Jedro

Tožnik s tožbo izpodbija, da izbrana kandidatka razpisnega pogoja ne izpolnjuje ter omenjeno kršitev navezuje na kršitev pravil razpisnega postopka, ki je bistveno vplivala na odločitev o izbiri kandidata, sodišče pa zaradi dejstva, da niti iz izpodbijanih sklepov niti iz podatkov upravnega spisa razlogi Komisije za takšno presojo niso razvidni, ter ob upoštevanju koncepta upravnega spora iz 157. člena Ustave RS, v katerem sodišče primarno presoja zakonitost ravnanja tožene stranke, ter načela delitve oblasti iz 3. člena Ustave RS, ne more samo odločiti, ali je bil ta razpisni pogoj izpolnjen, temveč je to v primarni pristojnosti Komisije, ki je zadolžena za izvedbo javnega razpisa za imenovanje direktorja, sodišče pa lahko presoja zgolj zakonitost njene odločitve.

Objektivno ugotovljivost delovnih izkušenj na vodstvenih oziroma vodilnih delovnih mestih se razlaga na način, da mora organ, ki je pristojen za imenovanje direktorja, upoštevati, da pri presoji izpolnjevanja zahtevanih razpisnih pogojev ne gre za njegovo prosto presojo oziroma diskrecijo, temveč za ugotavljanje objektivno podanih dejstev glede zahtevanih delovnih izkušenj, kar torej pomeni, da mora imeti njegova odločitev o tem, ali določen kandidat izpolnjuje zahtevane razpisne pogoje, stvarno podlago in ne more biti odvisna zgolj od njegovih pavšalnih ugotovitev. Navedeno pa ne vpliva na stališče naslovnega sodišča, da mora izpolnjevanje razpisnih pogojev glede zahtevanih delovnih izkušenj primarno ugotoviti organ, ki je pristojen za imenovanje direktorja, ter svojo odločitev ustrezno obrazložiti, šele nato pa lahko sodišče presoja zakonitost njegove odločitve ter tudi vsebinsko zagotovi sodno varstvo kandidatu, ki po 36. členu ZZ zatrjuje, da izbrani kandidat ne izpolnjuje v razpisu določenih pogojev.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, izpodbijani sklep Občinskega sveta Občine A. št. 014-2-2014 z dne 20. 6. 2014, sklep Občinskega sveta Občine A. št. 014-2-2014 z dne 20. 6. 2014, sklep Občine B. št. 032-4/2014 z dne 20. 6. 2014, sklep Občine C. št. 014-0013/2014 z dne 11. 6. 2014 in sklep D. št. 014-5/2014-09 z dne 26. 5. 2014 se odpravijo in zadeva vrne toženim strankam v ponovni postopek za izbiro direktorja Javnega zavoda P. po javnem razpisu z dne 11. 3. 2014. II. Tožene stranke so dolžne tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 794,83 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Prvo tožena stranka je z izpodbijanima sklepoma, ki sta oba označena s številko 014-2/2014 in datumom izdaje 20. 6. 2014, na podlagi določil 36. člena Zakona o uresničevanju javnega interesa za kulturo (v nadaljevanju ZUJIK) ter 13. in 14. člena Odloka o ustanovitvi javnega zavoda P. (v nadaljevanju Odlok) odločila, da s prvo izpodbijanim sklepom izbere za direktorico javnega zavoda P. A.A.(v nadaljevanju Sklep o izbiri), z drugim izpodbijanim sklepom pa je odločila, da se tožnika ne izbere za direktorja javnega zavoda P.(v nadaljevanju Sklep o neizbiri).

2. Tožnik v skupni tožbi zoper vse uvodoma naštete tožene stranke navaja, da se je v danem roku, ki je potekel 27. 3. 2014, prijavil na razpis št. 014-2/2014 z dne 11. 3. 2014 za direktorja P., ki ga je objavila Komisija za mandatna vprašanja, volitve in imenovanja Občinskega sveta Občine A. (v nadaljevanju Komisija). Na razpis se je v danem roku poleg tožnika prijavilo več kandidatov in Komisija je na svoji 24. redni seji dne 31. 3. 2014 po preveritvi prispelih prijav ugotovila, da je bila od sedmih prejetih prijav ena neustrezna in da trije kandidati niso predložili vseh zahtevanih dokazil, zaradi česar so bili pozvani k dopolnitvam prijav. Na 26. redni seji dne 14. 4. 2014 je Komisija ugotovila, da je svojo vlogo po pozivu dopolnil samo en kandidat in sprejela sklep, da se štiri popolne prijave posredujejo v obravnavo Svetu zavoda P. Na 27. redni seji se je Komisija seznanila s predstavitvijo dveh kandidatov, izmed katerih je bil eden tožnik, nato pa odločila, da se tožnika ne izbere za direktorja javnega zavoda P. ter mu vročila izpodbijani Sklep o neizbiri.

