Jedro

Bistvena je nadalje dejanska ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bilo tožnici s strani tožencev (etažnih lastnikov) izrecno prepovedano opravljanje poslov upravljanja.

Ker tožnica ni izkazala, da bi bila osebno ali stvarno odgovorna za tuj dolg, prav tako ni utemeljen tožbeni zahtevek na podlagi pravil o zakonski subrogaciji (275. člen OZ). Zgolj interes nemotenega delovanja soseske za zakonsko subrogacijo ni dovolj. Nelogične pa so navedbe tožnice, da stroška upravljanja za izvajanje storitev na skupnih delih ni mogoče deliti. Stroški upravljanja skupnega dela več večstanovanjskih stavb se razdelijo glede na solastniške deleže. Delež stroškov, ki odpade na posamezno večstanovanjsko stavbo v etažni lastnini, pa se med njene etažne lastnike razdeli kot strošek njenega upravljanja (sedmi odstavek 23. člena SZ-1).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v 15 dneh od prejema te sodbe povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 186,66 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo 252,01 EUR (I. točka izreka) in odločilo, da je tožeča stranka (tožnica) v roku 8 dni dolžna toženi stranki (tožencema) povrniti pravdne stroške v višini 597,30 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo vlaga tožnica pritožbo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) s predlogom spremembe izpodbijane sodbe, tako da pritožbeno sodišče v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, podredno predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek pred drugega sodnika. Tožnica navaja, da je tožbeni zahtevek utemeljila na več pravnih podlagah. O tožbenem zahtevku je bilo že enkrat odločeno, vendar je višje sodišče pritožbi tožnice ugodilo, saj je ugotovilo, da sodišče prve stopnje tožbenega zahtevka ni presojalo po določilih neupravičene obogatitve. Sodišče prve stopnje kljub jasnemu napotku višjega sodišča vztraja na napačnem materialnem zaključku, da bi bilo priznanje plačila tožnici v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja. Iz sklepa VSL II Cp 1027/2021 z dne 4. 10. 2021 izhaja, da je tudi v primeru samovoljnosti potrebno preprečiti neupravičeno obogatitev. V nasprotju s trditveno in dokazno podlago je zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnica zavestno plačala tuj dolg in si ni pridržala pravice zahtevati nazaj. Izdaja razdelilnika stroškov je dejanje, s katerim je tožnica izrazila, da uveljavlja stroške dobav in storitev. Sodišče prve stopnje je prekoračilo trditveno podlago. Podana je tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnica je za vse vtoževane stroške, ki se nanašajo na skupne dele soseske, izdajala mesečne razdelilnike stroškov in jih pošiljala upravniku A., d. o. o. Ker upravnik ni poravnal vseh računov, je sredstva založila tožnica. Upravnik je nekatere stroške plačeval neposredno dobaviteljem. V nasprotju s trditveno podlago in priloženimi dokazi je zaključek, da bi tožnica, če bi želela s plačilom računov omogočiti funkcioniranje soseske, to storila v vseh primerih in ne le v nekaterih. Ker je sodišče prve stopnje okoliščino o selektivnem plačevanju upoštevalo kot odločilno pri presoji utemeljenosti tožbenega zahtevka, je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Selektivnost plačevanje računov pa ni odločilno dejstvo tudi iz razloga, ker za presojo tožbenega zahtevka ni relevanten 191. člen OZ, ampak 197. člen OZ. Glede na 4. odstavek 23. člena in 30. člena Stanovanjskega zakonika (SZ-1) je zmotno stališče, da tožnica ni izpolnjevala z zakonom določene obveznosti. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do številnih navedb tožnice, ki so odločilne za presojo utemeljenosti zahtevka. Podana je bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Plačilo stroškov se je nanašalo na skupne potrebe soseske, brez katerih normalna uporaba skupnih delov ne bi bila mogoča. Odsotnost pogodbe, izostanek dogovora in odpoved pogodbe o upravljanju niso relevantni za presojo instituta neupravičene obogatitve. Tožnica na skupnih delih stavbe storitev ni izvajala samovoljno, saj je imela pooblastilo več kot 50% etažnih lastnikov soseske. V konkretnem primeru gre za drugačno dejansko stanje od zadeve VSL I Cp 616/2000, ko je upravniku pooblastilo povsem prenehalo. Večinsko odločanje velja tudi za skupne dele v več večstanovanjskih stavbah. Če se posamezni etažni lastniki niso strinjali z odločitvijo večine, ne pomeni, da je upravnik ravnal samovoljno. Tudi novela SZ-1E je jasno določila večinsko odločanje etažnih lastnikov v zvezi s skupnimi deli sosesk. Upravnik je določene stroške priznaval in plačeval, zato ni jasno, zakaj bi bilo nepošteno tožnici priznati tudi ostale stroške. Izpodbijana sodba nekritično sledi navedbam tožencev in ne odgovarja na tožničine trditve. Zmotno je stališče, da niso podani pogoji za uporabo določb o zakoniti subrogaciji po 275. členu OZ. Upravnik ima pravni interes, da so obveznosti do dobaviteljev v celoti poravnane. Izvajanja storitev na skupnih delih ni mogoče deliti. Tožnica je račune plačevala po sili razmer, da bi dobavitelji opravili dobavo in storitve na skupnih delih soseske, s čimer bi tožnica izpolnila obveznosti do „svojih“ etažnih lastnikov. Ne drži zaključek, da tožnica ni izkazala tudi višine tožbenega zahtevka. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do vseh tožničinih navedb in dokazov ter ni pojasnilo, zakaj naj bi bila delitev stroškov napačna. Podani sta bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnica je vtoževane stroške za plačilo računov ustrezno obrazložila in priložila dokazila. Sodišče prve stopnje neutemeljeno ni izvedlo zaslišanja predlaganih prič. Zmotno je stališče, da ni podana pravna podlaga za različen ključ delitve stroškov. Stroški iz poslov obratovanja po 30. členu SZ-1 se delijo drugače. Stroški se delijo po različnih kriterijih in ne izključno po solastniških deležih.

