Jedro

Ker tožeča stranka ni zatrjevala ne prenosa materialnopravnih upravičenj etažnih lastnikov nanjo niti da je vtoževano terjatev poravnala iz lastnih sredstev, je tožbeni zahtevek za plačilo obračunanih stroškov za ogrevanje neutemeljen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 82879/2010 z dne 16. 6. 2010 v 1. odstavku izreka za znesek 637,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 3. 2010 dalje in tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo.

2. Proti tej sodbi se je pravočasno pritožila tožeča stranka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje ugotovilo naslednja pravno relevantna dejstva: - da je tožeča stranka upravnik večstanovanjske stavbe na naslovu K., - da je tožena stranka lastnica stanovanja št. 10 na tem naslovu, - da iz zapisnika zbora lastnikov z dne 1. 10. 2010 izhaja, da tožena stranka kot lastnik stanovanja niti njen najemnik ogrevanja ves čas nista plačevala, zato so se prisotni lastniki dogovorili obračunati ogrevanje za prejšnjo sezono tako, da bo upravnik kupil 1000 l kurilnega olja in ga zaračunal toženi stranki, - da je tožeča stranka toženi izstavila račun št. 7117, kjer ji je med drugim obračunala tudi ogrevanje v višini vtoževanega zneska.

6. Sodišče prve stopnje je ob takšnem dejanskem stanju presodilo, da tožeča stranka ni niti navajala, da bi stroške ogrevanja (ki spadajo med obratovalne stroške) najprej terjala od najemnika za čas, ko je imel stanovanje v najemu (prim. četrti in peti odstavek 24. člen Stanovanjskega zakonika, v nadaljevanju SZ-1). Za čas, ko je bilo stanovanje prazno, pa je obrazložilo, da bi morala tožeča stranka upoštevajoč 20. člen Pravilnika o upravljanju večstanovanjskih stavb ter 71. člen SZ-1 zatrjevati dogovor s tretjo osebo o načinu plačevanja ter izkazati dejansko plačilo računa. Očitana bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) tako ni podana, saj je sodišče prve stopnje jasno navedlo razloge za zavrnitev tožbenega zahtevka najprej za čas, ko je bilo stanovanje oddano v najem, ter nato za čas, ko je bilo stanovanje prazno, ti pa si med seboj ne nasprotujejo.

7. Prav tako sodišče prve stopnje ni storilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka in tožeči stranki kršilo pravico do izjave s tem, ko ni izvedlo vseh predlaganih dokazov, ki naj bi bili bistveni za pravilno odločitev. Tožeča stranka namreč ni zadostila trditvenemu bremenu glede aktivne legitimacije za izterjavo vtoževanega zneska, zato sodišču prve stopnje ni bilo treba izvajati dokazov z zaslišanjem prič. Dokazi se izvajajo zato, da se ugotovi resničnost že zatrjevanih dejstev, ne morejo pa nadomestiti pomanjkljivih trditev strank.

8. Sodišče prve stopnje je nadalje pravilno uporabilo materialno pravo. Če posamezni etažni lastnik svoje obveznosti ne izpolni, nastopi obveznost upravnika, da na zahtevo tretje osebe le-tej posreduje podatke o neplačniku. Aktivno legitimacijo za izterjavo obratovalnih stroškov pa lahko upravniku podelijo sami lastniki stanovanj s prenosom svojih materialnopravnih upravičenj v pogodbi, ki so jo sklenili z upravnikom, ali v posebnem naročilu, če so bili stroški plačani iz njihovih namensko zbranih sredstev; če pa do takega prenosa ni prišlo, je upravnik aktivno legitimiran le, če je stroške založil iz lastnih sredstev (prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 126/2001 z dne 24. 5. 2001).

9. Ker tožeča stranka v predmetnem postopku ni zatrjevala ne prenosa materialnopravnih upravičenj etažnih lastnikov nanjo niti, da je vtoževano terjatev poravnala iz lastnih sredstev, pritožbeno sodišče pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da je tožbeni zahtevek za plačilo obračunanih stroškov za ogrevanje neutemeljen.

10. Glede na navedeno je pritožba neutemeljena. Ker pa pritožbeno sodišče ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni zasledilo nobenih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).