3. Tožnik navaja, da je po prejemu Sklepa o neizbiri vpogledal razpisno gradivo in ugotovil nepravilnosti v postopku javnega razpisa, ter trdi, da je podana bistvena kršitev določb postopka in da je dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno. Izbrana kandidatka A.A. po njegovem mnenju ni predložila nobenih dokazil glede zahtevanih triletnih delovnih izkušenj na vodilnih oziroma vodstvenih delovnih mestih, iz njenega življenjepisa pa je razvidno, da tega pogoja sploh ne izpolnjuje. Nobeno izmed del, ki jih je opravljala od leta 1999 dalje, namreč ni bilo na vodilnem oziroma vodstvenem delovnem mestu in kandidatka za kaj takšnega tudi ni predložila formalnih dokazil. Kandidatka svoji prijavi ni zatrjevala izkušenj na vodilnih oziroma vodstvenih delovnih mestih, temveč je navajala in opisovala zgolj vodstvene izkušnje, brez delovnih mest s takšno naravo, bila pa je le vodja določenih projektov. Razpisnega pogoja „delovnih izkušenj na vodstvenih oziroma vodilnih delovnih mestih“ po prepričanju tožnika ni mogoče razumeti na način, da zadošča delo, ki ima po vsebini značaj vodenja, temveč je bistveno le, na kakšnem delovnem mestu je bila kandidatka zaposlena, v konkretnem primeru pa je glede na življenjepis kandidatke jasno, da tega razpisnega pogoja ne izpolnjuje. Glede na to, da kandidatka ni izpolnjevala razpisnih pogojev za direktorico Javnega zavoda P., je bil po mnenju tožnika kršen tudi postopek, ki je bil določen za izvedbo razpisa, saj je bilo v razpisu določeno, da je potrebno prijavi na razpis priložiti dokazila o izpolnjevanju pogojev, česar izbrana kandidatka ni storila in k temu tudi ni bila pozvana, to pa je bistveno vplivalo na odločitev o izbiri kandidata. Izbrana kandidatka bi morala biti glede na navedbe v njeni prijavi pozvana k dopolnitvi prijave ali pa izločena iz nadaljnje obravnave, ker ne izpolnjuje razpisnih pogojev.

4. Tožnik glede na navedeno s tožbo izpodbija Sklep o neizbiri, s katerim je bilo odločeno, da se tožnik ne izbere za direktorja, ter Sklep o izbiri, s katerim je bila za direktorico Javnega zavoda P. izbrana kandidatka A.A. Iz previdnosti izpodbija tudi vse sklepe občinskih svetov vseh občin ustanoviteljic (druge, tretje in četrte tožene stranke) navedenega javnega zavoda o izbiri in o neizbiri, češ da vsi ti sklepi temeljijo na napačni ugotovitvi dejanskega stanja glede izpolnjevanja pogojev izbrane kandidatke in na bistveni kršitvi določb postopka glede predložitve dokazil o izpolnjevanju pogojev. Sodišču predlaga, da izvede predlagane dokaze in po opravljeni glavni obravnavi odloči o tožbenem zahtevku, ki se glasi: „1. Sklep Občinskega sveta Občine A. – Komisije za mandatna vprašanja, volitve in imenovanja, št. 014-2-2014 z dne 20. 6. 2014, s katerim je bilo odločeno, da se tožnik ne izbere za direktorja, se odpravi.

2. Sklep Občinskega sveta Občine A. – Komisije za mandatna vprašanja, volitve in imenovanja, št. 014-2-2014 z dne 20. 6. 2014, s katerim je bilo odločeno, da se za direktorico imenuje A.A., se odpravi.

3. Sklepi Občinskih svetov Občin ustanoviteljic, in sicer sklep Občine B. z dne 20. 6. 2014, št. 032-4/2014 o imenovanju direktorice Javnega zavoda P., sklep Občine C. z dne 11. 6. 2014, št. 014-0013/2014 o istem, sklep Občine D. z dne 26. 5. 2014, št. 014-5/2014-09 o istem in sklepa Občine A. z dne 19. 5. 2014št. 901-2/2014 in št. 014-2/2014, se odpravijo.

