Jedro

Po ustaljeni sodni praksi je v primeru, ko je nepremičnina vpisana v zemljiški knjigi, manj verjetna pravica tistega, ki zatrjuje drugačno lastninsko stanje, kot ga izkazuje zemljiška knjiga.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje dediča M. B. in J. K. napotilo na pravdo zoper zakonitega dediča K. K. Naložilo jima je, da pri pristojnem sodišču v 30 dneh po pravnomočnosti tega sklepa vložita tožbo za ugotovitev, da je pogodba o dosmrtnem preživljanju, ki sta jo dne 30. 11. 2006 sklenila K. J. in njegova soproga kot preživljanca z dedičem K. K.. kot preživljavcem, nična, in posledično za ugotovitev neveljavnosti vknjižbe lastninske pravice dediča K. K. pri nepremičninah parc. št. 99, 100/1, 200/2 in 127/55, pripisanih pri takratnem vložku št. 210 k. o. X, parc. št. 37, 38, 41, 76/2, 77/1, 77/2, 106/1, 106/3, 110/1, 110/2, 902/168, 1699/1, 1702, 29.S in 105/1, pripisanih pri takratnem vl. št. 181 k. o. Y ter parc. št. 902/101, v solasti K. J. do 96/100, pripisani pri takratni vl. št. 181 k. o. Y ter za vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja oziroma za ugotovitev, da nepremičnine, ki so bile predmet citirane pogodbe, sodijo v zapuščino po pokojnem C. C. 2. Proti navedenemu sklepu sta se pravočasno pritožila dediča J. K. in M. B., ki sta vložila v bistvenem delu identični pritožbi, zato ju pritožbeno sodišče povzema enotno in ju tako tudi obravnava.

3. Poudarjata, da je njuna mama kot preživljanka po pogodbi o dosmrtnem preživljanju še živa, najmlajši brat K. K. pa je kljub temu na podlagi te pogodbe že vpisan kot lastnik nepremičnin, zaradi česar bi se moralo njega napotiti na pravdo. Notarji so ju podučili, da bi se moralo lastništvo na nepremičninah prepisati na preživljavca šele po smrti preživljanca, kar je varovalo v korist preživljanca. Pritožnika sta ves čas postopka opozarjala, da njuna mama nima več nobenega zavarovanja, da se bo pogodba tudi ustrezno izvajala. Poleg tega so predmetne nepremičnine dejansko skupno premoženje staršev, to je mame in pokojnega očeta C. C. Iz zapisov v zemljiški knjigi pri predmetnih parcelah nedvoumno izhaja, da so bili na račun nujnih deležev sodedičev pokojnega očeta v času trajanja zakonske zveze izplačana denarna sredstva iz skupnih denarnih sredstev, torej iz njunega skupnega premoženja. Pogodba ima elemente izročilne pogodbe, za katero je potrebno soglasje vseh dedičev prvega dednega reda. Sodišče bi moralo na pravdo moralo napotiti K. K., še toliko bolj, ker se mama za svoje pravice ni več sposobna boriti in je prepuščena na nemilost ostalim. Poleg tega ne brat ne drugi dediči niso pojasnili, kakšna jamstva ostajajo zdaj mami, ko je vse prepisano na brata K. K. Tudi vlaganj J. K. niso jasno zanikali. Pritožnika se še sprašujeta, kako je z vračilom očetove nemške pokojnine, ki je bila izplačana po njegovi smrti.

4. Dediči D. D., R. I., K. K. in E. E. so na pritožbo odgovorili. Opozarjajo, da je po ustaljeni sodni praksi pravica tistega, ki vztraja pri lastništvu po podatkih zemljiške knjige bolj verjetna kot pravica tistega, ki zatrjuje drugačno lastništvo. Poudarjajo, da je za mamo ustrezno poskrbljeno, kar je potrdila tudi njena skrbnica. Opozarjajo na določbo 557. člena Obligacijskega zakonika, po kateri prehod premoženja v sfero preživljavca ne navezuje na smrt preživljanca, temveč na smrt izročitelja, pri čemer zakon dopušča, da izročitelj ni hkrati tudi preživljanec. Dediči so se v vlogi z dne 14. 9. 2017 izjasnili do zatrjevanih vlaganj J. K. v zvezi z njegovim izločitvenim zahtevkom ter vztrajajo pri navedbi, da za gradnjo hiše ni prispeval nobenih finančnih sredstev niti ni prispeval z delom.

5. Dedinja F. F. se po skrbniku CSD v odgovoru na pritožbo strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje

6. Pritožbi nista utemeljeni.

7. Pritožnika sta v zapuščinskem postopku zatrjevala neveljavnost oziroma ničnost sporne pogodbe o dosmrtnem preživljanju, zaradi česar naj bi nepremičnine, ki so predmet pogodbe, spadale v zapuščino. Glede na te trditve je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo 212. člen Zakona o dedovanju (ZD), ki med drugim določa, da sodišče prekine zapuščinsko obravnavo in napoti stranke na pravdo, če je med dediči spor bodisi o dejstvih bodisi o uporabi prava glede vprašanja, ali kakšno premoženje spada v zapuščino.

8. Tudi odločitev o tem, da se napoti na pravdo oba pritožnika, je pravilna. Po določbi prvega odstavka 213. člena ZD sodišče napoti na pravdo tisto stranko, katere pravico šteje za manj verjetno. Po ustaljeni sodni praksi1 je v primeru, ko je nepremičnina vpisana v zemljiški knjigi, manj verjetna pravica tistega, ki zatrjuje drugačno lastninsko stanje, kot ga izkazuje zemljiška knjiga. Pravilen je zato zaključek sodišča prve stopnje, da je pravica K.K., ki se opira na pogodbo in zemljiškoknjižno stanje, verjetnejša od pravice dedičev M. B. in J. K. 9. Pritožnika ne moreta uspeti s trditvami, da bi moral biti na pravdo napoten K. K. ker je s pogodbo o dosmrtnem preživljanju dobil vse nepremičnine še pred smrtjo obeh staršev. Kot je pravilno poudarjeno že v odgovoru na pritožbo, zakon (prvi odstavek 557. člena Obligacijskega zakonika) veže prehod premoženja na smrt izročitelja ne pa na smrt vseh preživljancev. Neutemeljeno je tudi sklicevanje na to, da naj bi bile nepremičnine skupno premoženje. Tudi trditve o vlaganjih na pravilnost izpodbijanega sklepa nimajo nobenega vpliva.

10. Zaradi navedenih razlogov in ker višje sodišče ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbi zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD).

1 Sklepi VSL I Cp 336/2018, II Cp 476/2018, II Cp 2848/2017, I Cp 221/2017 in številni drugi.