21. 6. 2007

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. in B. B., obeh iz Ž. Ž., na seji senata 5. junija 2007 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

1.Ustavna pritožba zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. III Cp 7093/2006 z dne 29. 3. 2007 v zvezi s sklepi Okrajnega sodišča v Kočevju št. In 2002/00027, In 2002/00028, In 2002/00035 in In 2002/00038 z dne 28. 9. 2006 v delu, ki se nanaša na glavnico in obresti do 1. 1. 2002, št. In 2002/00027, In 2002/00028, In 2002/00035 in In 2002/00038 z dne 8. 10. 2006 in št. In 2002/00027, In 2002/00028, In 2002/00035 in In 2002/00038 z dne 17. 10. 2006 se ne sprejme.

2.Ustavna pritožba zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. III Cp 7093/2006 z dne 29. 3. 2007 v zvezi s sklepi Okrajnega sodišča v Kočevju št. In 2002/00027, In 2002/00028, In 2002/00035 in In 2002/00038 z dne 28. 9. 2006 v delu, v katerem je Višje sodišče sklepe o izvršbi glede teka obresti po 1. 1. 2002 razveljavilo in izvršbo v tem delu ustavilo, se zavrže.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Okrajno sodišče v Kočevju je zavrnilo predlog za odlog izvršbe in ugovor po izteku roka, s katerim sta pritožnika ugovarjala teku zamudnih obresti preko višine glavnice, ter s sklepom o domiku nepremičnino domaknilo najboljšemu ponudniku. Pritožbi zoper sklep o zavrnitvi predloga za odlog izvršbe in zoper sklep o domiku je Višje sodišče zavrnilo, pritožbam zoper odločitve o ugovorih po izteku roka pa delno ugodilo in sklepe o izvršbi spremenilo tako, da je omejilo tek zamudnih obresti do 1. 1. 2002, za obdobje po tem datumu pa sklepe o izvršbi razveljavilo in izvršbe v tem delu ustavilo.

2.Zoper sklep Višjega sodišča pritožnika vlagata ustavno pritožbo. Izvršilnemu sodišču očitata številne kršitve in izrecno zatrjujeta kršitve 14., drugega odstavka 15., 22., 23., 25., 33., 34., 35. in 36. člena Ustave ter 6. in 13. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP). Navajata, da je bila vrednost nepremičnine določena na podlagi štiri leta stare cenitve. Kljub temu, da naj bi se medtem tako cene kot interes za nakup nepremičnin znatno dvignile, naj sodnik na njun pravočasen pisni predlog, naj se opravi nova cenitev oziroma naj se nepremičnina ne proda za polovično vrednost, ne bi odgovoril. Sodnik naj tudi ne bi odgovoril na njun predlog, naj dovoli izvršbo na drugo nepremičnino. Zdi se jima, da imata pravico do pravnih sredstev le formalno, dejansko pa sodišče ne upošteva ničesar in jima je zato onemogočeno uresničevanje pravic v postopku. Čeprav bi moralo sodišče enako obravnavati enako težka dejanja, menita, da kot dolžnika v postopku nista imela nobenih pravic. Opozarjata, da zemljiškoknjižno stanje ne ustreza stanju v naravi, zato naj bi sodišče poleg nepremičnine, ki je bila predmet dražbe, prodalo tudi nepremičnino, ki ni bila predmet dražbe, kmetijsko zemljišče pa naj bi prodalo osebi, ki ni izkazala, da je oseba, ki po 24. členu Zakona o kmetijskih zemljiščih (Uradni list RS, št. 59/96 in nasl. – v nadaljevanju ZKZ) lahko kupuje kmetijske površine. Odločitvi v delu, v katerem se nanaša na zamudne obresti, očitata, da sodišče zamudnih obresti ne bi smelo obračunati po konformni metodi, ne strinjata pa se z obrazložitvijo tudi v delu, v katerem sodišče s sklicevanjem na 208. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju (Uradni list RS, št. 51/98 in nasl. – v nadaljevanju ZIZ) in odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-300/04 z dne 2. 3. 2006 (Uradni list RS, št. 28/06 in OdlUS XV, 19) pojasnjuje, da bo sodišče na dan razdelitvenega naroka ugotavljalo dejansko višino terjatve upnikov v posameznih izvršilnih zadevah po stanju na dan 1. 1. 2002. Ker naj bi bila šele takrat znana dejanska višina celotnega dolga, trdita, da sta bila s tem prikrajšana za možnost, da terjatev upnikom poravnata pred prodajo nepremičnine. Pritožnika trdita, da sta po izdaji odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-300/04 dolg želela poplačati, trudila sta se, da bi se z upniki izvensodno poravnala, vendar jima tega sodišče – med drugim tudi z zavrnitvijo predloga za odlog izvršbe – ni omogočilo. Navajata tudi, da bi jima moralo sodišče pred prodajo nepremičnine dati možnost plačila dolga po (zaradi omejitve teka zamudnih obresti) ugodnejših pogojih. Sodišče bi po njunem mnenju moralo v izvršilnem postopku upoštevati tudi pravico do osebnega dostojanstva in varnosti, pravico do varstva pravic zasebnosti in osebnostnih pravic in nedotakljivost stanovanja. Sodniku očitata pristransko vodenje postopka. Trdita, da sodišče ni odločilo o izločitvi sodnika in kljub temu razpisalo javno dražbo ter v zvezi s tem opozarjata na odločbo Ustavnega sodišča št. Up-365/05 z dne 6. 7. 2006 (Uradni list RS št. 76/06). Ker sta njegovo izločitev predlagali pred javno dražbo, trdita, da ta – kljub temu, da je bil njun predlog zavrnjen – ne bi smela imeti pravnega učinka.

B.

3.Predmet preizkusa z ustavno pritožbo so sklep o domiku, sklep o zavrnitvi predloga za odlog izvršbe in sklep, s katerim je Višje sodišče delno ugodilo njunemu ugovoru po izteku roka in tek zamudnih obresti omejilo do 1. 1. 2002, za obdobje po tem datumu pa sklepe o izvršbi razveljavilo in izvršbe v tem delu ustavilo. Ustavno sodišče zato ni obravnavalo očitkov pritožnikov, ki se ne nanašajo na izpodbijane odločitve sodišča (glede ravnanja podjetja, ki naj bi sodelovalo pri izvensodni poravnavi, glede zatrjevane neučinkovitosti pravnih sredstev po 27., 28. in 52. členu ZIZ ter 70. členu Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/99 in nasl. – v nadaljevanju ZPP, glede zavrnitve predloga za izločitev sodnika itd.). Prav tako Ustavno sodišče ni upoštevalo navedb, ki po vsebini pomenijo očitek nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja oziroma zmotne uporabe prava, saj z njimi ustavne pritožbe ni mogoče utemeljiti. V skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče preizkusi le, ali so bile z izpodbijano sodbo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Ker je vsebina prvega odstavka 6. člena EKČP zajeta v 22. in 23. členu Ustave, vsebina 13. člena EKČP pa v 25. členu Ustave, je Ustavno sodišče očitke pritožnikov o kršitvi teh pravic presojalo v okviru zatrjevanih ustavnih pravic.

4.S sklepom o domiku je sodišče po opravljeni javni dražbi nepremičnino domaknilo (edini) ponudnici. Pritožnika zatrjujeta številne nepravilnosti, do katerih naj bi prišlo v zvezi z javno dražbo.

5.Očitek o tem, da je bila vrednost nepremičnine kljub znatnemu zvišanju cen nepremičnin nepravilno določena na podlagi štiri leta stare cenitve, je neutemeljen. V skladu s četrtim odstavkom 178. člena ZIZ lahko sodišče na prodajnem naroku ponovno ugotovi vrednost nepremičnine, če stranka s predložitvijo mnenja sodnega cenilca o tržni vrednosti nepremičnine verjetno izkaže, da se je vrednost nepremičnine od prejšnje ugotovitve vrednosti do dneva prodaje precej spremenila. Iz navedb v ustavni pritožbi izhaja, da sta pritožnika predlagala sodišču, naj ponovno ugotovi vrednost nepremičnine, mnenja sodnega cenilca pa nista predložila, zato niso bili izpolnjeni pogoji za ponovno ugotavljanje vrednosti nepremičnine. To je pritožnikoma pojasnilo že Višje sodišče. Odločitev sodišča glede vrednosti spornega predmeta zato ne more biti sporna ne z vidika 22. ne z vidika 33. člena Ustave. Z navedbo, da sodišče na njun predlog ni odgovorilo, pritožnika po vsebini zatrjujeta kršitev 22. člena Ustave, vendar očitek ni utemeljen. Sodišče je namreč celo kljub temu, da pritožnika mnenja sodnega cenilca (kot to zahteva zakon) nista predložila, vrednost nepremičnine pred javno dražbo nekoliko zvišalo. V zvezi z očitkom, da sodišče njune nepremičnine ne bi smelo prodati pod ocenjeno vrednostjo, torej po polovični ceni, pa je Ustavo sodišče že sprejelo stališče, da zakonska ureditev, ki dopušča prodajo po polovični ceni, sama po sebi ni v neskladju s pravico do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave (odločba Ustavnega sodišča št. U-I-93/03 z dne 18. 11. 2004 (Uradni list RS, št. 132/04 in OdlUS XIII, 77). Da bi izpodbijani sklepi temeljili na stališču, ki bi bil lahko sporen z vidika katere izmed pravic iz 34., 35. ali 36. člena Ustave, pa pritožnika ne izkažeta. Prodaja nepremičnine v izvršilnem postopku sama po sebi še ne pomeni posega v navedene pravice.

6.Glede očitkov v zvezi s predmetom izvršbe (da je sodišče prodalo tudi nepremičnino, ki ni bila upoštevana v cenitvi, da je sodišče kmetijsko zemljišče prodalo v nasprotju z ZKZ in da sodišče ni odgovorilo na njun predlog, naj se v izvršilnem postopku proda druga nepremičnina) je treba upoštevati, da se lahko po prvem odstavku 51. člena ZUstS ustavna pritožba vloži šele, ko so izčrpana vsa pravna sredstva. Zahteva po izčrpanju vseh pravnih sredstev pa ne pomeni samo formalnega izčrpanja (tj. vložitve pravnega sredstva), ampak pomeni tudi materialno izčrpanje (tj. vsebinsko uveljavljanje kršitev človekovih pravic že v vloženih rednih in izrednih pravnih sredstvih). Iz pritožbe zoper sklep o domiku je razvidno, da pritožnika očitanih kršitev v sodnem postopku nista uveljavljala, kar pomeni, da materialno nista izčrpala pravnih sredstev. Zato teh kršitev ne moreta uveljavljati v postopku z ustavno pritožbo.

7.Z zavrnitvijo predloga za odlog izvršbe naj bi sodišče pritožnikoma v izvršilnem postopku onemogočilo uresničevati njune pravice, predvsem zato, ker naj jima ne bi omogočilo poravnave. Pritožnika trdita, da sodišče javne dražbe ne bi smelo opraviti, temveč bi moralo izvršbo odložiti in jima dati čas za poravnavo z upniki. Menita namreč, da bi bila dolg skupaj z zamudnimi obrestmi glede na odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-300/04 sposobna poravnati. S takšno odločitvijo naj bi sodišče kršilo drugi odstavek 15. člena, 14., 22., 23. in 25. člen Ustave.

8.Zakaj naj bi bili z zavrnitvijo predloga za odlog izvršbe kršeni 14., 22. in 25. člen Ustave, pritožnika ne pojasnita. Tudi po izdaji odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-300/04 sta imela pritožnika še sedem mesecev časa za poplačilo dolga, preden je sodišče njuno nepremičnino prodalo na javni dražbi. Kolikor z navedbama, da sodišče ni enakovredno obravnavalo njunega primera in da kot dolžnika v izvršilnem postopku nista imela nobenih pravic, trdita, da sta bila z izpodbijano odločitvijo neenakopravno obravnavana v primerjavi z dolžniki v drugih izvršilnih postopkih (drugi odstavek 14. člena Ustave), je očitek pavšalen, očitek o njunem neenakem obravnavanju v primerjavi z upnikom pa neutemeljen. Glede na namen izvršilnega postopka, zagotoviti izpolnitev obveznosti, ki izhaja iz pravnomočne sodbe ali drugega izvršilnega naslova, je nujno, da mora zakon, ki to področje ureja, zlasti upoštevati interes upnika, da se zagotovi učinkovitost izvršbe in s tem dokončna uresničitev upnikove ustavne pravice do sodnega varstva. Pri primerjavi položajev upnika in dolžnika v izvršilnem postopku je zato treba izhajati iz privilegiranega položaja upnika (primerjaj odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-93/03). Zgolj dejstvo, da pritožnika s predlogom za odlog izvršbe nista uspela, pa samo po sebi ne zadostuje za sklep o kršitvi 22. in 25. člena Ustave. Na drugi odstavek 15. člena Ustave se v postopku z Ustavno pritožbo ni mogoče sklicevati, ker neposredno ne ureja človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, temveč temeljna ustavna načela.

9.S številnimi očitki na račun pristranskosti sodnika pritožnika zatrjujeta kršitev prvega odstavka 23. člena Ustave. Vendar zgolj subjektivni občutek pritožnikov, da je imel sodnik do njiju izoblikovano tako močno negativno prepričanje, da ju je z vodenjem izvršilnega postopka poniževal, žalil in sprejemal zanju škodljive odločitve, ter njuna trditev, da sodnik ni upošteval njunih prizadevanj za plačilo dolga, medtem ko je v ospredje postavljal upnika, ki ni z ničemer izkazal interesa za poravnavo, pristranskosti sodnika, ki bi pomenila kršitev prvega odstavka 23. člena Ustave, ne izkazuje. Pritožnika namreč ne izkažeta konkretnih okoliščin, ki bi te njune očitke potrjevale.