4. Tožene stranke so dolžne ponoviti postopek za izbiro direktorja javnega zavoda P. po javnem razpisu z dne 11. 3. 2014. 5. Tožene stranke so dolžne tožeči stranki povrniti po sodišču odmerjene stroške postopka v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča prve stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila.“

5. Tožene stranke v svojih odgovorih na tožbo in nadaljnjih pripravljalnih vlogah, ki so si jih izmenjale s tožnikom, odgovarjajo na tožnikove navedbe in sodišču predlagajo, da tožbo kot neutemeljeno zavrne. Prvo tožena stranka navaja, da je bil razpis voden v skladu z zakonom, glede opredelitve vodilnega delavca pa pojasnjuje, da gre za osebo, od katere se zahteva bistveno večja delovna pripravljenost in angažiranost ter na katero so prenesene določene funkcije v zvezi s poslovodenjem oziroma določene podjetniške funkcije. Po prepričanju prvo tožene stranke ni mogoče enoznačno odločiti, da vodenje določenega projekta ne more predstavljati izkušnje na vodilnem delovnem mestu, pri čemer poudarja, da se v resnici išče najbolj ustreznega kandidata, ki ima zahtevana znanja in sposobnosti, in ni pomembno le, kakšno delovno mesto je zasedal. Trdi, da izbrana kandidatka razpisne pogoje izpolnjuje. Drugo, tretje in četrto tožena stranka pojasnjujejo, da so v postopku sodelovale zgolj kot soustanoviteljice Javnega zavoda P., postopek razpisa pa je izvedla prvo tožena stranka kot sedežna občina.

6. Stranka z interesom v svojem odgovoru tožnikove označuje kot zavajajoče in žaljive ter posebej poudarja, da se je z raznovrstnimi delovnimi izkušnjami, pridobljenimi in izkazanimi referencami pravočasno prijavila na javni razpis, saj je izpolnjevala vse zahtevane pogoje. Prav projekti in sodelovanja, ki jih je imenovana vodila, tožnik pa jih opredeljuje kot neustrezne in minorne, so vključevali zahtevne finančne, organizacijske in poslovne sposobnosti, ki jih dokazujejo rezultati, ki so vidni in na voljo dostopni vsej javnosti, kot so na primer … in tudi različni drugi navedeni projekti. Vsako vodenje je vključevalo celovit pristop, torej tako finančni kot organiziranje in vodenje projektnih skupin, vodenje dela in poslovanja ter ustreznega poročanja in zagotavljanja rezultatov od začetka do zaključka in ob tem zagotavljanja trajnosti in uresničevanja začrtanih strategij, tako celovito, kot zahteva delovno mesto direktorja javnega zavoda P. Izbrani kandidatki opisano omogoča pogoje, reference in kompetence za opravljanja dela direktorice javnega zavoda P., pri čemer se je potrebno vprašati, ali so res pomembni zgolj formalistični pristopi, ne pa ustrezno znanje, rezultati ter kompetence, ki jih oseba pokaže. 7. Tožnik v nadaljnjih pripravljalnih vlogah vztraja pri tožbenih navedbah in tožbenem predlogu ter navaja, da naj bi prav iz navedb same stranke z interesom izhajalo, da ni izpolnjevala predpisanih pogojev za imenovanje za direktorico javnega zavoda P. Trdi, da Odlok o ustanovitvi Javnega zavoda P. opredeljuje pogoje za imenovanje direktorja, ki jih je javni razpis natančno povzemal, prijavljeni kandidati pa so dolžni opredeliti in dokazati, da te pogoje izpolnjujejo. Pojem vodstvena oziroma vodilna delovna mesta glede na hierarhijo delovnih mest razlaga kot najvišja delovna mesta, ki nujno vsebujejo organizacijo dela delavcev na nižjih delovnih mestih, vodenje, zastopanje in podobno, zgolj vodenje določenega projekta pa nikakor ne zadošča. Izbrana kandidatka je bila zgolj raziskovalka in vodja določenih projektov oziroma javna uslužbenka na občini, brez vodilnega položaja pri kateremkoli bivšem delodajalcu.

