Jedro

Meje pritožbenega preizkusa glede na predmet odločitve.

Izrek

I. Pritožba zagovornikov obsojenega G. V. se zavrne kot neutemeljena.

II. Obsojeni je dolžan plačati sodno takso v višini 30,00 EUR.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Mariboru je kot sodišče prve stopnje 28. 10. 2016 po tretjem odstavku 402. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi z drugim odstavkom 87. člena ZKP zavrglo, po zagovornikih podano pritožbo obsojenega G. V. zoper sklep istega sodišča II Kr 20890/2015 z dne 31. 8. 2016. Pritožba je bila bila zavržena kot prepozna.

2. Zoper sklep so se pritožili obsojenčevi zagovorniki zaradi, kot so zapisali vseh pritožbenih razlogov, predvsem pa zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlagajo, da sklep razveljavi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožniki se z ugotovljenim dejanskim stanjem ne strinjajo zato, ker 3. 10. 2016 pooblaščena vročevalka obsojenemu sodne pošiljke ni vročila, temveč se je tedaj le dogovorila, da bo to storila naslednjega dne, ko je obsojenemu sodno pošiljko dejansko vročila.

5. Ne. Povzeto sosledje dogodkov nima opore v podatkih spisa, ko je po obvestilu pooblaščene vročevalke z dne 4. 10. 2016 ter po pripeti vročilnici jasno, da je bil obsojenemu sklep vročen 3. 10. 2016 in ko se potemtakem ugotovitev sodišča prve stopnje o zamujenem pritožbenem roku iz tretjega odstavka 87. člena ZKP izkaže za pravilno.

6. Preostalih, neidentificiranih in neobrazloženih pritožbenih razlogov pritožbeno sodišče, glede na ozko predpisane meje iz 402. člena ZKP, ni preizkušalo, kot ni preizkušalo sicer obrazloženih zatrjevanj v smeri obveznosti iz naslova dela v splošno korist, ki da so bile po obsojencu izpolnjene. Nanašajo se namreč na drug predmet odločitve od predmeta, o katerem je bilo v konkretnem primeru pravilno odločeno.

7. Odločba o obsojenčevi dolžnosti plačila sodne takse temelji na 7. točki prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah (ZST) ter številki 74013 Taksne tarife.