Jedro

V obravnavani zadevi so se stekli pogoji za izdajo odločbe po 1. odstavku 9. člena Uredbe sveta (ES) št. 1383/2003 z dne 22. 7. 2003 (ki se uporablja kot carinski predpis skupnosti - 1. člen ZICPES), ki določa, da če carinski organ, ki mu je bila v skladu s členom 8 poslana odločba, s katero se ugodi zahtevi vlagatelja, po potrebi s posvetovanjem z vlagateljem ugotovi, da glede blaga v eni od situacij člena 1(1) obstaja sum, da krši pravice intelektualne lastnine, ki jo ureja ta uredba, prekine sproščanje blaga ali ga zadrži. Za takšno postopanje zadostuje sum, da blago krši pravico intelektualne lastnine. Tožena stranka je obrazložila, da blago, ki ga je odkrila pri izvajanju nadzora, ustreza opisu blaga iz odločbe Generalnega carinskega urada o varstvu pravic, kar naj bi izhajalo iz okoliščin, ki so bile ugotovljene pri pregledu dokumentov in blaga. To tudi po presoji sodišča zadošča za postopanje po 9. členu Uredbe. Pravilno pa se je tožena stranka sklicevala tudi na določbe 71. člena ZICPES glede opozorila na posledice nedejavnosti lastnika blaga.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka tožeči stranki zadržala 25,53 kg snovi XXXX YYYY tarifne št. KN ... v ocenjeni vrednosti 34.511.353,00 SIT (točka I izreka); naložila deklarantu, lastniku blaga oz. osebi, ki z njim razpolaga, da se mora v roku 10 delovnih dni od prejema odločbe pisno izreči, ali je zadržano blago predmet patenta št. EP ZZZZ ali ne, in opozorila, da v primeru molka lahko na zahtevo imetnika pravice blago uniči (točka II izreka); pod točko III izreka je odločeno, da začne odločba veljati takoj. V obrazložitvi tožena stranka navaja, da je pri izvajanju carinskega nadzora odobritve carinsko dovoljene rabe in uporabe blaga preverila blago v skladu z odločbo Generalnega carinskega urada (GCU) št. ... z dne 18.3.2005 in ugotovila, da blago ustreza opisu blaga iz navedene odločbe, kar izhaja iz okoliščin, ki so bile ugotovljene pri pregledu dokumentov in blaga. Naziv blaga na računu je "XXXX YYYY". Pri pregledu blaga je tožena stranka ugotovila, da je na 6-ih zapečatenih sodih navedeno ime blaga "XXXX YYYY Amorphous". Glede na te okoliščine, ki so tudi navedene v odločbi GCU, se blago začasno zadrži. Tožena stranka se sklicuje na Uredbo sveta (ES) št. 1383/2003 z dne 22. 7. 2003 o carinskem ukrepanju zoper blago, glede katerega obstaja sum, da krši določene pravice intelektualne lastnine, in o ukrepih, ki jih je treba sprejeti zoper blago, glede katerega je ugotovljeno, da je kršilo take pravice (UL L 196, 2. 8. 2003, dalje temeljna uredba) in na Zakon o izvajanju carinskih predpisov evropske skupnosti (Uradni list RS, št. 25/2004, dalje ZICPES), in sicer določbi 9. in 13. člena temeljne uredbe ter 1. in 2. odstavek 71. in 72. člena ZICPES. Temeljna uredba v 9. členu določa, da v primeru, ko je carinski organ prepričan, da blago ustreza opisu ponarejenega blaga, ki ga vsebuje odločba GCU o ugoditvi zahteve za varstvo pravic, začasno zadrži prepustitev blaga ter o tem obvesti GCU, imetnika pravice in deklaranta. GCU je dne 18. 3. 2005 izdal takšno odločbo o varstvu pravic. V roku 10 delovnih dni se mora lastnik blaga oz. oseba, ki z blagom razpolaga izreči, ali je zadržano blago predmet patenta št. EP ZZZZ ali ne (13. člen temeljne uredbe in 1. odstavek 71. člena ZICPES). Če GCU take izjave ne prejme v predpisanem roku, se lahko blago na zahtevo imetnika pravice odvzame ali uniči (2. odstavek 71. člena ZICPES). Imetnik pravice mora v 10 delovnih dneh od izdaje te odločbe vložiti tožbo zoper odmevnega kršitelja (13. člen temeljne uredbe). O tem mora imetnik pravice podati pri Carinskem uradu A dokazilo o vloženi tožbi, v nasprotnem primeru se blago prepusti v izbrano carinsko dovoljeno rabo ali uporabo, če so izpolnjene vse carinske formalnosti. V istem roku lahko imetnik pravice v skladu z 72. členom ZICPES predloži Carinskemu uradu A tudi notarsko overjen dogovor z domnevnim kršiteljem svojih pravic o tem, da se blago uniči pod carinskim nadzorom. Tožena stranka svojo odločitev utemeljuje s tem, da so izpolnjeni vsi zgoraj navedeni zakonski pogoji.

