Jedro

Do razveljavitve pravnomočne sodbe v postopku obnove kazenskega postopka pride, ko sodišče prve stopnje izreče novo, za obsojenca ugodnejšo sodbo, četudi še ni pravnomočna.

Izvršitveno ravnanje (kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic) izrabe položaja je podano, ko storilec sicer ima pooblastilo za veljavno opravo določenega dejanja v pravnem prometu, vendar tega dejanja ne opravi v interesu gospodarske družbe, pač pa v svojem lastnem oziroma v interesu tretjih oseb. Gre torej za prekoračitve pravic, ki jih ima storilec znotraj družbe, medtem ko izvršitveno ravnanje prestopa meja pravic pomeni prekoračitev pooblastil, ki jih ima storilec navzven, proti tretjim osebam.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenka je dolžna plačati sodno takso.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Murski Soboti je s sodbo K 190/2002 z dne 18. 5. 2005 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru I Kp 463/2005 z dne 10. 11. 2006 obsojeno A. V. spoznalo za krivo kaznivega dejanja zlorabe položaja in pravic po drugem v zvezi s prvim odstavkom 244. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ), ji izreklo kazen eno leto in štiri mesece zapora ter ji naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka, oškodovano družbo in njena družbenika pa je s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. V ponovljenem postopku, ki je bil uveden na podlagi pravnomočnega sklepa Okrožnega sodišča v Murski Soboti Ks 156/2007 z dne 26. 2. 2008 o dovolitvi obnove postopka, je navedeno sodišče s sodbo K 37/2008 z dne 12. 10. 2009 prvotno pravnomočno sodbo razveljavilo in obdolženko obtožbe v celoti oprostilo ter odločilo, da stroški kazenskega postopka obremenjujejo proračun. Višje sodišče v Mariboru je s sklepom II Kp 25/2010 z dne 6. 7. 2010 ugodilo pritožbi okrožnega državnega tožilstva in sodbo sodišča prve stopnje K 37/2008 razveljavilo ter zadevo vrnilo v novo sojenje. Okrožno sodišče v Murski Soboti je v ponovljenem postopku s sodbo II K 69128/2010 z dne 7. 3. 2011 razsodilo, da sodba Okrožnega sodišča v Murski Soboti K 190/2002 z dne 18. 5. 2005 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru I Kp 463/2005 z dne 10. 11. 2006 ostane v veljavi. Obsojenki je naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka, oškodovanca pa je s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo II Kp 69128/2010 z dne 7. 9. 2011 pritožbe obsojenkinih zagovornikov zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojenki pa je naložilo plačilo stroškov pritožbenega postopka.

2. Zoper pravnomočno obsodilno sodbo, izdano v ponovljenem postopku, vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti zagovornik obsojenke, in sicer zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka in kršitev kazenskega zakona. Vrhovnemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da prvotno pravnomočno sodbo v celoti razveljavi oziroma podrejeno vrne zadevo v ponovno odločanje pred popolnoma spremenjenim senatom.

3. Vrhovni državni tožilec je v odgovoru, podanem v skladu z drugim odstavkom 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), zahtevo za varstvo zakonitosti ocenil kot neutemeljeno. Po njegovem mnenju je sodišče navedlo povsem sprejemljive razloge o tem, zakaj izvedenke psihiatrične stroke ni neposredno zaslišalo, pravilno pa je presodilo tudi, da kazenski pregon na podlagi določbe drugega odstavka 91. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) še ni zastaral. Preostalih razlogov zahteve, ki se nanašajo na obstoj pooblastila, pobot terjatev ter protipravnostjo nakazila kupnine, po oceni vrhovnega državnega tožilca Vrhovno sodišče ne bo moglo upoštevati, saj gre za uveljavljanje zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja.

4. Odgovor vrhovnega državnega tožilca je bil vročen obsojenki in njenemu zagovorniku, ki se o njem nista izjavila.

B.

