Jedro

Tožnica je vedela, da denar iz košarice ne pripada zaposlenim in da ga ne sme vzeti za lastne potrebe, kljub temu pa je denar vzela in z njim opravila osebna nakupa, kar predstavlja kršitev delovnih obveznosti.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani del sodbe se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je razsodilo, da se izredna odpoved z dne 15. 7. 2024 razveljavi in da tožnici delovno razmerje ni prenehalo 15. 7. 2024, ampak je, razen v obdobju od 15. 8. 2024 do 31. 8. 2024, trajalo do vključno 4. 12. 2024 (I. in II. točka izreka). Toženki je naložilo, da tožnici plača nadomestilo plače: - za čas od 16. 7. 2024 do vključno 14. 8. 2024 v višini 592,76 EUR bruto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od bruto 296,36 EUR ustreznega mesečnega neto zneska od 18. 8. 2024 in od bruto 296,36 EUR ustreznega mesečnega neto zneska od 18. 9. 2024 do plačila, - za čas od 1. 9. 2024 do vključno 30. 11. 2024 za vsak mesec v višini 592,76 EUR bruto, znižano za neto znesek 488,45 EUR iz naslova nadomestila iz zavarovanja za primer brezposelnosti, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od ustreznih mesečnih neto zneskov od 18. v mesecu za prejšnji mesec do plačila, - za čas od 1. 12. 2024 do vključno 4. 12. 2024 v višini 76,49 EUR bruto, znižano za neto znesek 49,05 EUR iz naslova nadomestila iz zavarovanja za primer brezposelnosti, ter denarno povračilo v znesku 5.334,84 EUR bruto (III. točka izreka). Toženki je naložilo še, da tožnico za čas od 16. 7. 2024 do vključno 14. 8. 2024 in od 1. 9. 2024 do vključno 4. 12. 2024 prijavi v vsa zavarovanja, vključno v vpisom delovne dobe v matično evidenco ZPIZ (IV. točka izreka). Zavrnilo je zahtevek za poziv na delo ter priznanje delovnega razmerja in pravic iz delovnega razmerja za čas od 15. 8. 2024 do vključno 31. 8. 2024 in od 5. 12. 2024 dalje (V. točka izreka). Odločilo je, da stranki sami krijeta vsaka svoje stroške postopka in da je toženka dolžna plačati sodno takso (VI. in VII. točka izreka).

2.Zoper ugodilni del sodbe (I., II., III. IV. in VII. točka izreka) se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženka. Navaja, da ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnica iz košarice vzela kovance, ki so ji bili pred tem dani kot napitnina, in jih je sama odložila v košarico, protispisna. Tožnica je namreč ravno nasprotno izpovedala, da ne ve, kako je denar, ki ga je na sporne dneve vzela, prišel v košarico, zato je podana kršitev postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Poudarja, da ima kot delodajalec, lastnik trgovine in organizator delovnega procesa izključno pravico odločanja o tem, kako se bo ravnalo z denarjem oziroma drobižem, ki ga kupci pustijo ali pozabijo na hitri blagajni in ga zaposleni odlagajo v za to namenjeno košarico, ter da ima vzpostavljeno jasno pravilo, da si prodajalci denarja ne smejo prilaščati, kar so skladno potrdile vse zaslišane priče. Takšen denar je (v relaciji med toženko in zaposlenimi) last toženke. Tožnica si je denar iz košarice na hitri blagajni, neoziraje se na pravilo, ki ga je poznala, protipravno prilastila in z njim opravila osebni nakup. Iz določbe Hišnega reda toženke v točki 8.8.2 je razvidna ničelna toleranca do kakršnih koli odtujitev, ne glede na to, kdo je oškodovanec dejanja. Sodišče prve stopnje toženki neutemeljeno očita, da ni izkazala, da bi imela jasno določena pravila ravnanja s kovanci iz košarice. Opozarja, da je za presojo obstoja tožničine kršitve pomembno le pravilo, da si zaposleni ne smejo prilaščati denarja iz košarice, pri čemer je tudi tožnica na več mestih svoje izpovedi potrdila razumevanje tega pravila. Tudi sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe poudarilo, da zaslišane sodelavke niso potrdile navedb tožnice, da bi denar iz košarice pripadal zaposlenim. Okoliščina, da so posamezne priče v svojih izpovedih navedle tudi primere drugačne uporabe tega denarja, poleg knjiženja med sredstva toženke, ne vpliva na obstoj pravila, da si zaposleni tega denarja ne smejo jemati zase, niti ne na presojo, ali je tožnica kršila delovne obveznosti, kot se ji očita v izredni odpovedi. Drugačni načini uporabe tega denarja, ki so jih primeroma navedle posamezne priče, ne predstavljajo izvršitve kaznivega dejanja. Prereka stališče sodišča prve stopnje, da naj bi toženka izvajala sporno prakso protipravnega prilaščanja denarja strank in napitnin. Glede drobiža, ki se najde na blagajnah, ker so ga kupci tam pustili ali pozabili, toženka nima učinkovitih možnosti, da bi ugotovila identiteto kupcev za to, da bi jim tak drobiž lahko vrnila, glede na določila Stvarnopravnega zakonika pa za takšne najdbe ni zavezana k obveščanju policije. V predpisih, ki urejajo trgovinsko dejavnost, napitnine niso urejene, zato ji ni mogoče očitati, da bi z oblikovanjem lastnih pravil, kako morajo zaposleni ravnati z denarjem, ki ga pustijo ali pozabijo stranke, kršila kakršne koli zavezujoče predpise. Nasprotuje tudi višini prisojenega denarnega povračila in meni, da bi bila tožnica lahko upravičena do največ 4 mesečnih plač.