Tožeča stranka vlaga tožbo iz vseh tožbenih razlogov. Tožbo je razdelila na 5 sklopov, uvodno, dejansko stanje in pravni interes, bistvene pomanjkljivosti odločbe, bistvene kršitve upravnega postopka, nepravilna ugotovitev dejanskega stanja. Izpodbijana odločba je nezakonita. Tožeča stranka je lastnica zadržanega blaga in ga uvaža v skladu s pridobljenim dovoljenjem za uvoz farmacevtskih učinkovin iz države B in zadržano blago uporablja kot aktivno učinkovino svojega proizvoda CCCC, ki je eden vodilnih proizvodov v prodaji tožeče stranke. Kakršnakoli pomanjkljiva oskrba ali odsotnost proizvodov, ki vsebujejo aktivno učinkovino, za katero gre pri zadržanem blagu, bi povzročili tožeči stranki veliko nepopravljivo škodo, tako nepremoženjsko v obliki njenega poslovnega ugleda kot zanesljivega partnerja v oskrbi pacienta, kot tudi premoženjsko škodo v obliki izgubljenega dobička zaradi zmanjšane prodaje zdravila CCCC ter drugih zdravil, zlasti tistih za zdravljenje bolezni srca in ožilja. Izpodbijana odločba posega v ustavno zagotovljene osebnostne pravice tožeče stranke kot pravne osebe, prav tako pa tudi njeno pravico do lastnine, ki jo zagotavlja člen 33 Ustave RS. Izpodbijana odločba nima razlogov o odločilnih dejstvih, zaradi česar se je ne da preizkusiti, razlogi pa si medsebojno nasprotujejo, nasprotje pa je tudi med razlogi in izrekom, zato se sklicuje na 35. člena ZUS, po katerem sme sodišče tako odločbo s sodbo odpraviti, ne da bi poslalo tožbo v odgovor. Tožnik navaja pomanjkljivosti v zvezi z opredelitvijo blaga. Izpodbijana odločba tudi ne vsebuje razlogov za začasno zadržanje blaga in ne navaja kakršnihkoli razlogov, na podlagi katerih bi tožena stranka prišla do prepričanja (ali vsaj do suma), da zadržano blago ustreza opisu blaga, ki naj bi bilo vsebovano v odločbi GCU. Okoliščine iz odločbe GCU pa tožeči stranki niso znane. Tožena stranka ni obrazložila, na kakšni dejanski podlagi temelji njeno prepričanje ali vsaj sum, da zadržano blago ustreza opisu ponarejenega blaga, ki ga vsebuje odločba GCU, niti ni obrazložila svojega prepričanja (ali vsaj suma) o tem, da zadržano blago krši pravice intelektualne lastnine. S tem je tožena stranka posegla v pravice tožeče stranke do učinkovitega pravnega sredstva, ki ga zagotavlja 25. člen Ustave RS. Tožena stranka bi morala pred izdajo odločbe o začasnem zadržanju blaga dati tožeči stranki možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo, in izvesti vse potrebne dokaze, da ugotovi, kakšno blago uvaža tožeča stranka (načelo materialne resnice - 8. člen ZUP). Blago bi lahko pregledala, da bi ugotovila, ali gre za tako blago, kot je deklarirano (amorfni XXXX), ali pa za blago, ki je ali bi lahko bilo zaščiteno s patentom (kristalni XXXX). V ugotovitvenem postopku bi tožena stranka morala opraviti analizo blaga. Tožena stranka ni izvajala nobenih dokazov, kršila je 10. člen ZUP. Kolikor je tožena stranka blago zadržala zaradi domnevne kršitve patenta št. EP ZZZZ tožeča stranka uveljavlja tudi nepravilno ugotovitev dejanskega stanja v delu, v katerem na podlagi svojega prepričanja ugotavlja, da zadržano blago ustreza opisu blaga iz odločbe GCU. Patent št. EP ZZZZ se nanaša na snov, poenostavljeno imenovano XXXX hidrat v kristalni obliki I (v nadaljevanju XXXX v kristalni obliki I). Zaradi lažjega razumevanja pojasni, da je snov XXXX lahko v kristalni obliki ali pa v amorfni obliki. Tožena stranka je sama