3. Toženca sta odgovorila na vročeno pritožbo. Predlagata zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Obravnavana zadeva predstavlja spor majhne vrednosti, saj se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 2.000 EUR (prvi odstavek 443. člena ZPP). V sporih majhne vrednosti veljajo posebna pravila, ki odstopajo od splošnih pravil pravdnega postopka. Poudarjeni sta načeli pospešitve in ekonomičnosti postopka (450. člen ZPP). Omejeno je navajanje dejstev in dokazov (451. in 453. člen ZPP) ter obrazložitve (tretji odstavek 457. člena ZPP). Sodba v sporu majhne vrednosti se sme izpodbijati le zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). To pomeni, da v pritožbi zoper odločitev v sporu majhne vrednosti ni mogoče izpodbijati dejanskega stanja oziroma je ugotovljeno dejansko stanje neizpodbojna podlaga tudi pritožbenega sodišča, razen če bi bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno zaradi nepravilne uporabe materialnega prava (drugi odstavek 458. člena ZPP).

6. Pritožbeno sodišče je vezano na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje: - da sta toženca etažna lastnika stavbe na naslovu B. cesta 80, ..., - da je tožnica nekdanji upravnik stavbe, - da v vtoževanem obdobju zaradi odpovedi pogodbe o upravljanju tožnica ni bila več upravnik te stavbe, - da je tožnica v vtoževanem obdobju še vedno upravljala druge stavbe v stanovanjski soseski C., v sklop katere sodi tudi stavba na naslovu B. cesta 80, ..., - da med tožnico in novim upravnikom stavbe na naslovu B. cesta 80, ... ni bil sklenjen dogovor o upravljanju skupnih delov, niti sprožen nepravdni postopek za ureditev razmerij, - da tožnica ni bila pooblaščena za upravljanje solastniških deležev etažnih lastnikov na naslovu B. cesta 80, ... ter ji je bilo upravljanje s strani etažnih lastnikov izrecno prepovedano, - da je tožnica zavestno plačala račune, za katere je vedela, da jih ni dolžna plačati, - tožnica ni plačala računov Zavarovalnice, D., KPL in drugih, ampak le vtoževane.

7. Pritožbeno sodišče je enkrat že odločilo o zadevi s sklepom II Cp 1027/2021 z dne 4. 10. 2021. Deloma je pritrdilo razlogom sodbe sodišča prve stopnje, sodbo pa je razveljavilo, ker ni bila opravljena potrebna presoja utemeljenosti tožbenega zahtevka na podlagi neupravičene obogatitve, ampak je sodišče prve stopnje zahtevek na tej podlagi že vnaprej (brez ustrezne dokazne ocene) zavrnilo. V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje napravilo potrebno izostalo dokazno oceno in ob pravilni uporabi materialnega prava utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek.

8. Tožnica v pritožbi ponavlja navedbe, ki jih je že podala v tožbi in tekom postopka. Na vse bistvene in za zadevo relevantne navedbe je podrobno, analitično in prepričljivo odgovorilo sodišče prve stopnje. Sodišče prve stopnje je ostalo znotraj trditvene podlage pravdnih strank, v izpodbijani sodbi ni medsebojnih nasprotij o odločilnih razlogih, prav tako ni nasprotja o odločilnih dejstvih med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini dokaznih listin in med samimi temi dokazi. Zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka niso podane. V pretežnem delu pa tožnica v sklopu uveljavljanja postopkovnih kršitev v pritožbi izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, kar ni dovoljen pritožbeni razlog v sporu majhne vrednosti.

9. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnica ni dokazala, da bi si ob plačilu računov pridržala pravico zahtevati plačano nazaj. Pridržanje takšne pravice tudi ne izkazujejo izdani razdelilniki stroškov upravniku, kot neutemeljeno navaja tožnica v pritožbi. Stranka, ki plača nekaj, za kar ve, da ni dolžna plačati, mora svoje nestrinjanje s plačilom izraziti tako, da to sporoči nasprotni stranki, kateri je plačala, in sicer da plačuje s pridržkom, da bo plačilo zahtevala nazaj.1 Izdaja razdelilnikov upravniku, ki je zastopal toženca kot etažna lastnika, ne izkazuje pridržanja pravice zahtevati plačanega nazaj (191. člen OZ).

10. V izpodbijani sodbi je bilo ugotovljeno, da je tožnica nekatere račune plačala, drugih ne. Ni odločilno, da naj bi tožnica plačala tiste račune, ki so bili zavrnjeni s strani upravnika, ampak bi morala tožnica izkazati, da je sporne račune plačala iz razloga, da bi se izognila sili oziroma da bi preprečila nastanek škode. Tega tožnica ni uspela dokazati. Tudi sama pa v pritožbi izpostavlja, da selektivnost plačil ni odločilno dejstvo za presojo utemeljenosti zahtevka, saj je potrebno opraviti presojo na podlagi 197. člena OZ.

11. 197. člen OZ določa, da kdor za drugega kaj potroši ali stori zanj kaj drugega, kar bi bil ta po zakonu dolžan storiti, ima pravico zahtevati od njega povračilo. Normo je mogoče uporabiti ne glede na to, ali je stranka vedela, da plačuje tuj dolg ali ne. Gre za verzijski zahtevek zoper resničnega (pravega) dolžnika.2 Pravna teorija kot primer zakonske obveznosti navaja plačilo davčne obveznosti, preživnine in podobno. Pritožbeno sodišče pritrjuje tožnici, da so skladno s 30. členom SZ-1 etažni lastniki odgovorni za plačilo vseh stroškov upravljanja ter drugih stroškov, ki izvirajo iz večstanovanjske stavbe, v skladu s svojimi solastniškimi deleži, razen če pogodba o medsebojnih razmerjih ne določa drugače. Plačilo stroškov za obratovanje in vzdrževanje večstanovanjske stavbe je torej zakonska obveznost etažnih lastnikov. Vendar pa je kljub temu sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da glede na konkretne okoliščine, tožnica tudi na podlagi 197. člena OZ ni upravičena zahtevati povračila vtoževanih stroškov.

12. Ni relevantno, da je tožnica imela soglasje drugih etažnih lastnikov v soseski za upravljanje skupnih delov več večstanovanjskih stavb. Ne gre za drugačno dejansko stanje kot v sodbi tukajšnjega sodišča I Cp 616/2000, saj tožnica v odnosu do tožencev ni imela nobenega pooblastila za upravljanje. Sodišče prve stopnje je pravilno izpostavilo dejstvo, da tožnica ni imela pooblastila, niti ni imela sklenjenega dogovora o upravljanju skupnih delov z upravnikom tožencev, ki po drugem in tretjem odstavku 23. člena SZ-1 v imenu in za račun njihovih lastnikov upravlja s skupnim delom, ki je namenjen rabi več večstanovanjskih stavb ali drugih nepremičnin. Odsotnost vsakršnega dogovora o upravljanju pa je tudi nujen pogoj, da se tožbeni zahtevek sploh lahko presoja na neposlovni podlagi.