Glede zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka

5. Zagovornik v zahtevi navaja, da je sodišče prve stopnje tekom postopka postavilo izvedenca psihiatrične stroke v zvezi s sposobnostjo obsojenke glede prisotnosti na glavni obravnavi. Izvedenka je podala pisno mnenje, iz katerega je bilo razvidno, da je obsojenka sposobna prisostvovati in sodelovati na glavni obravnavi. Zagovornik je zahteval, da sodišče izvedenko neposredno zasliši, vendar je sodišče ta predlog obrambe zavrnilo. Po mnenju zagovornika je sodišče s tem kršilo načelo neposrednosti, ki določa, da se morajo vsi dokazi izvajati neposredno, v svoji izvorni obliki na glavni obravnavi pred sodečim senatom. Posledično je sodišče kršilo tudi načelo kontradiktornosti, saj obramba ni imela možnosti, da s postavljanjem vprašanj izvedenki izpodbije izvedensko mnenje. Zagovornik opozarja, da gre za izredno pomembno vprašanje, saj pravice do obrambe, ki jo zagotavlja 29. člen Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava), ni mogoče učinkovito uresničevati v primeru, ko obsojenec na glavni obravnavi ni sposoben prisostvovati.

6. Vrhovno sodišče na podlagi podatkov spisa ugotavlja, da je v ponovljenem postopku zagovornik obsojenke podal predlog za preložitev glavne obravnave, v katerem je navedel, da obsojenka glede na trenutno zdravstveno stanje na glavni obravnavi ni sposobna sodelovati, predlogu pa je priložil psihiatrični izvid. Predsednica senata je dne 10. 1. 2011 glede vprašanja, ali je obsojenka sposobna udeležiti se in aktivno spremljati potek glavne obravnave, odredila izvedenstvo medicinske stroke Komisiji za izvedeniška mnenja pri Medicinski fakulteti v Ljubljani. Predsednik komisije je za izdelavo izvedenskega mnenja pooblastil prof. dr. V. Š. Izvedensko mnenje je bilo vročeno obsojenki in njenim zagovornikom do vključno 3. 3. 2011. Na naroku za glavno obravnavo dne 7. 3. 2011, po danem pravnem pouku obsojenki, je zagovornik izjavil, da se obsojenka ne bo zagovarjala in ne bo odgovarjala na vprašanja, predvsem zaradi tega, ker se ne strinjajo s podanim izvedeniškim mnenjem. Zagovornik je predlagal neposredno zaslišanje izvedenke, saj po njegovi oceni mnenje ni (dovolj) obrazloženo. Navedeni predlog je sodišče na glavni obravnavi zavrnilo, v obrazložitvi izpodbijane sodbe pa je zavrnitev predloga utemeljilo z oceno, da niso podane prav nobene okoliščine, ki bi kazale na to, da obdolženka ne bi bila sposobna prisostvovati in sodelovati na glavni obravnavi. Sodišče je navedlo, da iz pisnega izvedenskega mnenja strokovno obrazloženo izhaja, da je obdolženka v sedanjem psihičnem stanju sposobna udeležiti se glavne obravnave. Ob tem je sodišče upoštevalo tudi okoliščino, da obdolženka na obravnavi ni odgovarjala na vprašanja ter se ni ustno zagovarjala, temveč je predložila pisne zagovore, ki jih je lahko v primernem času in skrbno pripravila, glavna obravnava pa je potekala ob prisotnosti njenih treh zagovornikov. Okoliščin, ki bi kazale na to, da obdolženka ni sposobna sodelovati na glavni obravnavi, pa sodišče ni zaznalo niti glede na neposredni vtis, ki ga je obdolženka naredila na glavni obravnavi.

7. Vrhovno sodišče pritrjuje zagovorniku, da se dokaz z izvedencem na glavni obravnavi praviloma izvede tako, da se izvedenca zasliši. Odstop od neposrednega zaslišanja izvedenca je dopusten v primerih iz prvega odstavka 340. člena ZKP, sicer pa samo, če stranke z branjem izvedenskega mnenja soglašajo (drugi odstavek 340. člena ZKP). Vendar ZKP v sedmem odstavku 333. člena določa nadaljnjo izjemo. Po navedenem členu lahko sodišče (ne glede na soglasje strank) odloči, da izvedenca ne bo vabilo, temveč bo strokovno mnenje samo prebralo, če je izvedensko mnenje opravil strokovni zavod oziroma državni organ, pa glede na naravo opravljenega izvedenskega dela ni pričakovati popolnejšega pojasnila pisnega izvida in mnenja. V takem primeru sodišče izvedenca zasliši le, če spozna, da je to potrebno glede na druge izvedene dokaze in pripombe strank.

