Jedro

Iz pritožbenih navedb prekrškovnega organa je razvidno, da se ne strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je do prekoračitve največje dovoljene mase na četrti osi tovornega vozila prišlo zaradi tega, ker je kršitelj prevažal sipek material, ki se je med vožnjo zaradi zaviranja in pospeševanja neenakomerno razporedil po kesonu tovornega vozila. Z izpodbijanjem takšne ugotovitve sodišča prve stopnje prekrškovni organ ne uveljavlja pritožbenega razloga iz 2. točke 154. člena ZP-1, torej kršitve materialnih določb ZP-1 ali predpisa ki določa prekršek, pač pa uveljavlja nedovoljeni pritožbeni razlog iz 3. točke 154. člena ZP-1, torej, zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Iz tega razloga pa v tem postopku pritožba ni dovoljena.

Izrek

Pritožba se kot nedovoljena zavrže. Stroški pritožbenega postopka obremenjujejo poračun.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Sežani je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se zahtevi za sodno varstvo kršitelja ugodi in izpodbijani plačilni nalog spremeni tako, da se postopek o prekršku zoper kršitelja S.V. zaradi suma storitve prekrška po 1. točki tretjega odstavka 30. člena ZCes, ki naj bi ga storil 13. aprila 2012 ob 9.45 uri, ko je vozil tovorno vozilo po avtocesti A3, kjer je bilo s tehtanjem ugotovljeno, da je bilo na četrti osi 19.400 kg namesto največ 18.000 kg, ustavi na podlagi 5. točke prvega odstavka 136. člena Zakona o prekrških (ZP-1). Sklenilo je še, da stroški tega postopka bremenijo proračun.

Zoper sodbo je pritožbo vložil prekrškovni organ. Meni, da je sodišče nepravilno uporabilo določbo 5. točke prvega odstavka 136. člena ZP-1 in bi moralo kršitelju izreči sankcijo globe, ker je dokazano, da je storil prekršek. Višjemu sodišču predlaga, da spremeni izpodbijano sodbo in storilcu prekrška izreče globo najmanj v višini kot jo predpisuje tretji odstavek 30. člena ZCes, saj dejanje voznika predstavlja kršitev, ki na vozišču povzroča največ škode, ker gre pri prekoračenih osmih obremenitvah za zelo velik pritisk na majhno površino.

Kršitelj v odgovoru na pritožbo predlaga, da višje sodišče pritožbo v celoti zavrne kot neutemeljeno ter potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni dovoljena in jo je bilo zato treba zavreči. V skladu z določbo tretjega odstavka 66. člena ZP-1, prekrškovni organ, ki je izdal odločbo v hitrem postopku, lahko iz pritožbenih razlogov po 1., 2. in 4. točki 154. člena ZP-1, razen glede stroškov postopka, vloži pritožbo zoper odločbo sodišča, če je sodišče odpravilo odločbo prekrškovnega organa, ali, če je spremenilo odločbo prekrškovnega organa in ustavilo postopek o prekršku. Takšna določba pomeni, da je pritožba dovoljena v navedenih primerih zaradi bistvene kršitve določb postopka o prekršku, zaradi kršitve materialnih določb tega zakona ali predpisa, ki določa prekršek in zaradi odločitve o sankcijah in odvzemu premoženjske koristi, ne pa tudi zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Iz pritožbenih navedb prekrškovnega organa je razvidno, da se ne strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je do prekoračitve največje dovoljene mase na četrti osi tovornega vozila prišlo zaradi tega, ker je kršitelj prevažal sipek material, ki se je med vožnjo zaradi zaviranja in pospeševanja neenakomerno razporedil po kesonu tovornega vozila. Z izpodbijanjem takšne ugotovitve sodišča prve stopnje prekrškovni organ ne uveljavlja pritožbenega razloga iz 2. točke 154. člena ZP-1, torej kršitve materialnih določb ZP-1 ali predpisa ki določa prekršek, pač pa uveljavlja nedovoljeni pritožbeni razlog iz 3. točke 154. člena ZP-1, torej, zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Iz tega razloga pa v tem postopku pritožba ni dovoljena. Zato je višje sodišče pritožbo, ne da bi odgovarjalo na pritožbene navedbe prekrškovnega organa, kot nedovoljeno zavrglo, ker tega ni storilo že sodišče prve stopnje (168. člen v zvezi s prvim odstavkom 163. člena ZP-1).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 147. člena v zvezi s četrtim odstavkom 144. člena ZP-1.