13. Bistvena je nadalje dejanska ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bilo tožnici s strani tožencev (etažnih lastnikov) izrecno prepovedano opravljanje poslov upravljanja. Zakonska obveznost plačila stroškov upravljanja tudi ni enaka plačilu zakonske obveznosti iz naslova davkov ali preživnine ipd., ki je običajno ugotovljena z javno listino, medtem ko izdani računi zasebnih podjetij ne predstavljajo javne listine (230. člen ZPP). Izdan račun je lahko še predmet spora, ali je obračunani strošek tudi dejanski strošek, ki bi ga skladno z zakonsko obveznostjo plačevanja stroškov upravljanja moral plačati etažni lastnik. Sodna praksa VSRS II Ips 294/2014 z dne 26. 10. 2015 je že zavzela stališče, da je upravnikov zahtevek iz naslova izdatka za drugega (197. člen OZ), ki se sicer poravnava iz rezervnega sklada, zaradi stroge namenskosti in nepovratnosti teh sredstev, lahko utemeljen le, če takšno zalaganje in delitev zahtevajo posebne okoliščine (npr. posebno naročilo ustrezne večine etažnih lastnikov ali nezadostnost sredstev sklada). Sodna praksa ne priznava avtomatično zahtevka na podlagi 197. člena OZ, ampak ob izkazanih posebnih okoliščinah takšen zahtevek zavrača. 14. Tožnica sama navaja, da so bili nekateri računi s strani upravnika tožencev plačani, vtoževani računi pa ne, ker jih je upravnik zavrnil. Ravnanje tožnice je bilo samovoljno, v izrecnem nasprotju s prepovedjo upravljanja. Tožnica se je zavedala, da toženca stroške upravljanja preko svojega pooblaščenca (upravnika) izrecno zavračata. Šlo je za sporno terjatev tako po temelju kot višini, kar je bilo tožnici ob plačilu znano, pa je kljub temu plačala sporne račune. Čeprav gre za zakonsko obveznost tožencev, da plačujeta stroške upravljanja, imata toženca na drugi strani pravico, da nasprotujeta temelju in višini obračunanih stroškov. Tožnica sama ni bila ne osebno ne stvarno odgovorna za plačilo spornih računov. Prav tako ni izkazano, da bi bilo plačilo potrebno, da bi se tožnica izognila sili ali bi preprečila nastanek škode. Tudi po presoji pritožbenega sodišča gre v konkretnem primeru za takšne posebne okoliščine, ki ne utemeljujejo zahtevka iz naslova izdatka za drugega. Ravnanje tožnice ni bilo skladno z načelom vestnosti in poštenja ter prepovedjo zlorabe pravic, niti ni skladno s poslovnimi običaji. Ni običajno v poslovni praksi, da pravni subjekt plača račune za drugega, ob vedenju, da so računi zanj sporni in jih ne priznava, hkrati pa ni plačnik niti sam osebno ne stvarno odgovoren za plačilo računov. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno zaključilo, da tožbeni zahtevek tudi na podlagi 197. člena OZ ni utemeljen.

15. Ker tožnica ni izkazala, da bi bila osebno ali stvarno odgovorna za tuj dolg, prav tako ni utemeljen tožbeni zahtevek na podlagi pravil o zakonski subrogaciji (275. člen OZ). Zgolj interes nemotenega delovanja soseske za zakonsko subrogacijo ni dovolj. Nelogične pa so navedbe tožnice, da stroška upravljanja za izvajanje storitev na skupnih delih ni mogoče deliti. Stroški upravljanja skupnega dela več večstanovanjskih stavb se razdelijo glede na solastniške deleže. Delež stroškov, ki odpade na posamezno večstanovanjsko stavbo v etažni lastnini, pa se med njene etažne lastnike razdeli kot strošek njenega upravljanja (sedmi odstavek 23. člena SZ-1).

16. Ker tožbeni zahtevek že po temelju ni utemeljen, se pritožbenemu sodišču ni bilo treba opredeliti do pritožbenih navedb o višini zahtevka (prvi odstavek 360. člena ZPP).

17. Ker je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo in pri tem ni zagrešilo zatrjevanih bistvenih kršitev pravil pravdnega postopka, pa tudi drugih ne, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je sodišče druge stopnje pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP v zvezi s 442. členom ZPP).

18. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato je tožencema, ki sta argumentirano odgovorila na pritožbo, dolžna povrniti njune (potrebne) stroške pritožbenega postopka za sestavo in vložitev odgovora na pritožbo (prvi odstavek 154. in 165. člena ZPP). Upoštevaje vrednost spornega predmeta v pritožbenem postopku gre tožencema 250 točk za odgovor na pritožbo (tar. št. 22/1 Odvetniške tarife, OT), 2 % materialnih stroškov (5 točk) in 22 % davek na dodano vrednost, kar ob vrednosti odvetniške točke (0,60 EUR) skupaj znese 186,66 EUR. Odločitev o obveznosti plačila zamudnih obresti temelji na 378. členu OZ.

1 Prim. A. Polajnar Pavčnik, komentar k 191. členu OZ v; dr. Nina Plavšak, dr. Miha Juhart, dr. Vesna Rijavec, dr. Ada Polajnar Pavčnik, dr. Peter Grilc, Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 50. 2 Ibid., komentar k 197. členu OZ, str. 57.