ugotovila, da je na 6-ih zapečatenih sodih, v katerih je zadržano blago, navedeno ime blaga "XXXX YYYY Amorphous" v nadaljevanju amorfni XXXX. Predmet patenta št. EP ZZZZ pa je XXXX v kristalni obliki I. Zato je ugotovitev tožene stranke, da zadržano blago ustreza blagu iz odločbe GCU, zmotna, ker je izdana brez ustrezne pravne podlage. Tožena stranka navaja, da ima snov, zaščitena s patentom št. EP ZZZZ specifičen rentgenski difraktogram, ki se bistveno razlikuje od rentgenskega difraktograma XXXX v kristalni obliki I, kar pa je bilo tožeči stranki v postopku, ki je tekel pri toženi stranki, onemogočeno navajati kot novo dejstvo, ki ga sedaj navaja v tožbi in predlaga ustrezne dokaze. Tožeča stranka sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in upravni postopek ukrepanja zoper blago tožeče stranke ustavi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri pravnih in dejanskih razlogih iz izpodbijane odločbe in prereka vse navedbe tožeče stranke. V zvezi s tožbenimi navedbami dodaja: K točki I navaja, da so posebna pooblastila, ki jih carinski organi izvajajo pri preverjanju predloženega blaga, določena v predpisih Uredbe sveta (ES) št. 1383/2003 z dne 22. 7. 2003 (dalje temeljna uredba), Uredbe komisije EGS št. 1891/2004 z dne 21. 10. 2004 o sprejemu določb za uporabo Uredbe sveta (ES) št. 1383/2003 (dalje izvedbena uredba), in ZICPES. Čeprav gre za eno od aktivnosti carinskega organa v postopku carinjenja blaga, je akt začasnega zadržanja izdan v formalni obliki, ker tako izhaja iz 1. odstavka 70. člena ZICPES. K točki II navaja, da se za blago, ki je vneseno na carinsko območje skupnosti, lahko ob upoštevanju določenih pogojev zahteva kakršnokoli carinsko dovoljeno rabo ali uporabo blaga in ne glede na navedeno se lahko v skladu z 2. odstavkom člena 53 Uredbe sveta EGS št. 2913/92 z dne 12. 10. 1992 o carinskem zakoniku Skupnosti (dalje carinski zakonik) uporabijo prepovedi in omejitve, upravičene zaradi varstva industrijske in poslovne lastnine. Sklicuje se na člena 68. in 57. carinskega zakonika. Ukrep začasnega zadržanja blaga je lahko izveden, kadar carinski organ meni, da blago krši katero od pravic, naštetih v 1. členu temeljne uredbe. V konkretnem primeru je deklarant vložil carinsko deklaracijo za sprostitev blaga v prost promet in navaja listine, ki so bile predložene enotni upravni listini, ter da je bilo pri pregledu priloženih dokumentov ugotovljeno, da bi blago lahko bilo predmet zaščitenega patenta. Zato je bila pošiljka blaga določena še za fizični pregled, kjer je bilo ugotovljeno, da gre za 6 sodov, ki so zapečateni, zato je bil opravljen le vizuelni pregled embalaže. Ob tem navaja, da je podjetje DDD iz E, država F (v nadaljevanju imetnik pravice), pri GCU vložil zahtevek za ukrepanje v skladu s členom 5 temeljne uredbe, ki mu je bilo ugodeno z odločbo GCU št. .... Glede navedb o premoženjski škodi tožena stranka odgovarja, da deluje v skladu z zakonskimi pooblastili in ne posega v pravice samovoljno. Zaradi ukrepa začasnega zadržanja blaga se je to zadrževalo v skladu s členom 9 temeljne uredbe 10 delovnih dni. Ker pa je imetnik pravice zoper tožečo stranko vložil tožbo, je blago v skladu s 74. členom ZICPES zaseženo do pravnomočne odločitve sodišča. Odškodninsko je odgovoren imetnik pravice in ne carinski organ. Za ukrep začasnega zadržanja v skladu s členom 9 temeljne uredbe zadostuje sum, da blago krši pravice intelektualne