3.Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

4.Pritožba je utemeljena.

5.Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1) v povezavi z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, in pri preizkusu po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, ko je ugotovilo, da tožnica s tem, ko je vzela kovance iz košarice pri hitrih blagajnah, ni storila očitane kršitve delovnih obveznosti, posledično je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

6.Toženka je tožnici izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi na podlagi 1. in 2. alineje prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1), ker je 1. 6. 2024 in nato ponovno 6. 6. 2024 vzela denar iz košarice pri hitrih blagajnah in z njim med delovnim časom opravila osebni nakup brez dovoljenja nadrejenega, česar tožnica ni zanikala. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da odpovedni očitek oprave osebnega nakupa brez registracije odmora in dovoljenja nadrejenega ne predstavlja hujše kršitve obveznosti iz delovnega razmerja, niti ne izpolnjuje pogoja, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank delovnega razmerja ni bilo mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka. Navedenemu toženka v pritožbi ne nasprotuje, temveč se osredotoča izključno na prvostopenjski zaključek, da ni izkazana utemeljenost odpovednega očitka iz naslova protipravne prisvojitve denarja delodajalca oziroma denarja, ki je bil tožnici zaupan v zvezi z zaposlitvijo.

7.Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so se v košarici na pultu pri hitrih blagajnah zbirali kovanci oziroma drobiž, ki so ga kupci v trgovini bodisi pozabili ali pustili v hitri blagajni ali po tleh, bodisi so ga dali zaposlenim kot napitnino. Pritožba glede zaključka v sodbi, da je tožnica iz košarice vzela kovance, ki so ji bili poprej dani kot napitnina in jih je sama odložila v košarico, neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sicer drži, da je navedeni zaključek v nasprotju z izpovedjo tožnice, saj je na izrecno vprašanje svojega pooblaščenca izpovedala, da ne ve, kako je denar prišel v košarico, vendar pa okoliščina, ali je vzet denar iz košarice predstavljal napitnino ali ne, ni odločilno dejstvo za obstoj tožničine kršitve, zato očitana protispisnost ni podana.

8.Za presojo obstoja očitane kršitve je odločilna ugotovitev v izpodbijani sodbi, da denar iz košarice ni pripadal toženkinim zaposlenim. V zvezi s tem pritožba utemeljeno nasprotuje stališču sodišča prve stopnje, da zaposlenim pri toženki niso bila dana jasna in enotna navodila (pravila) glede ravnanja s kovanci iz košarice. Utemeljeno opozarja, da je bistveno, da denarja iz košarice (četudi gre za napitnino kupcev) zaposleni ne smejo vzeti zase, seznanjenost s tem pravilom pa je poleg prič A. A., B. B., C. C., D. D. (tožničine nadrejene), E. E., F. F., G. G., H. H., I. I. (tožničine sodelavke), v svoji izpovedi potrdila tudi tožnica sama. Da so posamezne priče v svojih izpovedih omenile tudi druge različne primere uporabe kovancev iz košarice (npr. darovanje strankam, otrokom, ko jim je zmanjkal kakšen kovanec za nakup, zamenjava kovanca, ki ga hitra blagajna ni prepoznala), na obstoj pravila, da si denarja iz košarice ne smejo prilaščati, in na presojo tožničine kršitve nima vpliva. Prav tako ni relevantno, da pri tem ne gre za denar, ki bi ga toženka pridobila kot kupnino za blago iz trgovine, kot tudi ne "spornost" toženkine ureditve oziroma prakse v zvezi z napitninami prodajalcem in pozabljenim ali puščenim denarjem strank, do česar se je opredeljevalo sodišče prve stopnje. Ključno je, da je tožnica vedela, da denar iz košarice ne pripada zaposlenim in da ga ne sme vzeti za lastne potrebe, kljub temu pa je denar vzela in z njim opravila osebna nakupa, kar predstavlja kršitev delovnih obveznosti.

9.Ker je glede na obrazloženo materialnopravno napačna prvostopenjska presoja, da tožnici ni mogoče očitati, da bi z vzetjem kovancev iz košarice kršila pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja (34. in 37. člen ZDR-1), je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi, izpodbijani del sodbe razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 355. člena ZPP). Sodišče prve stopnje bo moralo raziskati okoliščine, ki jih v dotedanjem postopku zaradi zmotne uporabe materialnega prava še ni ugotavljalo, tj. ali očitana kršitev protipravne prilastitve denarja ustreza zakonskemu stanu iz 1. alineje (znaki kaznivega dejanja) oziroma 2. alineje (hujša kršitev iz naklepa ali hude malomarnosti) prvega odstavka 110. člena ZDR-1, ter v primeru, če bo temu pritrdilo, ugotoviti tudi, ali je podan pogoj iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1, da delovnega razmerja med strankama ni bilo mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka. Pritožbeno sodišče ni moglo samo dopolnjevati postopka, saj je treba dokazni postopek dopolniti glede pomembnega sklopa dejstev, ki jih sodišče prve stopnje še ni ugotavljalo, prvič pa ne morejo biti ugotovljena šele na pritožbeni stopnji. Namen instančnega odločanja ni prenos odločanja s prve na drugo stopnjo, temveč preverjanje pravilnosti izpodbijane odločitve. Z razveljavitvijo izpodbijanega dela sodbe in vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje glede na datum vložitve tožbe ne bo kršena pravica strank do sojenja v razumnem roku.

Zveza: