Jedro

Zgolj na podlagi navedb tožene stranke, da je pomagala pri ohranitvi oziroma povečanju premoženja in da je skrbela za zapustnika in ne da bi pri tem postavila izločitveni zahtevek ali drugi stvarnopravni zahtevek v zvezi s takimi trditvami, sodišče obračunske vrednosti zapuščine ni moglo zmanjšati.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje. Predlog tožeče stranke za povrnitev stroškov pritožbenega postopka se zavrne. O b r a z l o ž i t e v Prvostopno sodišče je z izpodbijano sodbo odločilo, da se zmanjšajo oporočna razpolaganja zapustnika J.J., ki je na podlagi oporoke z dne 22.3.1989 določil za dediča A.J.(pravnega prednika tožene stranke) na parcelah št. 227, 221, 222, 225, 219/2, 219/1, 230, 214, 213, 212, 211, 210, 209, 199 in 224, ki so vpisane v vložku št. 116 k.o. A. in sicer do višine skupnega nujnega deleža tožnic, ki znaša na navedenih nepremičninah 8/10, na parcelah št. 202, 203, 204, 205, 206, 207 in 208 pa celota. Pri zadnje navedenih parcelah gre očitno za tiste, s katerimi oporočitelj niti ni razpolagal in že zato spadajo v razpoložljivi del zapuščine. Glede na uspeh strank v postopku pa je še odločilo, da sta toženca dolžna povrniti tožnicam 443.022,00 SIT pravdnih stroškov s pripadajočimi obrestmi od izdaje sodbe dalje. Zoper sodbo se pritožujeta toženca po pooblaščencu. Prvostopnemu sodišču pritožba očita, da je dokazni postopek speljalo z nerazumljivo naglico in zavrnilo izvedbo predlaganih dokazov. V kolikor je menilo, da izločitveni zahtevek tožeče stranke ni popoln, bi moralo tožečo stranko pozvati, naj ga v roku popravi. Sodišče tudi ni preizkusilo trditev tožene stranke, ne njenih ugovorov na izvedeniško mnenje. Tudi toženi stranki je bilo po pridobitvi izvedenčevega poročila jasno, da bo potrebno zmanjšati del oporočnih razpolaganj, da bi pokrili nujni delež. Vendar pa je tožena stranka v svoji pripravljalni vlogi naredila izračun in v zatrjevani smeri ponudila dokaze. Prva toženka je bila v postopku zaslišana površno in nepopolno, saj je tedaj obstajala obojestranska pripravljenost na poravnavo. Sodišče bi zato moralo zaslišati predlagane priče in se prepričati o resničnosti toženkinih navedb in ugovorov. Najmanj sodišče ni imelo podlage, da je v zapuščino spadalo 61,32 % novogradnje, z ničemer namreč ni ovrglo toženkin izračun vrednosti zapuščine. Zaključuje, da med strankama obstaja spor o obračunski vrednosti zapuščine. Zatrjuje, da je v tej vrednosti všteta tudi zapuščina pravnega prednika tožene stranke in lasten prispevek prve toženke in zato obračunska vrednost zapuščine, kot jo je ugotovilo prvostopno sodišče ni pravilna. Če bi sodišče izvedlo predlagane dokaze, bi se o tem lahko prepričalo. Tožeča stranka je po pooblaščencu podala odgovor na pritožbo. V njem poudarja, da o izločitvenem zahtevku sodišče ni moglo odločati, ker ga pritožnik ni specificiral in zato spor ni obstajal o obsegu zapuščine, temveč le glede tega, ali je zapustnik z oporočnim razpolaganjem prekoračil svoj razpoložljivi del. V zvezi s trditvijo, da naj bi dokazni postopek bil prehiter, pa opozarja, da je v zadevi bilo opravljenih šest narokov. Predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe ter priglaša stroške pritožbenega postopka. Pritožba ni utemeljena. Tožena stranka je sicer ves čas postopka zatrjevala, da je obračunska vrednost zapuščine sporna, ker naj bi oporočni dedič (pravni prednik sedanje tožene stranke) tudi s svojim delom prispeval k ohranitvi in povečanju vrednosti zapuščine ter skrbel za bolno mater in kasneje očeta - zapustnika, vendar pa, kot ugotavlja prvostopno sodišče v izpodbijani sodbi in kar potrjujejo tudi spisovni podatki, tožena stranka nikoli ni postavila določnega izločitvenega (po 32. členu Zakona o dedovanju) ali drugega stvarnopravnega zahtevka v zvezi s takimi trditvami. Zgolj na podlagi navedb tožene stranke, da je pomagala pri ohranitvi oziroma povečanju premoženja in da je negovala starša, zato sodišče obračunske vrednosti zapuščine ni moglo zmanjšati. Res pa je štelo, da v zapuščino spada le 61,32 % nove hiše, vendar