lastnine. V tej fazi postopka ni mogoče reči, da obstajajo trdni dokazi o tem, da je blago ponarejeno. Za takšno sodbo carinski organ niti ni pristojen, zato se imetniku pravic z začasnim zadržanjem blaga daje možnost, da to šele dokaže na sodišču. Imetnik je v skladu z 10. členom temeljne uredbe že vložil tožbo zoper tožečo stranko kot domnevnega kršitelja pravic intelektualne lastnine v navedenem primeru. V nadaljevanju tožena stranka pojasni razloge za nesodelovanje tožnika v postopku izdaje odločbe o zahtevi za varstvo pravic. Začasno zadržanje blaga je ukrep carinskega organa v okviru postopka carinjenja blaga ter preprečuje uvedbo carinsko dovoljene rabe ali uporabe blaga (2. odstavek 58. člena carinskega zakonika). Zadržanje blaga je začasen ukrep, vezan na civilni postopek, ki ga je imetnik pravice v skladu s členom 10 temeljne uredbe sprožil pred pristojnim sodiščem. Izpodbijana odločba pa je bila izdana v skrajšanem postopku po 144. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 22/2005, v nadaljevanju ZUP), v katerem ni potrebno zaslišati stranke (3. odstavek 144. člena ZUP). Carinski organ tudi ne ugotavlja materialne resnice, ali določeno blago krši pravice intelektualne lastnine, ampak je pooblaščen le, da v primeru suma, da gre za kršitve pravic intelektualne lastnine, blago začasno zadrži oz. prekine njegovo prepustitev in tako daje možnost imetniku pravice, da svoje pravice uveljavlja pred sodiščem. Glede zatrjevanja nepravilne ugotovitve dejanskega stanja tožena stranka navaja, da je zahtevek imetnika pravic z vsemi prilogami sestavni del odločbe GCU, ki vsebuje več informacij o blagu in okoliščinah, katere pri carinskem organu lahko vzbudijo sum, da določeno blago krši pravice intelektualne lastnine; da je pravna podlaga za izdajo izpodbijane odločbe 9 člen temeljne uredbe, po kateri zadostuje sum, da blago krši pravico intelektualne lastnine, in je zmotno pričakovanje tožeče stranke, da bo carinski organ pred izdajo odločbe o začasnem zadržanju blaga že sam ugotavljal, ali je kršitev pravice intelektualne lastnine podana, saj se obstoj kršitve po Zakonu o industrijski lastnini (ZIL-1, UPB, Uradni list RS, št. 7/2003) ugotavlja v pravdnem postopku na podlagi tožbe imetnika pravice, ki jo je vložil v skladu s členom 10 temeljne uredbe, ter je bilo blago zaseženo do pravnomočne odločitve sodišča. Blago se hrani v skladu s predpisi, ki urejajo carinsko skladiščenje blaga (74. člen ZICPES). Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Stranka z interesom DDD iz E, država F, ki jo zastopa odvetnik mag. GG, v odgovoru na tožbo in pripravljalni vlogi meni, da tožeča stranka nima pravnega interesa za tožbo, saj tudi z odpravo izpodbijane odločbe ne bi dosegla nobene pravne koristi. Obširno analizira postopek, ki je predpisan z Uredbo sveta št. 1383/2003, in osvetli dejanski in pravni pomen izpodbijane odločbe v posameznih fazah tega postopka, katerega prva faza je trajala od izdaje izpodbijane odločbe dne 4. 4. 2005 do 18. 4. 