Jedro

Če je uporabnik po 19. členu ZSR ostal v stanovanju, stanodajalec pa ni v roku 2 let zahteval njegove izselitve, je upravičenec po 117. členu SZ.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in toženo stranko obsodilo na sklenitev kupne pogodbe za stanovanje. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in prvostopno sodbo potrdilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožena stranka. Uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji trdi, da je sodišče odločalo o stanovanjski pravici, za kar je pristojno sodišče združenega dela. Sicer pa tožeča stranka ni nikoli pridobila stanovanjske pravice, ker se je prejšnji imetnik z družino izselil v lastno stanovanjsko hišo. Del te družine je bila tudi tožeča stranka in bi se zato morala izseliti skupaj z imetnikom. Tudi nobeno podstanovalsko razmerje ni bilo ustanovljeno. Sklicevanje pritožbenega sodišča na 19. člen zakona o stanovanjskih razmerjih prav tako ni pravilno. Tožeča stranka po izselitvi imetnika ni obdržala pravice uporabljati stanovanje, temveč je le prišla v položaj, da stanovanjsko pravico iztoži. Ker tega ni storila, tudi pravice do odkupa nima. Neaktivnost tožene stranke ni mogoče tolmačiti v škodo tožene stranke. Tožena stranka zato predlaga, da revizijsko sodišče obe sodbi razveljavi in tožbeni zahtevek zavrne ter vse stroške pravdnega postopka naloži v plačilo tožeči stranki. Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče uvodoma ugotavlja, da je redno sodišče za razsojo v tem sporu stvarno pristojno. Spor ne sodi pred sodišče združenega dela že zato, ker gre za zahtevek na sklenitev prodajne pogodbe na podlagi stanovanjskega zakona in ne za odločitev o stanovanjski pravici na podlagi delovnega razmerja. Uveljavljeni revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka torej ni podan.

Sodišči prve in druge stopnje pa sta tudi pravilno uporabili materialno pravo, ko sta toženo stranko obvezali, da je dolžna skleniti prodajno pogodbo za sporno stanovanje.

Obstoj stanovanjske pravice je predhodno vprašanje za odločitev o zahtevku na podlagi 117. člena stanovanjskega zakona (SZ, Ur.l. RS, št. 18/91). Sodišči prve stopnje sta ugotovili, da je tožeča stranka po izselitvi očeta (imetnika stanovanjske pravice) kot uporabnik ostala v stanovanju in da tožena stranka v ustreznem roku ni zahtevala njene izselitve. Tožena stranka v reviziji zmotno trdi, da ji ta opustitev ne more biti v škodo. Zakon o stanovanjskih razmerjih (ZSR, Ur.l. SRS, št. 35/82 in 14/84) je namreč v 19. členu nalagal stanodajalcu, da po izselitvi imetnika stanovanjske pravice, če so v stanovanju ostali uporabniki, on se pa s tem ni strinjal, ukrepa. Ukrepa tako, da v roku dveh let iz razlogov, ki so v zakonu navedeni, zahteva njihovo izselitev (2. odstavek 19. v povezavi s 5. odstavkom 18. člena ZSR). Če tega ni storil, je uporabnik v stanovanju lahko ostal in je bil stanodajalec z njim dolžan skleniti stanovanjsko razmerje. Sicer pa tožena stranka s tem, ko trdi, da je tožeča stranka z izselitvijo očeta "prišla v položaj, da si lahko pridobi, tudi po sodni poti, stanovanjsko pravico", in ne da bi med postopkom navedla en sam zakonski razlog za njeno izselitev, tožeči stranki to pravico pravzaprav priznava. Sodišči prve in druge stopnje sta zato pravilno uporabili materialno pravo, ko sta ugotovili, da tožeča stranka izpolnjuje pogoje iz 117. člena SZ.

Pač pa revizijsko sodišče v okviru presoje pravilne uporabe materialnega prava ugotavlja, da sodba, tako kot se glasi, ne more nadomestiti pogodbe o prodaji spornega stanovanja. S sodbo je toženi stranki sicer naloženo, da je dolžna skleniti prodajno pogodbo za v izreku določeno stanovanje, ni pa določena cena. Ker pa vprašanje izvršljivosti revizijskemu sodišču ne daje pravice, da po uradni dolžnosti poseže v pravnomočno sodbo, revizijsko sodišče izreka izpodbijane sodbe ni spreminjalo.

Glede na navedeno reviziji ni bilo mogoče ugoditi in jo je revizijsko sodišče, potem ko je ugotovilo, da tudi niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).