Jedro

Ob dejstvu, da tožnica in toženka nista sklenili pismene pogodbe o zaposlitvi, je delovno razmerje med njima obstajalo le, če je temeljilo na ustni pogodbi ter je bilo tudi realizirano. Dejstvo, da je bila tožena stranka zaradi neizstavitve pismene pogodbe o zaposlitvi v prekršku, ne vpliva na obstoj delovnega razmerja.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnica sama trpi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje delno ugodilo tožničinemu zahtevku in sklepe tožene stranke z dne 26.2.1996 ter 12.4.1996, po katerih naj bi tožnici delovno razmerje prenehalo 25.1.1996, vsebinsko spremenilo tako, da je ugotovilo, da je tožnici prenehalo delovno razmerje 12.2.1996 ter ji do tega datuma v breme tožene stranke priznalo pravice iz delovnega razmerja in toženi stranki naložilo, da tožnici iz naslova nadomestila plače za sporno obdobje izplača 15.237,75 SIT in 18.345,00 SIT ter iz naslova regresa za letni dopust za leto 1996 izplača 60.951,00 SIT, vse z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Zahtevek za priznanje pravic iz delovnega razmerja in plačilo nadomestila plače za čas od 13.2.1996 do 30.9.1996 in zahtevek za povrnitev stroškov postopka pa je kot neutemeljen zavrnilo. Pri tem je ugotavljalo, da je tožnica pri toženi stranki pridobila pravice do delovnega razmerja za nedoločen čas, tako da ji 25.1.1996 s potekom časa delovno razmerje ni zakonito prenehalo. Ker pa jo je tožena stranka sama pozvala nazaj na delo in se je pozivu 12.2.1996 odzvala, dela pa dejansko ni nastopila in je potem v naslednjih dneh izostala, je sodišče štelo, da je tožnici delovno razmerje prenehalo v posledici 5-ih neupravičenih izostankov po tem datumu.

Zoper zavrnilni del gornje sodbe se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga njeno spremembo v smeri popolne ugoditve zahtevku, podredno pa predlaga njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pri tem ponovno opozarja, da ji niti ob nastopu dela v letu 1995, niti kasneje tožena stranka ni dala v podpis pismene pogodbe o zaposlitvi. Ker ni imela pismene pogodbe, je dne 12.2.1996 tudi utemeljeno odklonila nastop dela in ni šlo za neupravičene izostanke z njene strani. V zvezi s tem očita prvostopnemu sodišču, da v obrazložitvi svoje sodbe ni odgovorilo na vrsto relevantnih vprašanj, od tega, kaj šteje za temelj njenega delovnega razmerja in temelj ugotovljenih neupravičenih izostankov, do tega kaj pomeni določba 3. tč. 132. člena ZDR itd. Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bilo dejansko stanje v tej zadevi pred sodiščem prve stopnje dovolj popolno in pravilno ugotovljeno, prav tako v postopku pred sodiščem prve stopnje ni zasledilo pritožbeno zatrjevanih in drugih absolutno bistvenih kršitev postopka, zaradi katerih bi bila izpodbijana sodba nezakonita. Glede materialnopravnih zaključkov pa pritožbeno sodišče sicer ne soglaša s stališči prvostopnega sodišča in v zvezi s temi pritožba utemeljeno postavlja nekaj vprašanj, vendara odgovori na ta vprašanja niso v prid tožnici.

Ob dejstvu, da tožnica in toženka nista sklenili pismene pogodbe o delovnem razmerju, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je delovno razmerje med njima obstojalo le, kolikor je bilo nesporno in je temeljilo na ustni pogodbi ter je bilo tudi realizirano. Nesporno je med njima delovno razmerje obstojo od 6.8.1995 do 25.1.1996. Ker je v tem času tožnica delala brez pismene pogodbe o zaposlitvi, je bila tožena stranka vseskozi v prekršku (3. tč. 132. člena ZDR), vendar to dejstvo na obstoj delovnega razmerja, ki med strankam ni bilo sporno, ne vpliva. Ker tožnica naknadno ni pristala na ustno najavljeno prenehanje delovnega razmerja s 25.1.1996, s tem da naj bi v letu 1996 itak izkoristila le letni dopust, do katerega naj bi z delom pri toženi stranki v letu 1995 pridobila pravico, jo je tožena stranka pozvala k ponovnemu nastopu dela. Na podlagi izvedenih dokazov je prvostopno sodišče smiselno utemeljeno zaključevalo, da je bila dne 12.2.1996 tožena stranka pripravljena s tožnico legalizirati delovno razmerje tudi z iztavitvijo pismene pogodbe o zaposlitvi, vendar tožnica na pripravo pismene pogodbe istega dne ni bila pripravljena počakati, temveč je odšla in se k toženi stranki ni več vrnila.

Podpis pogodbe o zaposlitvi iz 11. člena ZDR pomeni obveznost tako za delodajalca, kot za delavca. Res mora delodajalec pismeno pogodbo pripraviti, delavec pa mora pri pripravi vsebine pogodbe sodelovati in pogodbo potem podpisati. Očitno je bila tožena stranka dne 12.2.1996 pripravljena izpolniti svoj del obveznosti pri sklepanju pogodbe o zaposlitvi in na tak način sanirati svoje dotakratne opustitve, tožnica pa z enostrankim odhodom, kljub opozorilu, da bo pogodba pripravljena v pol ure, tega ni izkazala. Tako so razlogi za to, da delovno razmerje med tožnico in toženko po 26.1.1996 dejansko ni bilo izkazano, na strani tožnice.

Ob pravilnih odgovorih na vprašanja, ki jih v pritožbi zastavlja tožnica, se izkaže, da tožničin zahtevek v tej zadevi ni bil utemeljen. Ne glede na to pa pritožbeno sodišče ne more poseči v odločitev prvostopnega sodišča, ki je z izpodbijano sodbo zahtevku delno ugodilo, ker se je zoper takšno sodbo pritožila le tožnica. Ob le njeni pritožbi sodišče druge stopnje namreč ne sme spremeniti izpodbijane sodbe v škodo pritožnice (374. člen ZPP). Ob gornjih razlogih pa seveda ni bilo nobenih pogojev na pritožbo tožnice poseči v zavrnilni del prvostopne sodbe, vključno z njenim stroškovnim delom. Zato je pritožbeno sodišče tožničino pritožbo v celoti kot neutemeljeno zavrnilo.

Ob takem izidu pritožbenega postopka tožnica sama trpi svoje pritožbene stroške.