8. Komisija za fakultetna izvedenska mnenja pri Medicinski fakulteti v Ljubljani, ki je v obravnavani zadevi opravila izvedensko mnenje, je delovno telo senata Medicinske fakultete, ki je kot visokošolski izobraževalni in znanstveno-raziskovalni zavod članica Univerza v Ljubljani, katere ustanovitelj je Republika Slovenija. Komisija posreduje svoja strokovna izvedenska mnenja le na zahtevo pristojnega sodišča Republike Slovenije (81. člen Pravilnika o organizaciji in delovanju Medicinske fakultete v Ljubljani). Ker gre torej za strokovni zavod v smislu sedmega odstavka 333. člena ZKP, je sodišče v obravnavanem primeru, tudi brez podanega soglasja strank, lahko odločilo, da bo izvedensko mnenje samó prebralo. V tem primeru bi sodišče izvedenko moralo zaslišati le, če bi iz drugih izvedenih dokazov oziroma pripomb strank izhajala potreba po dodatnem pojasnjevanju izvedenskega mnenja. Upoštevaje vsebino izvedenskega mnenja, neposredni vtis, ki ga je obsojenka naredila na glavni obravnavi, ter dejstvo, da se izvedensko mnenje ne nanaša na odločilna dejstva obravnavanega kaznivega dejanja, temveč na sposobnost obdolženke sodelovati na glavni obravnavi, pa zagovornik - zgolj z navedbo, da se z izvedenskim mnenjem ne strinja oziroma da ni (dovolj) obrazloženo - te potrebe ni izkazal. Glede zatrjevane kršitve drugega odstavka 91. člena KZ-1

9. Zagovornik v nadaljevanju zahteve uveljavlja kršitev drugega odstavka 91. člena KZ-1, ki ureja zastaranje kazenskega pregona v primeru, ko je pravnomočna sodba v postopku z izrednim pravnim sredstvom razveljavljena. Po mnenju zagovornika ni sprejemljivo stališče sodišča prve in druge stopnje, da začne zastaralni rok teči, ko sodišče prve stopnje v novem sojenju izda za obsojenca ugodnejšo sodbo in izreče, da se prejšnja pravnomočna sodba (deloma ali v celoti) razveljavi. Ker tedaj razveljavitev pravnomočne sodbe še ni pravnomočna, dokončna in posledično učinkovita, ostaja v veljavi prvotna pravnomočna sodba, obsojenec pa velja za pravnomočno obsojenega, vse dokler prvotna obsodilna sodba ni pravnomočno razveljavljena. Določbo drugega odstavka 91. člena KZ-1 bi lahko dobesedno razlagali le tako, da začne zastaralni rok teči od trenutka, ko je prvotna sodba pravnomočno razveljavljena. Ker pa je tedaj v zadevi tudi dokončno odločeno in torej zastaranje kazenskega pregona sploh ne pride več v poštev, je takšna razlaga v primeru postopka obnove neuporabna oziroma privede do absurdnega rezultata. Glede na navedeno je, po mnenju zagovornika, potrebno zakonsko dikcijo „razveljavitev sodbe“ v primeru obnove postopka razlagati kot trenutek, ko postane sklep o dovolitvi obnove pravnomočen. To pa pomeni, da je v obravnavanem primeru dvoletni zastaralni rok potekel že 26. 2. 2010 in je kazenski postopek zastaral. Zagovornik opozarja tudi na odločbo Ustavnega sodišča U-I-25/07 z dne 18. 9. 2008, iz katere izhaja, da po razveljavitvi pravnomočne odločbe s strani Vrhovnega sodišča na podlagi vložene zahteve za varstvo zakonitosti obsojenec v ponovljenem postopku ne more biti v negotovosti neomejeno časa ter da je tudi v tem primeru potrebno določiti nek časovni rok, v katerem se mora ta negotovost v vsakem primeru nehati. Po mnenju zagovornika ta negotovost v primeru obnove postopka nastopi s pravnomočnostjo sklepa o dovolitvi obnove postopka.

10. Po določbi drugega odstavka 91. člena KZ-1 je v primeru, ko je pravnomočna sodba v postopku z izrednim pravnim sredstvom razveljavljena, zastaralni rok dve leti od razveljavitve pravnomočne sodbe. Ustavno sodišče je v zadevi U-I-25/2007 z dne 8. 9. 2008 presodilo, da je bila ureditev (pred uveljavitvijo navedene določbe), ki ni določala roka, v katerem bi moral biti postopek nove razsoje pravnomočno zaključen, po tem, ko je bila pravnomočna sodba razveljavljena s strani Vrhovnega sodišča na podlagi vložene zahteve za varstvo zakonitosti, v nasprotju z Ustavo. Navedlo je, da postopek nove razsoje za obdolženca prinaša omejitve in poseganje v njegove pravice, predvsem pa zanj pomeni stanje nadaljnje negotovosti glede konca kazenskega postopka, zaradi česar za obdolženca ni nepomembno, koliko časa bo zoper njega tekel postopek in koliko časa bodo nad njim "visele" pravne posledice uvedbe kazenskega postopka. Po oceni Ustavnega sodišča samo to, da mora biti v vsakem posameznem sodnem postopku zagotovljena pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (23. člen Ustave), z vidika pravne varnosti in načela zaupanja posameznika v pravo (2. člen Ustave) ne zadošča za učinkovito varstvo obdolženčevih pravic, zato bi zakonodajalec moral določiti rok, v katerem bi moral biti postopek nove razsoje pravnomočno zaključen oziroma s potekom katerega se kazenski postopek ne more nadaljevati. Ugotovilo je, da je po sedaj veljavni ureditvi ta neustavnost odpravljena z drugim odstavkom 91. člena KZ-1. 11. Vrhovno sodišče ne sprejema stališča zagovornika, da prične v postopku obnove kazenskega postopka rok iz drugega odstavka 91. člena KZ-1 teči že v trenutku pravnomočnosti sklepa o dovolitvi obnove. Že zakonska dikcija navedene določbe, ki govori o „razveljavitvi sodbe“, takšne razlage ne omogoča. Obnova kazenskega postopka je – glede trenutka razveljavitve pravnomočne sodbe - urejena bistveno drugače kakor postopek z zahtevo za varstvo zakonitosti. V postopku obnove kazenskega postopka se pravnomočna sodba razveljavi šele tedaj, ko sodišče v novem postopku ponovno odloči o obtožbi in izda za obsojenca ugodnejšo sodbo (sodišče v sodbi izreče, da se prejšnja sodba deloma ali v celoti razveljavi – tretji odstavek 415. člena ZKP) in ne že v trenutku pravnomočnosti sklepa o dovolitvi obnove postopka. Razlaga, ki jo ponuja zagovornik, zato presega možni besedni pomen določbe drugega odstavka 91. člena KZ-1. 12. Vrhovno sodišče je že v odločbi Kp 4/2009 z dne 4. 5. 2010, na katero se sklicuje sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi, zavzelo stališče, da mora biti postopek nove razsoje pravnomočno končan v dveh letih od dneva izreka sodbe sodišča prve stopnje, s katero je prišlo do razveljavitve pravnomočne obsodilne sodbe. Ob tem je izhajalo iz razlogov, ki jih je Ustavno sodišče navedlo v citirani zadevi U-I-25/2007, in sicer, da pride do razveljavitve pravnomočne sodbe v postopku obnove kazenskega postopka takrat, ko sodišče prve stopnje izreče novo, za obsojenca ugodnejšo sodbo. V tem trenutku pravnomočne obsodilne sodbe ni več, kar ima za posledico ponovno vzpostavitev domneve nedolžnosti (15. točka obrazložitve odločbe). Po navedenem stališču, od katerega Vrhovno sodišče v obravnavani zadevi ne odstopa, je torej prvotna pravnomočna sodba (delno) razveljavljena že z izdajo sodbe sodišča prve stopnje, ki je za obsojenca ugodnejša, četudi še ni pravnomočna.