zato, ker ta okoliščina za tožečo stranko ni bila sporna. Iz navedenih razlogov ni utemeljena pritožbena trditev, da bi sodišče moralo izvajati predlagane dokaze, to je zaslišati predlagane priče v zvezi s prispevkom oporočnega dediča. Obračunska vrednost ter deleži, kot jih je izračunala tožena stranka v pripravljalni vlogi z dne 26.4.2000, je izhajala iz nekaterih trditev tožene stranke v isti pripravljalni vlogi, ki pa jih je prvostopno sodišče vse obravnavalo v izpodbijani sodbi in jih ocenilo kot neutemeljene. Pritožbena navedba, da sodišče njenih trditev in ugovorov ni preizkusilo, torej ne drži. Vse ugovore tožene stranke je namreč prvostopno sodišče sistematično obdelalo. Najprej je zavrnilo ugovor zastaranja, nato iz že povedanih razlogov ni upoštevalo trditev tožene stranke o njenem stvarnopravnem deležu na obravnavanih nepremičninah, glede vlaganj v vinograd in oljčnik, glede zatrjevanega znižanja vrednosti zapustnikovih parcel s strani tožeče stranke kot tudi glede nevračanja darila, izročenega sinu. Pritožba ne pove, pri katerem ugovoru (razen glede deleža na hiši), še vztraja in je zato v tem delu povsem pavšalna. Tožena stranka je tudi imela več kot dovolj časa za postavitev ustreznega zahtevka, saj je sodišče v zadevi opravilo res šest narokov in tudi po pozivu sodišča v okviru materialnega procesnega vodstva tega ni storila, čeprav je zahtevek najavila že na naroku dne 22.10.1999, kateremu so sledili še nadaljnji štirje. Pri izračunu razpoložljivega deleža zapuščine je zato sodišče moralo izhajati iz vsega tistega premoženja, ki je bilo v času oporočiteljeve smrti po zemljiškoknjižnih podatkih njegovo. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in ker tudi pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe v okviru razlogov iz 2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) uradoma upoštevnih kršitev postopka ali nepravilne uporabe materialnega prava ni ugotovilo, je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP). Stroškov za odgovor na pritožbo sodišče tožeči stranki ni priznalo, ker jih je ocenilo kot nepotrebne stroške v smislu 1. odst. 155. čl. ZPP. Navedbe v odgovoru namreč niso prav v ničemer bolje pojasnile stanje zadeve, kot to izhaja iz spisovnih podatkov.

Obrazložitev

Prvostopno sodišče je z izpodbijano sodbo odločilo, da se zmanjšajo oporočna razpolaganja zapustnika J.J., ki je na podlagi oporoke z dne 22.3.1989 določil za dediča A.J.(pravnega prednika tožene stranke) na parcelah št. 227, 221, 222, 225, 219/2, 219/1, 230, 214, 213, 212, 211, 210, 209, 199 in 224, ki so vpisane v vložku št. 116 k.o. A. in sicer do višine skupnega nujnega deleža tožnic, ki znaša na navedenih nepremičninah 8/10, na parcelah št. 202, 203, 204, 205, 206, 207 in 208 pa celota. Pri zadnje navedenih parcelah gre očitno za tiste, s katerimi oporočitelj niti ni razpolagal in že zato spadajo v razpoložljivi del zapuščine. Glede na uspeh strank v postopku pa je še odločilo, da sta toženca dolžna povrniti tožnicam 443.022,00 SIT pravdnih stroškov s pripadajočimi obrestmi od izdaje sodbe dalje. Zoper sodbo se pritožujeta toženca po pooblaščencu. Prvostopnemu sodišču pritožba očita, da je dokazni postopek speljalo z nerazumljivo naglico in zavrnilo izvedbo predlaganih dokazov. V kolikor je menilo, da izločitveni zahtevek tožeče stranke ni popoln, bi moralo tožečo stranko pozvati, naj ga v roku popravi. Sodišče tudi ni preizkusilo trditev tožene stranke, ne njenih ugovorov na izvedeniško mnenje. Tudi toženi stranki je bilo po pridobitvi izvedenčevega poročila jasno, da bo potrebno zmanjšati del oporočnih razpolaganj, da bi pokrili nujni delež. Vendar pa je tožena stranka v svoji pripravljalni vlogi naredila izračun in v zatrjevani smeri ponudila dokaze. Prva toženka je bila v postopku zaslišana površno in nepopolno, saj je tedaj obstajala obojestranska pripravljenost na poravnavo. Sodišče bi zato moralo zaslišati predlagane priče in se prepričati o resničnosti toženkinih navedb in ugovorov. Najmanj sodišče ni imelo podlage, da je v zapuščino spadalo 61,32 % novogradnje, z ničemer namreč ni ovrglo toženkin izračun vrednosti zapuščine. Zaključuje, da med strankama obstaja spor o obračunski vrednosti zapuščine. Zatrjuje, da je v tej vrednosti všteta tudi zapuščina pravnega prednika tožene stranke in lasten prispevek prve toženke in zato obračunska vrednost zapuščine, kot jo je ugotovilo prvostopno sodišče ni pravilna. Če bi sodišče izvedlo predlagane dokaze, bi se o tem lahko prepričalo. Tožeča stranka je po pooblaščencu podala odgovor na pritožbo. V njem poudarja, da o izločitvenem zahtevku sodišče ni moglo odločati, ker ga pritožnik ni specificiral in zato spor ni obstajal o obsegu zapuščine, temveč le glede tega, ali je zapustnik z oporočnim razpolaganjem prekoračil svoj razpoložljivi del. V zvezi s trditvijo, da naj bi dokazni postopek bil prehiter, pa opozarja, da je v zadevi bilo opravljenih šest narokov. Predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe ter priglaša stroške pritožbenega postopka. Pritožba ni utemeljena. Tožena stranka je sicer ves čas postopka zatrjevala, da je obračunska vrednost zapuščine sporna, ker naj bi oporočni dedič (pravni prednik sedanje tožene stranke) tudi s svojim delom prispeval k ohranitvi in povečanju vrednosti zapuščine ter skrbel za bolno mater in kasneje očeta - zapustnika, vendar pa, kot ugotavlja prvostopno sodišče v izpodbijani sodbi in kar potrjujejo tudi spisovni podatki, tožena stranka nikoli ni postavila določnega izločitvenega (po 32. členu Zakona o dedovanju) ali drugega stvarnopravnega zahtevka v zvezi s takimi trditvami. Zgolj na podlagi navedb tožene stranke, da je pomagala pri ohranitvi oziroma povečanju premoženja in da je negovala starša, zato sodišče obračunske vrednosti zapuščine ni moglo zmanjšati. Res pa je štelo, da v zapuščino spada le 61,32 % nove hiše, vendar zato, ker ta okoliščina za tožečo stranko ni bila sporna. Iz navedenih razlogov ni utemeljena pritožbena trditev, da bi sodišče moralo izvajati predlagane dokaze, to je zaslišati predlagane priče v zvezi s prispevkom oporočnega dediča. Obračunska vrednost ter deleži, kot jih je izračunala tožena stranka v pripravljalni vlogi z dne 26.4.2000, je izhajala iz nekaterih trditev tožene stranke v isti pripravljalni vlogi, ki pa jih je prvostopno sodišče vse obravnavalo v izpodbijani sodbi in jih ocenilo kot neutemeljene. Pritožbena navedba, da sodišče njenih trditev in ugovorov ni preizkusilo, torej ne drži. Vse ugovore tožene stranke je namreč prvostopno sodišče sistematično obdelalo. Najprej je zavrnilo ugovor zastaranja, nato iz že povedanih razlogov ni upoštevalo trditev tožene stranke o njenem stvarnopravnem deležu na obravnavanih nepremičninah, glede vlaganj v vinograd in oljčnik, glede zatrjevanega znižanja vrednosti zapustnikovih parcel s strani tožeče stranke kot tudi glede nevračanja darila, izročenega sinu. Pritožba ne pove, pri katerem ugovoru (razen glede deleža na hiši), še vztraja in je zato v tem delu povsem pavšalna. Tožena stranka je tudi imela več kot dovolj časa za postavitev ustreznega zahtevka, saj je sodišče v zadevi opravilo res šest narokov in tudi po pozivu sodišča v okviru materialnega procesnega vodstva tega ni storila, čeprav je zahtevek najavila že na naroku dne 22.10.1999, kateremu so sledili še nadaljnji štirje. Pri izračunu razpoložljivega deleža zapuščine je zato sodišče moralo izhajati iz vsega tistega premoženja, ki je bilo v času oporočiteljeve smrti po zemljiškoknjižnih podatkih njegovo. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in ker tudi pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe v okviru razlogov iz 2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) uradoma upoštevnih kršitev postopka ali nepravilne uporabe materialnega prava ni ugotovilo, je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP). Stroškov za odgovor na pritožbo sodišče tožeči stranki ni priznalo, ker jih je ocenilo kot nepotrebne stroške v smislu 1. odst. 155. čl. ZPP. Navedbe v odgovoru namreč niso prav v ničemer bolje pojasnile stanje zadeve, kot to izhaja iz spisovnih podatkov.