8. V obravnavani zadevi je sodišče enkrat že odločilo, in sicer je s sodbo I U 1111/2014-65 z dne 23. 10. 2015 tožbo tožnika zavrnilo ter odločilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka. V obrazložitvi je navedlo, da tožnik očitno zmotno izenačuje pojem „vodilna oziroma vodstvena dela“ z opravljanjem vodilnih ali vodstvenih del izključno na vodilnih ali vodstvenih delovnih mestih, za kar po prepričanju sodišča ni podlage v določilih ZUJIK. Dodatno je navedlo, da ima, kolikor javni razpis, ob upoštevanju in spoštovanju ustavnega načela zakonitosti iz 153. člena Ustave glede zapovedi zakonitosti delovanja državnih organov in organov lokalnih skupnosti ter nosilcev javnih pooblastil, ne bi bil v skladu z določbami ZUJIK v konkretnem primeru, sodišče v določilih 125. člena Ustave pooblastilo, da ignorira določila od Ustave in zakonov nižjih splošnih pravnih aktov, med katere je mogoče uvrstiti tudi občinski odlok (exceptio illegalis).

9. Zoper izdano sodbo je tožnik vložil revizijo, ki jo je Vrhovno sodišče RS dovolilo zaradi odgovora na pomembno pravno vprašanje razpisnega pogoja „delovnih izkušenj na vodilnih oziroma vodstvenih delovnih mestih“ v postopku imenovanja direktorja javnega zavoda na področju kulture. V sklepu št. X Ips 369/2015 z dne 11. 10. 2016 je ob sklicevanju na Zakon o zavodih, 36. člen ZUJIK in 14. člen Odloka o ustanovitvi javnega zavoda P. (v nadaljevanju Odlok) navedlo, da morajo biti delovne izkušnje po besedilu določbe 14. člena Odloka iz leta 2012 pridobljene na vodilnih oziroma vodstvenih delovnih mestih in ne le na vodilnih oziroma vodstvenih delih, pri čemer ne gre za nedoločen pravni pojem „vodilnih oziroma vodstvenih del“. Po mnenju Vrhovnega sodišča 36. člen ZUJIK ne izključuje možnosti določitve pogoja delovnih izkušenj na vodilnih oziroma vodstvenih delovnih mestih, saj je določitev takšnega pogoja le ena izmed možnosti podrobnejše ureditve pogoja vodstvenih sposobnosti, za kar je imela prvo tožena stranka podlago v 39. členu ZUJIK. Glede na to, da so triletne delovne izkušnje na vodilnih oziroma vodstvenih delovnih mestih v Odloku določene kot pogoj za imenovanje direktorja, bi se moralo sodišče prve stopnje opredeliti do tožbenega ugovora, da izbrana kandidatka tega pogoja ne izpolnjuje, pri čemer presoja, ali kandidat izpolnjuje razpisne pogoje, ni predmet proste presoje organa, ki je pristojen za imenovanje direktorja, temveč so delovne izkušnje na vodilnih delovnih mestih objektivno ugotovljive (sodba Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 235/2006 z dne 24. 4. 2007). Vrhovno sodišče je zaradi napačne uporabe materialnega prava in posledične zmotne ugotovitve dejanskega stanja izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo v novo sojenje ter navedlo, da bo moralo sodišče prve stopnje v novem sojenju ob pravilni uporabi materialnega prava presoditi, ali je izbrana kandidatka izpolnjevala razpisni pogoj delovnih izkušenj iz 2. (pravilno: 3.) alineje prvega odstavka 14. člena Odloka.

10. Tožnik v pripravljalnih vlogah po odločitvi Vrhovnega sodišča vztraja pri stališču, da izbrana kandidatka zahtevanih pogojev treh let delovnih izkušenj na vodilnih ali vodstvenih delovnih mestih ne izpolnjuje, prvo tožena stranka pa v svojih pripravljalnih vlogah temu nasprotuje ter trdi, da je pri opredelitvi vodilnega oziroma vodstvenega delovnega mesta potrebno upoštevati tudi vodenje projektov, saj je vodstveno delovno mesto tisto, kjer se vodi določen delovni proces. Po mnenju prvo tožene stranke gre za delovna mesta, ki imajo v svojem izvrševanju delovnih obveznosti vsebino vodenja, izbrana kandidatka pa je v okviru delovnih mest, ki jih je zasedala, izvajala vodstvena upravičenja, in sicer planiranje, organiziranje oziroma določitev vlog udeležencev projekta, odločitev stila in načina vodenja ter vzpodbujanje in ustvarjanje delovnega vzdušja, vodenje projektnih sestankov in kontroliranje. Predlaga zavrnitev tožbe.

