Jedro

Predložena dopisa sta naslovljena na tretjo osebo in ne na upnika, zato nista in ne moreta biti dokaz dolžnikovih navedb, kakršne je podal v ugovoru. Dolžnikove ugovorne navedbe so nejasne in nedoločne, s takšnimi trditvami pa dolžnik tudi ne bi mogel doseči zavrnitve tožbenega zahtevka v pravdi. Zato je njegov ugovor glede na določbe 2. odst. 53. čl. ZIZ neobrazložen in neutemeljen.

Izrek

Ugovor se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom dovolilo izvršbo na podlagi verodostojne listine zaradi izterjave 956.165,00 SIT s pripadki. Dolžnik je zoper sklep pravočasno ugovarjal in navedel, da "račun zavrača 50 %", ker delo ni bilo opravljeno v celoti, kot so se ob naročilu dogovorili, ter zaradi slabe kvalitete. Za dokončno izvedbo je moral poskrbeti dolžnik sam, ki je zaradi tega utrpel dodatne stroške in stroške penalov za zamujeni rok. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da dolžnikov ugovor ni obrazložen v skladu z določili 2. odst. 53. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) in ga po 5. odst. 62. čl. ZIZ poslalo sodišču druge stopnje, da o njem odloči kot o pritožbi. Ugovor ni obrazložen. Drugi odstavek 53. čl. ZIZ nalaga dolžniku, da svoj ugovor zoper sklep o izvršbi obrazloži, to je, da navede pravno pomembna dejstva, s katerimi ga utemeljuje, in predloži tudi dokaze za tako zatrjevana dejstva, v nasprotnem primeru se njegov ugovor šteje za neutemeljen. Navedeno določilo je potrebno razlagati tako, da mora dolžnik navesti in dokazovati tista dejstva, ki preprečujejo izvršbo v smislu 55. čl. ZIZ oziroma ki bi - če bi se izkazala za resnična - pripeljala do zavrnitve tožbenega zahtevka v pravdi. Dolžnik v ugovoru sicer navaja nekatera dejstva, ki bi utegnila pomeniti ugovorni razlog v smislu 55. čl. ZIZ, vendar so njegove trditve preveč pavšalne in nedoločne. Tako dolžnik ne pove, kakšen naj bi bil dogovor ob naročilu ter katerih konkretnih del upnik naj ne bi bil opravil oz. kaj naj bi naredil nekvalitetno. Tudi ne pove, kaj naj bi moral dolžnik sam dokončati, niti ne konkretizira stroškov, ki naj bi mu zaradi tega nastali. V dokaz svojih trditev dolžnik prilaga dva dopisa (prilogi B1 in B2), vendar sodišče druge stopnje ugotavlja, da sta obe listini naslovljeni na GPG E., C. dveh cesarjev 393, L.. Dolžnik ne pojasni, v kakšni zvezi naj bi bil GPG E. z njim ali upnikom, niti to ni razvidno iz samih listin, zato pritožbeno sodišče ugotavlja, da predloženi listini nista in ne moreta biti dokaz dolžnikovih navedb, kakršne je podal v ugovoru. Kot je bilo že povedano, so dolžnikove ugovorne navedbe nejasne in nedoločne, s takšnimi trditvami pa dolžnik tudi ne bi mogel doseči zavrnitve tožbenega zahtevka v pravdi. Zato je njegov ugovor glede na določbe 2. odst. 53. čl. ZIZ neobrazložen in neutemeljen. Ker pritožbeno sodišče tudi pri preizkusu izpodbijanega sklepa po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ) ni ugotovilo kršitev, je na podlagi 2. točke 365. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ dolžnikov ugovor zavrnilo kot neutemeljen in potrdilo sklep sodišča prve stopnje o izvršbi.