2005, ko je zainteresirana stranka v skladu z navedeno uredbo vložila tožbo zaradi kršitve patenta z zaseženim blagom in na uničenje tega blaga. Zadeva se vodi pred Okrožnem sodiščem v A (opr. št. Pg ...), ki je odredilo zavarovanje dokazov s postavitvijo izvedenca ter hkrati prepovedalo carinskim organom zaseženo blago izročati tožeči stranki. Izpodbijana odločba je izdana zakonito, saj za ukrepanje glede na določbe temeljne uredbe ni potrebno prepričanje o kršitvi niti verjetnost, pač pa zgolj sum, ter je neutemeljeno tožnikovo sklicevanje na splošna pravila o natančnem dokaznem postopku. Tožena stranka postopek v zvezi z izdajo izpodbijane odločbe ni ravnala arbitrarno oz. samovoljno, kot ji očita tožnik. Okoliščine, na podlagi katerih je bil sklep o podanem sumu utemeljen, je bilo ustrezanje blaga številnim karakteristikam, omenjenim v odločbi GCU, ter dokumentacija, na podlagi katere je bila izdana. Pri tem navaja, da ključni strokovni trditvi iz dokumentacije k odločbi GCU, da je amorfni XXXX nestabilen in neprimeren za transport, tožeča stranka ne oporeka in da trditev, vsaj kot splošna tehnološka značilnost sporne snovi, očitno drži ter da bi v postopku zgolj o sumu morale splošne tehnološke značilnosti za odločanje zadoščati. Tožeča stranka bo imela možnost uveljavljati, da je v njenem primeru podana izjema o splošni tehnološki značilnosti amorfnega XXXX, v postopku, ki se vodi pred Okrožnim sodiščem v A. Zato je po mnenju tožene stranke dokazovanje suma opravljeno do zadostnega dokaznega standarda, ustrezna pa je tudi obrazložitev izpodbijane odločbe glede na naravo postopka, tožeča stranka pa domnevne kršitve do pravnega sredstva ne more izvajati iz težav, ki naj bi jih imela pri dostopu do odločbe GCU, zoper katero je tožnica tudi že vložila tožbo v upravnem sporu. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne.

V prvem pripravljalnem spisu tožeča stranka prereka navedbe tožene stranke iz odgovora na tožbo in navedbe zainteresirane stranke ter utemeljuje razloge za svoj pravni interes. Tožena stranka v odgovoru na tožbo zadrževanje blaga do pravnomočne odločitve sodišča nepravilno utemeljuje na vloženi tožbi zainteresirane stranke in se napačno sklicuje na člen 74 ZICPES. Najmanj do izdaje začasne odredbe v zadevi pod opr. št. Pg ... je bila usoda blaga tožeče stranke v rokah carinskih organov, ki bi morali ob upoštevanju določb temeljne uredbe blago prepustiti tožeči stranki proti varščini, pa tega iz neupravičenih razlogov niso storili. Okoliščine, ki se nanašajo na poslovni ugled tožeče stranke, so bistvenega pomena za oceno dejanskih ali potencialnih negativnih posledic. Tožeča stranka ne oporeka, da za ukrepanje tožene stranke zadošča zgolj sum kršitve pravic intelektualne lastnine, vendar bi morala tožena stranka obrazložiti, kako je do tega suma prišla in kako je ugotovila, za kakšno blago pri blagu tožeče stranke dejansko sploh gre, saj je prav ime blaga tožeče stranke na zapečatenih sodih v konkretni zadevi ključnega pomena ter je že na prvi pogled videti, da gre za blago, ki ni predmet patenta zainteresirane stranke. Tožena stranka je tako morala vedeti, da amorfni XXXX ni predmet patenta, pa je kljub temu posumila, da blago tožeče stranke krši patent zainteresirane stranke. V nadaljevanju tožeča stranka meni, da tožena stranka ni imela dovolj tehtnih okoliščin za dokaz o tem, da gre lahko za ponarejeno blago, ker splošnih tehnoloških značilnosti sploh ni ugotavljala in ni izvedla nobenega dokaznega postopka v tej zvezi. Tožena stranka je ugotovila le, od kod prihaja blago, kje je bilo izdelano, komu je namenjeno ter kakšen naziv blaga je na računu in na zapečatenih sodih, kar ne more zadoščati za sum. Tožena stranka vztraja tudi pri tem, da ji je tožena stranka odvzela pravico, da se izjavi v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe.