K točki I izreka:

11. Tožba je utemeljena.

12. V obravnavanem upravnem sporu gre za imenovanje direktorice javnega zavoda P. za mandatno obdobje 2014-2019, ki ga s tožbo izpodbija tožnik kot neizbrani kandidat. Tožnik uveljavlja, da izbrana kandidatka ne izpolnjuje vseh predpisanih razpisnih pogojev, oziroma, da svoji prijavi o izpolnjevanju razpisnih pogojev ni predložila ustreznih dokazil, obenem pa zatrjuje, da je s tem podana tudi bistvena kršitev pravil razpisnega postopka, češ da bi morala biti kandidatka po vložitvi prijave pozvana na njeno dopolnitev, oziroma da bi morala biti njena prijava izločena izmed prijav kandidatov, ki so izpolnjevali razpisne pogoje.

13. Sporen razpisni pogoj, katerega izpolnjevanje s strani izbrane kandidatke v obravnavanem primeru graja tožnik, je, da mora imeti direktor „najmanj 3 leta delovnih izkušenj na vodilnih oziroma vodstvenih delovnih mestih.“

14. V skladu z določbami Zakona o zavodih (v nadaljevanju ZZ) direktorja javnega zavoda imenuje in razrešuje ustanovitelj, če ni zakonom ali aktom o ustanovitvi za to pooblaščen svet zavoda (prvi odstavek 32. člena ZZ), pri čemer se direktor imenuje na podlagi javnega razpisa, če ni z zakonom ali aktom o ustanovitvi določeno drugače (34. člen ZZ). Za direktorja zavoda je lahko imenovan, kdor izpolnjuje pogoje, določene z zakonom in aktom o ustanovitvi oziroma s statutom ali pravili zavoda (prvi odstavek 33. člena ZZ). Organ, ki je pristojen za imenovanje, mora v roku, določenem v razpisu, obvestiti vsakega prijavljenega kandidata o izbiri in ga poučiti, da ima pravico pregledati razpisno gradivo in v 15 dneh po prejemu obvestila zahtevati sodno varstvo pri pristojnem sodišču, če misli, da je bil kršen z izvedbo razpisa določen postopek in da je ta kršitev lahko bistveno vplivala na odločitev o izbiri kandidata ali da izbrani kandidat ne izpolnjuje v razpisu določenih pogojev (prvi odstavek 36. člena ZZ).

15. Splošno zakonsko ureditev po določilih ZZ v konkretnem primeru, ker gre za imenovanje direktorja javnega zavoda na področju kulture, kot lex specialis urejajo oziroma dodatno dopolnjujejo določila Zakona o uresničevanju javnega interesa za kulturo (ZUJIK). Ta v prvem odstavku 36. člena določa, da direktorja na podlagi javnega razpisa imenuje ustanovitelj javnega zavoda po predhodnem mnenju sveta in strokovnega sveta za dobo petih let z možnostjo ponovnih imenovanj, poleg javnega razpisa pa lahko ustanovitelj javnega zavoda povabi posamezne kandidate tudi neposredno. Skladno z drugim odstavkom 36. člena ZUJIK je lahko za direktorja imenovan, kdor strokovno pozna področje dela javnega zavoda in ima vodstvene sposobnosti, po določilu 39. člena ZUJIK pa akt o ustanovitvi javnega zavoda podrobneje določi postopek imenovanja oziroma razrešitve direktorja, pogoje, ki jih mora izpolnjevati, ter njegove naloge, pooblastila in odgovornosti.

16. Postopek imenovanja direktorja v obravnavanem primeru poleg omenjenih predpisov ureja tudi Odlok o ustanovitvi javnega zavoda P., št. 82/2005 in 86/2012), ki v prvem odstavku 14. člena določa, da je za direktorja lahko imenovan kandidat, ki pozna področje dela muzeja, ima vodstvene sposobnosti in poleg splošnih pogojev določenih z zakonom izpolnjuje še naslednje pogoje: – da ima najmanj univerzitetno izobrazbo ali specializacijo po visokošolskem strokovnem programu oziroma magisterij stroke (druga bolonjska stopnja) s področja splošnih izobraževalnih aktivnosti umetnosti in humanistike ali s področja družbenih, poslovnih, upravnih in pravnih ved v skladu z opisi kategorij Klasius-P Statističnega urada Republike Slovenije (1. alineja); – da ima najmanj 5 let delovne dobe (2. alineja); – da ima najmanj 3 leta delovnih izkušenj na vodilnih oziroma vodstvenih delovnih mestih (3. alineja); – izkazuje znanje slovenskega jezika in aktivno znanje angleškega ali nemškega jezika (4. alineja); – da je državljan Republike Slovenije (5. alineja).