13. Zaradi različne ureditve postopka z zahtevo za varstvo zakonitosti in postopka obnove kazenskega postopka glede trenutka razveljavitve pravnomočne odločbe Vrhovno sodišče prav tako ne sledi mnenju zagovornika, da naj bi stanje negotovosti glede izida kazenskega postopka (kot je opredeljeno v citirani odločbi Ustavnega sodišča) v primeru obnove kazenskega postopka nastopilo že v trenutku pravnomočnosti sklepa o dovolitvi obnove. To stanje namreč ni pogojeno zgolj z dejstvom, da se na podlagi prejšnje obtožbe ponovno izvede glavna obravnava (oziroma se zadeva vrne v stanje preiskave), temveč predvsem s tem, da je bila pravnomočna sodba razveljavljena. Šele ko pravnomočne sodbe ni več in obdolženec ponovno velja za nedolžnega, pride do takšne negotovosti glede izida in trajanja postopka, ki terja časovno omejitev ponovnega odločanja o obtožbi. Kadar pa je pravnomočna obsodilna sodba še v veljavi, o pravni negotovosti ni mogoče govoriti. S pravnomočno odločbo, ki dokončno ureja določeno pravno razmerje in s tem zagotavlja pravno varnost, so namreč vezani vsi udeleženci pravnega razmerja (res iudicata ius facit inter partes), pravnomočna odločitev pa se sprejema kot pravilna in resnična (res iudicata pro veritate habetur). Dejstvo, da je bila zaradi ugotovljenih kršitev dovoljena obnova postopka ter da se s pravnomočnostjo takega sklepa na podlagi zakona ustavi izvršitev kazni, je v tem kontekstu nepomembno. Citirane odločbe Ustavnega sodišča, ki se nanaša na postopek z zahtevo za varstvo zakonitosti, zato ni mogoče razlagati tako, da v primeru obnove kazenskega postopka zastaralni rok iz drugega odstavka 91. člena KZ-1 teče tudi v času od pravnomočnosti sklepa o dovolitvi obnove do razveljavitve pravnomočne sodbe s strani sodišča prve stopnje. Ta del postopka ni časovno omejen z zastaralnim rokom, pač pa za varstvo obsojenčevega položaja zadostuje dolžnost sodišča, da o obtožbi odloči brez nepotrebnega odlašanja (23. člen Ustave).

14. Glede na navedeno sta sodišči prve in druge stopnje pravilno presodili, da je v obravnavani zadevi zastaralni rok začel teči dne 12. 10. 2009, ko je sodišče prve stopnje s sodbo K 37/2008 razveljavilo prvotno pravnomočno sodbo in obsojenko obtožbe oprostilo, ter da posledično kazenski postopek ni zastaral. Glede zatrjevane kršitve 244. člena KZ

15. Kršitev kazenskega zakona zagovornik sodišču prve in druge stopnje očita tudi glede vprašanja, ali je dejanje, zaradi katerega je bila obsojenka obsojena, kaznivo dejanje po 244. členu KZ. Navaja, da iz obrazložitve prvostopne sodbe nesporno izhaja, da je imela obsojenka terjatve do družbe E. d. o. o. in sicer iz naslova plače direktorice in stroškov prevajanja, kar pomeni, da bi oškodovana družba ta dolg obsojenki morala izplačati. Pridobljena premoženjska korist po oceni zagovornika zato ni mogla biti protipravna in bi lahko bili podani zgolj znaki kaznivega dejanja samovoljnosti po prvem odstavku 310. člena KZ-1. Poudarja, da je kaznivo dejanje po 244. členu KZ subsidiarne narave oziroma da se ta inkriminacija lahko uporabi le, kadar niso podani zakonski znaki kakšnega drugega kaznivega dejanja. Zagovornik opozarja tudi na izpoved priče O., ki je povedal, da bi morala denar od prodaje nepremičnin dobiti njegova družba. Slednje po mnenju zagovornika predstavlja popolnoma enako ravnanje, kot se očita obsojenki, saj tudi O. ni bil neposredno upravičen do omenjenih zneskov. Nadalje zagovornik sodišču prve stopnje očita, da neutemeljeno razlikuje med pooblastilom v zunanjem razmerju in pooblastilom v notranjem razmerju, pri čemer ugotavlja, da obsojenka kot direktorica družbe ni potrebovala pooblastila v zunanjem razmerju, na znotraj pa naj bi bilo njeno pooblastilo omejeno. Navaja, da o pooblastilu v notranjem razmerju ni mogoče govoriti, saj je namen pooblastila zgolj v tem, da pooblaščenec pooblastitelja predstavlja navzven. Po oceni zagovornika obsojenka kot direktorica družbe za prodajo nepremičnin ni potrebovala dovoljenja družbenikov, pač pa je bila njena edina kršitev v tem, da kupnina ni bila nakazana na račun družbe. V zvezi z navedenim zagovornik sodišču očita tudi kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Če se namreč obsojenki v izreku sodbe očita, da je ravnala brez vednosti in dovoljenja družbenikov, bi to po mnenju zagovornika lahko predstavljalo le izvršitveno ravnanje prestopa meja pravic, ne pa za izrabo položaja.