Državno pravobranilstvo kot zastopnik javnega interesa udeležbe v tem postopku ni prijavilo.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena. Z izpodbijano odločbo je Carinski urad A, Izpostava J, ki mu je bila v skladu s členom 8 temeljne uredbe poslana odločba GCU, s katero je bilo ugodeno zahtevi vlagatelja oz. imetnika pravice (odločba o varstvu pravic), ugotovil, da glede blaga v eni od situacij iz člena 1(1) temeljne uredbe obstaja sum, da sporno blago krši pravico intelektualne lastnine, ki jo ureja ta uredba. Začasno je zadržal XXXX YYYY in deklaranta oz. lastnika blaga oz. osebo, ki z njim razpolaga pozval, da se v roku 10 delovnih dni od prejema odločbe pisno izreče, ali je zadržano blago predmet patenta št. EP ZZZZ ali ne, ter opozoril, da v primeru molka lahko na zahtevo imetnika pravice uniči blago (2. odstavek 71. člena ZICPES). Iz obrazložitve izpodbijane odločbe je razvidna pravna podlaga za izdajo odločbe, navedena pa so tudi ugotovljena pravno relevantna dejstva, ki izdajo odločbe skladno z njeno pravno naravo narekujejo. Tudi po presoji sodišča so se stekli pogoji za izdajo odločbe po 1. odstavku 9. člena temeljne uredbe, ki se uporablja kot carinski predpis skupnosti (1. člen ZICPES), ki določa, da če carinski organ, ki mu je bila v skladu s členom 8 poslana odločba, s katero se ugodi zahtevi vlagatelja, po potrebi s posvetovanjem z vlagateljem ugotovi, da glede blaga v eni od situacij člena 1(1) obstaja sum, da krši pravice intelektualne lastnine, ki jo ureja ta uredba, prekine sproščanje blaga ali ga zadrži. Temeljna uredba določa pogoje, pod katerimi lahko carinski organi ukrepajo, kadar glede blaga v situacijah, ki so opisane v členu 1.a) in b) obstaja sum, da krši pravico intelektualne lastnine. Med te situacije sodi tudi postopek odobritve carinsko dovoljene rabe, kot je to v obravnavanem primeru. Po točki 2. navedenega člena temeljna uredba določa tudi ukrepe, ki jih mora pristojni organ sprejeti, kadar je ugotovljeno, da blago iz odstavka 1 krši pravice intelektualne lastnine. Po členu 2 temeljne uredbe "blago, ki krši pravico intelektualne lastnine" pomeni med drugim tudi 1.c) blago, ki v državi članici, v kateri je vložena zahteva za carinsko ukrepanje, krši patent po pravu te države članice. Tožena stranka se v izpodbijani odločbi sklicuje tudi na po mnenju sodišča napačno pravno podlago, to je 13. člen temeljne uredbe, ker po mnenju sodišča ne gre za situacijo iz navedenega člena, kar pa na samo zakonitost izpodbijane odločbe ne vpliva.

Sodišče kot neutemeljene zavrača tožnikove navedbe, da izpodbijana odločba nima razlogov o odločilnih dejstvih, zaradi česar se je ne da preizkusiti. Po presoji sodišča je ukrep in izdaja odločbe po 9. členu temeljne uredbe samostojna pravna celota, ki daje pravno podlago za v tem primeru izpodbijano odločbo v trenutku, ko so izpolnjeni pogoji iz navedene določbe. Določbe navedene uredbe omogočajo učinkovito uveljavljanje pravic intelektualne lastnine v primerih, ko carinski organi pri svojem delu naletijo na blago, s katerim bi se lahko kršile pravice intelektualne lastnine. Gre za nujne ukrepe, pri katerih je ravnanje carinskega organa vezano na zakonsko določene roke. Tek nadaljnjega postopka pa je odvisen od (ne)dejavnosti oz. molka lastnika blaga in imetnika pravice, kar pa ni predmet tega postopka.

Po mnenju sodišča gre, kot pravilno navaja v odgovoru tožena stranka, v obravnavanem primeru za skrajšani ugotovitveni postopku po 144. členu ZUP, po katerem lahko organ odloča po skrajšanem postopku in odloči takoj, če se da ugotoviti stanje stvari na podlagi uradnih podatkov, ki jih ima organ, in samo zato ni potrebno posebej zaslišati stranke za zavarovanje njenih pravic oz. pravnih koristi, zato zavrača ugovore tožnika glede kršitve pravil postopka in posledično nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Člen 9 temeljne uredbe določa pogoje, ki morajo biti izpolnjeni, da postopa carinski organ, kadar naleti glede blaga, v eni od situacij iz člena 1(1) temeljne uredbe, da obstaja sum, da krši pravico intelektualne lastnine, ki jo ureja ta uredba. Tožena stranka se na navedeno pravno podlago utemeljeno sklicuje. V zadevi tudi ni sporno, da je GCU izdal 18. 3. 2005 odločbo o varstvu pravic št. ..., ki pa ni predmet preizkušanja v tem postopku, zato sodišče ugovore, ki se nanašajo na navedeno odločbo, zavrača kot irelevantne v tem postopku. Predmet tega postopka je začasno zadržanje blaga v trenutku izpolnitve pogojev po 1. odstavku 9. člena temeljne uredbe, zato tudi niso relevantni razlogi, ki jih prvostopni organ navaja v zvezi z vložitvijo tožbe imetnika pravice oz. da mora imetnik pravice podati pri Carinskem uradu A dokazilo o vloženi tožbi, ker se v nasprotnem primeru blago prepusti v izbrano dovoljeno rabo ali v uporabo, če so izpolnjene vse carinske formalnosti (13. člen temeljne uredbe), oz. ko v odgovoru na tožbo tožena stranka pojasnjuje, da je bila v predvidenem roku vložena tožba. Neutemeljeni so tudi tožnikovi ugovori glede nepravilne ugotovitve dejanskega stanja, saj izhaja iz izpodbijane odločbe, da je pri izvajanju nadzora in preverjanju blaga tožena stranka odkrila blago, ki ustreza blagu iz odločbe GCU o varstvu pravic št. .... Za takšno postopanje zadostuje sum, da blago krši pravico intelektualne lastnine. Tožena stranka je obrazložila, da blago ustreza opisu blaga iz odločbe GCU, kar naj bi izhajalo iz okoliščin, ki so bile ugotovljene pri pregledu dokumentov in blaga, kar tudi po presoji sodišča zadošča za postopanje po 9. členu temeljne uredbe, pravilno pa se je tožena stranka sklicevala tudi na določbe ZICPES (člen 71) glede opozorila na posledice nedejavnosti lastnika blaga. Sodišče tudi ni našlo v postopku zatrjevanih kršitev ustavnih pravic.

Glede na povedano je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, tožbeni ugovori pa neutemeljeni, zato je sodišče tožbo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list, RS.št. 50/97 in 70/00) kot neutemeljeno zavrnilo.