17. Odlok je v času trajanja postopka konkretnega javnega razpisa za direktorja P. v tretjem odstavku 13. člena določal, da direktorja imenujejo in razrešijo občinski sveti občin ustanoviteljic na podlagi javnega razpisa, ki ga izvede Komisija za mandatna vprašanja, volitve in imenovanja Občinskega sveta Občine A., po predhodni pridobitvi mnenja sveta zavoda. Poleg javnega razpisa lahko župan Občine A., v imenu ustanoviteljev muzeja, povabi posamezne kandidate tudi neposredno.

18. Iz citiranih določb ZZ, ZUJIK in Odloka izhaja, da so za imenovanje direktorja javnega zavoda P. pristojni občinski sveti občin ustanoviteljic zavoda, pri čemer je za izvedbo javnega razpisa pristojna Komisija za mandatna vprašanja, volitve in imenovanja Občinskega sveta Občine A., ki mora predhodno pridobiti mnenje sveta zavoda.

19. Sodišče na podlagi obrazložitve izpodbijanega sklepa o izbiri, s katerim je bila za direktorico P. izbrana kandidatka A.A., obrazložitve sklepa o neizbiri, s katerim je bilo odločeno, da se tožnika ne izbere za direktorja, ter na podlagi podatkov, ki izhajajo iz predloženega upravnega spisa, ugotavlja, da je Komisija za mandatna vprašanja, volitve in imenovanja Občinskega sveta Občine A. na svoji 24. redni seji dne 31. 3. 2014 odprla prispele prijave na javni razpis in preverila njihovo ustreznost. Ugotovila je, da je na javni razpis prispelo 7 prijav in da je bila od tega ena prijava neustrezna, ker prijavljeni kandidat ni izpolnjeval natečajnih pogojev, trije kandidati pa niso predložili vseh zahtevanih dokazil in so bili zato pozvani k dopolnitvi prijave. Komisija je nato na svoji 26. redni seji dne 14. 4. 2014 ugotovila, da je dopolnitev dostavil samo en kandidat, ter sprejela sklep, da se štiri popolne prijave posredujejo v obravnavo in podajo mnenja Svetu zavoda P. 20. Iz opisanega poteka razpisnega postopka izhaja, da je Komisija na svoji 24. in 26. redni seji obravnavala ustreznost prispelih prijav na javni razpis in prijavo kandidatke A.A. očitno štela za popolno in ustrezno v smislu izpolnjevanja zahtevanih razpisnih pogojev, vendar pa niti iz obrazložitve izdanih sklepov niti iz podatkov upravnega spisa ni razvidno, kako je presojala in vrednotila delovne izkušnje izbrane kandidatke in iz katerih razlogov je ocenila, da razpisni pogoj 3 let delovnih izkušenj na vodilnih oziroma vodstvenih delovnih mestih kandidatka izpolnjuje. Tožnik s tožbo izpodbija, da izbrana kandidatka navedenega razpisnega pogoja ne izpolnjuje ter omenjeno kršitev navezuje na kršitev pravil razpisnega postopka, ki je bistveno vplivala na odločitev o izbiri kandidata, sodišče pa zaradi dejstva, da niti iz izpodbijanih sklepov niti iz podatkov upravnega spisa razlogi Komisije za takšno presojo niso razvidni, ter ob upoštevanju koncepta upravnega spora iz 157. člena Ustave RS, v katerem sodišče primarno presoja zakonitost ravnanja tožene stranke, ter načela delitve oblasti iz 3. člena Ustave RS, ne more samo odločiti, ali je bil ta razpisni pogoj izpolnjen, temveč je to v primarni pristojnosti Komisije, ki je zadolžena za izvedbo javnega razpisa za imenovanje direktorja, sodišče pa lahko presoja zgolj zakonitost njene odločitve. Kandidat lahko skladno s prvim odstavkom 36. člena ZZ pri pristojnem sodišču resda zahteva sodno varstvo, če misli, da izbrani kandidat ne izpolnjuje v razpisu določenih pogojev, vendar pa lahko sodišče presojo zakonitosti izpolnjevanja teh pogojev v upravnem sporu opravi zgolj v primeru, da so mu znani razlogi pristojnega organa za odločitev, da so razpisni pogoji izpolnjeni, ne pa tudi v primeru, ko iz podatkov upravnega spisa razlogov pristojnega organa sploh ni mogoče razbrati.

