Jedro

Ob nespornem dejstvu, da je imetnik stanovanjske pravice prenehal uporabljati stanovanje, oddal pa ga je v podnajem tožencema, se pokaže, da ga ta uporabljata brez pravnega naslova tako v primeru, da bi bilo potrebno uporabiti določbe ZSR, kakor tudi v primeru uporabe SZ. Tako ni potrebno posebej ugotavljati, ali je imetniku stanovanjske pravice prenehalo stanovanjsko oziroma najemno razmerje.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da morata toženca izprazniti stanovanje v R., Gradnikova 91 in ga izročiti tožeči stranki ter povrniti pravdne stroške - ker zasedata stanovanje brez pravnega naslova, saj sta se vanj vselila le z dovoljenjem R. D., ki pa je izgubil stanovanjsko pravico, ker ga je trajno prenehal uporabljati. Pritožbo tožene stranke proti tej sodbi je višje sodišče zavrnilo, ker je zavzelo stališče, da je zadnjemu imetniku stanovanjske pravice že po samem zakonu prenehalo stanovanjsko razmerje. Toženca pa s stanodajalcem nimata sklenjene pogodbe.

Proti tej sodbi je vložila tožena stranka revizijo, v kateri uveljavlja razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, naj revizijsko sodišče sodbo razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje. Trdi, da je R. D. v obravnavanem stanovanju stanoval do konca leta 1991, zaradi česar stanovanjske pravice ni mogel izgubiti na podlagi zakona o stanovanjskih razmerjih (Uradni list SRS, št. 35/82 in 14/84 - ZSR). Po uveljavitvi stanovanjskega zakona (Uradni list RS, št. 18/91-I in 21/94 - ZS) pa je hotel skleniti najemno pogodbo. Ker se dalj časa ni vedelo, kaj bo z "vojaškimi" stanovanji, je za nekaj časa odšel iz Slovenije in stanovanje oddal tožencema kot podnajemnikoma. Ni predvideval, da bi lahko zato stanovanje avtomatično izgubil. Lastnik ga ni pisno opozoril in mu določil roka za odpravo odpovednega razloga. Zato je še vedno imetnik stanovanjske pravice, toženca pa sta v stanovanju z njegovim soglasjem in zato v tem sporu nista pasivno legitimirana.

Sodišče je vročilo revizijo tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Javnemu tožilstvu RS, vendar se javni tožilec o njej ni izjavil. Revizija ni utemeljena.

Pretežen del revizijskih trditev se nanaša na dejansko stanje, le-te pa zvečine pomenijo nove trditve, ki jih tožena stranka doslej ni postavila (čas, do kdaj je bival v stanovanju imetnik stanovanjske pravice, namen sklenitve najemne pogodbe, opustitev pisnega opozorila in določitve roka ipd.). S tem skušata revidenta izpodbijati sodbo z razlogom zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar pa v revizijskem postopku ni dovoljeno (tretji odstavek 385. člena zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Sicer pa je v tem sporu bistveno vprašanje, ali imata toženca pravni naslov za bivanje v obravnavanem stanovanju. Dejanske ugotovitve sodišč prve in druge stopnje, na katere je vezano revizijsko sodišče, nudijo podlago za pravno sklepanje, ki da negativen odgovor na zastavljeno vprašanje. Ob nespornem dejstvu, da je imetnik stanovanjske pravice prenehal uporabljati stanovanje, oddal pa ga je v podnajem tožencema se pokaže, da ga ta uporabljata brez pravnega naslova tako v primeru, da bi bilo potrebno uporabiti določbe ZSR, kakor tudi v primeru uporabe SZ. V prvem primeru sankcionira zakon oddajo celotnega stanovanja v podnajem celo tako, da je to razlog za prenehanje stanovanjskega razmerja imetnika stanovanjske pravice (prvi odstavek 58. člena ZSR), kar povzroči posledico, da preneha pravica podstanovalcev uporabljati stanovanje (76. člen ZSR), v drugem primeru pa zakon prav tako ne dovoljuje oddajanja celotnega stanovanja v podnajem (tretji odstavek 39. člena SZ in določa, da pravica podnajemnika, da po podnajemni pogodbi uporablja stanovanjske prostore, preneha, če najemnik iz kateregakoli razloga preneha uporabljati stanovanja (drugi odstavek 60. člena SZ). Tako po predpisih obeh zakonov imetnik stanovanjske pravice ni bil upravičen oddati tožencema stanovanja v podnajem, kar pomeni, da ga zasedata nezakonito, zaradi česar je podana njuna pasivna legitimacija in je tako tudi utemeljen izpraznitveni zahtevek. Tako ni potrebno posebej ugotavljati, ali je imetniku stanovanjske pravice prenehalo stanovanjsko oziroma najemno razmerje.

Uveljavljani revizijski razlog po povedanem torej ni podan in ker tudi ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP (386. člen ZPP), na kar pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti, je revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).