16. Tudi navedenim očitkom Vrhovno sodišče ne sledi. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da so v izreku izpodbijane sodbe konkretizirani vsi zakonski znaki kaznivega dejanja zlorabe položaja in pravic po drugem v zvezi s prvim odstavkom 244. člena KZ, in sicer v izvršitvenem načinu izrabe položaja. Izvršitveno ravnanje izrabe položaja je podano tedaj, ko storilec sicer ima pooblastilo za veljavno opravo določenega dejanja v pravnem prometu, vendar tega dejanja ne opravi v interesu gospodarske družbe, pač pa v svojem lastnem interesu oziroma v interesu tretjih oseb. Gre torej za prekoračitve pravic, ki jih ima storilec znotraj družbe, medtem ko izvršitveno ravnanje prestopa meja pravic pomeni prekoračitev pooblastil, ki jih ima storilec navzven, proti tretjim osebam. Tako iz izreka kot iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da je bila obsojenka kot direktorica družbe E. d. o. o. pooblaščena za zastopanje gospodarske družbe v pravnem prometu in je torej lahko v imenu družbe veljavno sklepala pravne posle, tudi kupoprodajne pogodbe glede nepremičnin ter asignacijske pogodbe (imela je torej pooblastilo v zunanjem razmerju). Vendar, po ugotovitvah sodišča, obsojenka za opravo konkretnih pravnih poslov, opisanih v izreku sodbe, ni imela soglasja večinskega družbenika, pri čemer bi - glede na ugotovljena notranja razmerja v družbi – takšno soglasje potrebovala. Z očitanim ravnanjem obsojenka torej ni prestopila meja svojih pravic v razmerju do tretjih oseb, temveč je prekoračila svoja interna upravičenja. Sodišče je zato pravilno presodilo, da je obsojenka izrabila svoj položaj, v izreku in obrazložitvi sodbe pa v zvezi z navedenim tudi ni mogoče zaznati protislovij.

17. Vrhovno sodišče ne sprejema niti stališča zagovornika, da gre v obravnavanem primeru za kaznivo dejanje samovoljnosti po 313. členu KZ. Kaznivi dejanji zlorabe položaja in pravic ter samovoljnosti nista v odnosu subsidiarnosti, saj se zakonski znaki teh dveh kaznivih dejanj ne prekrivajo. Kaznivo dejanje samovoljnosti je podano, kadar si storilec samovoljno vzame svojo pravico, ali pravico, za katero misli, da mu gre. Da bi imela obsojenka v obravnavanem primeru do pridobljene protipravne premoženjske koristi pravico oziroma bi vsaj tako mislila, pa ne izhaja niti iz izreka niti iz obrazložitve izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje je prepričljivo pojasnilo, da si je obsojenka z očitanim ji ravnanjem pridobila protipravno premoženjsko korist, saj do zneskov kupnine v skupni višini 14,162.000,00 SIT ni bila upravičena, pač pa je bila do njih upravičena družba. Morebitno protipravno ravnanje O., do katerega bi po oceni zagovornika prišlo, kolikor si premoženjske koristi ne bi prilastila obsojenka, pa za pravilno pravno kvalifikacijo obravnavanega dejanja ne more biti relevantno.

C.

18. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve niso podane, zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

19. Glede na izid postopka je obsojenka, na podlagi 98. a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP, dolžna plačati sodno takso kot strošek, ki je nastal v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti in bo odmerjena s posebnim plačilnim nalogom sodišča, pred katerim je tekel postopek na prvi stopnji.