21. Vrhovno sodišče v sklepu št. X Ips 369/2015 z dne 11. 10. 2016 sicer opozarja, da vprašanje, ali kandidat izpolnjuje razpisne pogoje, ni predmet proste presoje pristojnega organa, temveč so delovne izkušnje na vodilnih delovnih mestih objektivno ugotovljive, vendar je v sodbi št. VIII Ips 235/2006 z dne 24. 4. 2007, na katero se Vrhovno sodišče pri tej navedbi sklicuje, ob tem še obrazloženo, da delovne izkušnje na vodilnih delovnih mestih „niso odvisne od pavšalnih ugotovitev Sveta tožene stranke, kolikor te ugotovitve nimajo stvarne podlage.“ Navedeno povedano z drugimi besedami pomeni, da se objektivno ugotovljivost delovnih izkušenj na vodstvenih oziroma vodilnih delovnih mestih razlaga na način, da mora organ, ki je pristojen za imenovanje direktorja, upoštevati, da pri presoji izpolnjevanja zahtevanih razpisnih pogojev ne gre za njegovo prosto presojo oziroma diskrecijo, temveč za ugotavljanje objektivno podanih dejstev glede zahtevanih delovnih izkušenj, kar torej pomeni, da mora imeti njegova odločitev o tem, ali določen kandidat izpolnjuje zahtevane razpisne pogoje, stvarno podlago in ne more biti odvisna zgolj od njegovih pavšalnih ugotovitev. Navedeno pa ne vpliva na prej pojasnjeno stališče naslovnega sodišča, da mora izpolnjevanje razpisnih pogojev glede zahtevanih delovnih izkušenj primarno ugotoviti organ, ki je pristojen za imenovanje direktorja, ter svojo odločitev ustrezno obrazložiti, šele nato pa lahko sodišče presoja zakonitost njegove odločitve ter tudi vsebinsko zagotovi sodno varstvo kandidatu, ki po 36. členu ZZ zatrjuje, da izbrani kandidat ne izpolnjuje v razpisu določenih pogojev.

22. Sodišče je tako ob upoštevanju napotka Vrhovnega sodišča iz sklepa št. X Ips 369/2015 z dne 11. 10. 2016, da mora presoditi, ali je izbrana kandidatka izpolnjevala razpisni pogoj delovnih izkušenj iz 2. (pravilno: 3.) alineje prvega odstavka 14. člena Odloka, ugotovilo, da razlogi Komisije za mandatna vprašanja, volitve in imenovanja Občinskega sveta Občine A., ki je primarno odgovorna za izvedbo javnega razpisa za direktorja P., o tem, da izbrana kandidatka sporen pogoj izpolnjuje, iz upravnega spisa niso razvidni, zaradi česar presoja zakonitosti te odločitve Komisije v tem upravnem sporu ni mogoča. Tožnik zaradi pomanjkanja transparentnosti razlogov tožene stranke za odločitev o tem, da izbrana kandidatka izpolnjuje vse razpisne pogoje, zato utemeljeno opozarja na možnost kršitve za izvedbo razpisa določenega postopka, ki je lahko bistveno vplivala na odločitev o izbiri kandidata (prvi odstavek 36. člena ZZ), saj bi morala biti prijava kandidatke, v kolikor razpisnih pogojev ne bi izpolnjevala, izločena iz nadaljnje obravnave, presoja zakonitosti izvedenega postopka pa ni mogoča, saj razlogi za odločitev Komisije iz upravnega spisa in izpodbijanih sklepov niso razvidni.

23. Sodišče je glede na navedeno tožbi tožnika na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 ugodilo ter odločilo, da se izpodbijani sklep Občinskega sveta Občine A. št. 014-2-2014 z dne 20. 6. 2014, sklep Občinskega sveta Občine A. št. 014-2-2014 z dne 20. 6. 2014, sklep B. št. 032-4/2014 z dne 20. 6. 2014, sklep Občine C. št. 014-0013/2014 z dne 11. 6. 2014 in sklep Občine D. št. 014-5/2014-09 z dne 26. 5. 2014 odpravijo in se zadeva vrne toženim strankam v ponovni postopek. Komisija za mandatna vprašanja, volitve in imenovanja Občinskega sveta Občine A., ki je glede na določila Odloka o ustanovitvi javnega zavoda P. primarno odgovorna za izvedbo javnega razpisa za direktorja P., bo morala ponovno odločati v postopku za izbiro direktorja Javnega zavoda P. po javnem razpisu z dne 11. 3. 2014 ter v tem okviru (med drugim) presoditi, ali je prijava kandidatke A.A. popolna in ali kandidatka izpolnjuje razpisne pogoje, ter za to navesti ustrezne razloge. Pri tem naj upošteva, da je Upravno sodišče že v sodbi št. I U 387/2013 z dne 5. 2. 2014 sprejelo stališče, da se kot ustrezne delovne izkušnje na vodilnih delovnih mestih lahko upoštevajo ne le delovne izkušnje na delovnih mestih, ki so po aktih o sistemizaciji določena kot vodstvena delovna mesta, ampak tudi tiste delovne izkušnje, kjer gre po naravi stvari za vodilna delovna mesta. Tožena stranka je na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na stališča, ki se tičejo postopka, vezana (četrti odstavek 64. člena ZUS-1).

24. Sodišče je v obravnavanem primeru odločilo na seji, čeprav je tožnik v tožbi predlagal svoje zaslišanje in izvedbo glavne obravnave. Ob upoštevanju 2. alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1 v zvezi s 60. členom ZUS-1 lahko namreč sodišče v primeru, ko je dejansko stanje med tožnikom in toženo stranko sporno, vendar predlagana dejstva in dokazi niso pomembni za odločitev, odloči brez glavne obravnave. Tožnik v tožbi in nadaljnjih pripravljalnih vlogah ni utemeljil in konkretno pojasnil, kako bi lahko njegovo zaslišanje in izvedba glavne obravnave pomembno vplivala na odločitev v tem upravnem sporu, iz sodne prakse Vrhovnega sodišča pa izhaja, da mora tožnik za to, da uspe s svojim predlogom za izvedbo glavne obravnave, izkazati, da bi izvedba predlaganih dokazov vplivala na drugačno ugotovitev dejanskega stanja in posledično na drugačno odločitev (sodba Vrhovnega sodišča v zadevi št. I Up 240/2012 z dne 17. 5. 2012). Ker tožnik tega v obravnavanem primeru ni izkazal, je sodišče odločilo na seji.

K točki II izreka:

25. Ker je sodišče ugodilo tožbi in odpravilo izpodbijane upravne akte, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Glede na to, da je bila zadeva rešena na seji in je tožnika v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 285,00 EUR (prvi odstavek 3. člena Pravilnika), povečani za 10 % zaradi dodatno vloženih obrazloženih pripravljalnih vlog (4. člen Pravilnika), kar skupaj znaša 313,50 EUR.

26. Sodišče je ob upoštevanju stališča Vrhovnega sodišča v zadevi št. I Up 434/2012 z dne 19. 9. 2012 glede povrnitve stroškov v upravnem sporu v primeru, ko je prvostopenjska sodba na podlagi revizije razveljavljena in je v ponovljenem postopku tožbi tožnika ugodeno ter se zadeva vrne v ponovno odločanje toženi stranki, tožniku v obravnavanem primeru priznalo tudi stroške revizijskega postopka, ki se prisodijo po načelu uspeha po določbah prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1. Po določbah Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT), ki se uporabljajo v tem postopku, saj se je sodni postopek na prvi stopnji začel pred uveljavitvijo Odvetniške tarife (Uradni list RS, št. 2/2015) in po uveljavitvi Zakona o odvetniški tarifi (Uradni list RS, št. 67/08, 35/09 - ZOdv-C), je sodišče tožniku priznalo nagrado za postopek z revizijo v višini 318,00 EUR (tar. št. 3300 ZOdvT) ter pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev v višini 20 EUR (tar. št. 6002 ZOdvT), kar skupaj znaša 338,00 EUR.

27. Sodišče je glede na navedeno tožniku skupno priznalo stroške v višini 651,50 EUR, kar skupaj z 22% DDV znaša 794,83 EUR, ki mu jih morajo povrniti tožene stranke (prvi odstavek 161. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1). Sodišče ni upoštevalo ugovora tretje tožene stranke, da stroškov postopka ni dolžna povrniti, češ da naj bi postopek javnega razpisa izvedla prvo tožena stranka, saj tožnik utemeljeno opozarja, da so imele vse tožene stranke vpogled v celoten postopek javnega razpisa, Odlok o ustanovitvi javnega zavoda P. pa določa, da so za imenovanje direktorja pristojni občinski sveti vseh občin ustanoviteljic zavoda.

28. Zakonske zamudne obresti od stroškov sodnega postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika). Plačana sodna taksa za postopek pa bo vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/C taksne tarife Zakona o sodnih taksah, ZST-1).