10.Z vidika prvega odstavka 23. člena Ustave bi bil lahko pomemben očitek, da je sodišče kljub predlogu za izločitev sodnika opravilo javno dražbo in nepremičnino prodalo, predlog za izločitev pa zavrnilo šele po izdaji sklepa o domiku. Sodišči sta predlog za odlog izvršbe zavrnili s sklicevanjem na 74. člen ZPP, po kateri lahko sodnik, če je njegova izločitev predlagana iz razloga po 6. točki 70. člena ZPP, do odločitve o predlogu opravlja nadaljnja dejanja in le, če se kasneje ugotovi, da so zatrjevani odklonilni razlogi podani, ta dejanja nimajo pravnega učinka. Takšnemu stališču pritožnika nasprotujeta in opozarjata na odločbo št. Up-365/05, v kateri je Ustavno sodišče zavzelo stališče, da je edina ustavno skladna razlaga določbe 74. člena ZPP ta, da mora biti o predlogu stranke za izločitev sodnika odločeno najkasneje do izdaje končne odločbe v konkretni zadevi. Vendar pritožnika pri primerjavi svojega pravnega položaja s položajem pritožnika v zadevi, na katero se sklicujeta, spregledata odločilno okoliščino. Videz nepristranskosti bi bil okrnjen, če bi sodnik, čigar izločitev je bila predlagana, še pred odločitvijo o tem predlogu sodeloval pri izdaji končne odločbe v postopku nepremičninske izvršbe. Za tak primer pa v obravnavani zadevi, kjer pritožnika napadata sklep o zavrnitvi predloga za odlog izvršbe in sklep o domiku, ne gre.

11.V ugovoru zoper sklep o izvršbi sta pritožnika trdila, da bi moralo sodišče po uradni dolžnosti upoštevati odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-300/04 in izvršbo glede obrestnega dela zahtevka delno ustaviti. Sodišče prve stopnje je ugovor zavrnilo, pritožbeno sodišče pa je presodilo, da se odločba Ustavnega sodišča na podlagi 44. člena ZUstS nanaša na njun primer. Opravilo je izračun terjatve dolžnikov v štirih izvršilnih zadevah in ugotovilo, da so obresti od glavnice v vseh štirih primerih na dan 1. 1. 2002 presegle glavnico. Zato je v 1., 2., 3. in 4. točki izreka izpodbijanega sklepa pritožbi pritožnikov delno ugodilo in sklepe o izvršbi skladno z odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-300/04 spremenilo tako, da tečejo obresti od glavnice do 1. 1. 2002 in se za obdobje po 1. 1. 2002 v obrestnem delu sklepi razveljavijo in se izvršbe v tem delu ustavijo.

12.Vsakdo, ki zahteva sodno varstvo svojih pravic in pravnih interesov, mora izkazati pravni interes. Kot verjetno mora izkazati, da bo ugoditev njegovi zahtevi pomenila zanj določeno pravno korist, ki je brez tega ne more doseči. Pravni interes mora biti izkazan tudi za vložitev ustavne pritožbe. Na obstoj pravnega interesa mora Ustavno sodišče paziti po uradni dolžnosti ves čas postopka. Ker je pritožnik s pritožbo uspel, za nadaljevanje postopka s to ustavno pritožbo nima več pravnega interesa, saj se z odločitvijo Ustavnega sodišča njegov položaj ne bi izboljšal. Zato je Ustavno sodišče ustavno pritožbo v tem delu zavrglo (2. točka izreka). Kolikor pa pritožnik nasprotuje izračunu zamudnih obresti in trdi, da bi moralo sodišče zamudne obresti izračunati po linearni metodi, pa Ustavno sodišče pojasnjuje, da izračun zamudnih obresti sam po sebi ni bil predmet tega sklepa, poleg tega pa je Ustavno sodišče že sprejelo stališče, da je vprašanje (pravilne) izbire metode za izračun zamudnih obresti vprašanje pravilne uporabe materialnega prava, ki na raven človekovih pravic ne posega.

13.Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjujeta pritožnika, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo (1. točka izreka).

C.

14.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena in 50. člena v zvezi s prvim odstavkom 55. člena ZUstS ter 3. alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger ter člana dr. Franc Grad in Jože Tratnik. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu s četrtim odstavkom 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger