945 s pripadajočimi pravicami od 1.4.1996, zavrnila pa njegov zahtevek po priznanju statusa žrtve vojnega nasilja-ukradeni otrok, v preostalem delu pa je potrdila odločbo Upravne enote M. z dne 9.1.2001. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi pritrdilo odločitvi tožene stranke. Presodilo je, da je v tem primeru tožena stranka utemeljeno zavrnila zahtevek za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja-ukradenega otroka. Glede na nesporno dejansko stanje, da je bil tožnikov oče s strani okupacijskih sil aretiran zaradi sodelovanja z NOB in odpeljan v zapor C. v T., mu zahtevanega statusa glede na določbe 2. člena Zakona o žrtvah vojnega nasilja (ZZVN-Uradni list RS, št. 63/95, 8/96, 44/96, 70/97, 43/99, 19/00, 28/00, 1/01 in 64/01) ni mogoče priznati. Zakon namreč pod pojmom ukraden otrok kot vrsto nasilnega dejanja navaja nasilen odvzem staršem. Tako odvzeti otroci so bili po zgodovinskih virih namenjeni nemškim družinam za posvojitev (predvsem mlajši), starejši pa so bili odpeljani v posebna taborišča za ukradene otroke, kar pa v primeru tožnikovega očeta ni mogoče trditi.

Zoper tako odločitev je tožnik vložil pritožbo. V njej navaja, da sodišče ni pravilno upoštevalo, da se je nasilje nad njegovim očetom dogajalo že pred priznanim datumom (22.12.1943), da je bil že oktobra 1942 prvič aretiran ter za nekaj dni zaprt v celjskem zaporu, da je bil pri 15 letih aretiran drugič in izpostavljen hudemu trpinčenju. Oče bi bil zagotovo posvojen, če bi se vojna končala drugače, saj mu delodajalec sploh ni sporočil, da je vojna končana in da je svoboden. Zahteva, da se očetu na podlagi 7. člena ZZVN prizna status žrtve vojnega nasilja- otrok katerega starša sta bila ubita kot talca-nasilno pregnana iz svojega doma za čas od 20.6.1941 dalje, ter status begunca za čas od 18.2.1942 do 22.12.1943. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo vztraja pri razlogih izpodbijane sodbe ter v celoti vztraja pri svoji odločitvi. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

Pritožba ni utemeljena.

Iz podatkov upravnih spisov ter iz obrazložitve odločbe Upravne enote M. z dne 9.1.2001, izhaja, da je prosilec B.B. vložil zahtevo za priznanje statusa in pravic žrtve vojnega nasilja 18.3.1996 in da je umrl še pred izdajo prvostopenjske odločbe v ponovljenem postopku ter da je tožnik kot njegov pravni naslednik po določbah 2. odstavka 54. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list SFRJ, št. 47/86) nadaljeval postopek.

Pravica do priznanja statusa žrtve vojnega nasilja in iz tega statusa izhajajoče pravice, so pravice, ki so vezane na osebo. Zato glede na naravo teh pravic tožnik kot pravni naslednik upravičenca ni bil upravičen do vložitve tožbe in pritožbe v upravnem sporu zoper odločbo tožene stranke, ki je prosilcu B.B. priznala določen status ŽVN in iz njega izvirajoče pravice v skladu z ZZVN od 1. dne v mesecu po preteku meseca vložitve prošnje, torej pravilno od 1.4.1996, pri čemer te pravice ugasnejo s prosilčevo smrtjo.

Če pritožbeno sodišče ugotovi, da se je postopka na prvi stopnji udeleževal nekdo, ki ne more biti stranka v upravnem sporu, ali če stranke v skladu z zakonom ni zastopal zakoniti zastopnik ali če zakoniti zastopnik oziroma pooblaščenec stranke ni imel potrebnega dovoljenja za opravljanje dejanj v postopku, razen če so bila posamezna dejanja v postopku pozneje odobrena, razveljavi s sklepom sodbo prve stopnje in glede na naravo kršitve vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje ali zavrže tožbo (3. odstavek 75. člena ZUS). Na podlagi te določbo ZUS je pritožbeno sodišče sprejelo v izreku tega sklepa navedeno odločitev. Tožnik namreč ni imel pravnega interesa za vložitev tožbe, saj kot pravni naslednik upravičenca po njegovi smrti ni aktivno legitimiran za nadaljevanje postopka v upravnem sporu o pravici upravičenca, ki je osebne narave.