Jedro

Z odlokom OZN predpisano soglasje Zavoda za varstvo naravne in kulturne dediščine za vsak poseg na območju ZN je soglasje iz 204. člena ZUP, saj gre za varovanje javne koristi.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za okolje in prostor z dne 30.5.1994 odpravi.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila zahtevo temeljnega javnega tožilca za odpravo lokacijskega dovoljenja Sekretariata za finance in gospodarstvo občine z dne 20.1.1994 po nadzorstveni pravici iz razloga 3. točke 1. odstavka 263. člena zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). V obrazložitvi odločbe ugotavlja, da sporno območje ureja odlok o zazidalnem načrtu ob ... (v nadaljevanju: Odlok o ZN, Uradne objave občin ... št. 20/93), po katerem je za vsak poseg na tem območju potrebno pridobiti soglasje Zavoda za varstvo naravne in kulturne dediščine (22. člen, v nadaljevanju: zavod). Toda po mnenju tožene stranke zahtevano soglasje ni soglasje iz 204. člena ZUP, saj cit. odlok o ZN ne določa, da gre za poprejšnje soglasje oziroma, da organ, ki izda lokacijsko dovoljenje odloča v soglasju z zavodom, kaj takega tudi ne določa zakon o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (v nadaljevanju ZUNDPP, Uradni list SRS, št. 18/84, 37/85, 29/86, RS, št. 26/90, 18/93, 42/93), na podlagi katerega je bil izdan odlok o ZN, niti zakon o varstvu naravne in kulturne dediščine (Uradni list SRS, št. 1/81, 42/86). Tako gre za soglasje, ki ga je dolžna preskrbeti stranka in ne za t.i. zbirno odločbo po 204. členu ZUP, zato ni pogojev za odpravo odločbe po nadzorstveni pravici na podlagi 3. točke 1. odstavka 263. člena ZUP.

Tožeča stranka v tožbi uveljavlja tožbeni razlog iz 1. točke 1. odstavka 10. člena zakona o upravnih sporih (ZUS). Meni, da je tožena stranka nepravilno uporabila določbo 3. točke 1. odstavka 263. člena ZUP. Po 22. členu citiranega odloka o ZN je soglasje pristojnega zavoda potrebno za vsak poseg na območju ob ..., ki se nahaja v vplivnem območju starega mestnega jedra K. Takšno soglasje je potrebno zato, da bi bila trajno zagotovljena ohranitev in posebno varstvo na delih nepremičnin kulturne dediščine, ki imajo posebno kulturno, znanstveno, zgodovinsko, estetsko ali naravno vrednost, kar je v javnem interesu. Zato je zmotno stališče tožene stranke, da gre le za soglasje, ki ga mora pridobiti stranka. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijano odločbo.

V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri izpodbijani odločbi iz razlogov navedenih v obrazložitvi in predlaga, da sodišče neutemeljeno tožbo zavrne.

Prizadeta stranka v odgovoru na tožbo poudarja, da se predpisano soglasje iz 22. člena odloka o ZN ne nanaša na noben primer iz 204. člena ZUP. Pravilno je stališče tožene stranke, da gre za soglasje, ki si ga mora pridobiti stranka. Zato v tem primeru ni mogoče odpraviti odločbe po nadzorstveni pravici iz razlogov 3. točke 1. odstavka 263. člena ZUP. Takšno je tudi stališče Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v sodbi "št. U ...". Predlaga, da sodišče neutemeljeno tožbo zavrne.

Tožba je utemeljena.

Odločba, ki je v upravnem postopku dokončna, se po določbi 3. točke 1. odstavka 263. člena ZUP odpravi po nadzorstveni pravici, če jo je izdal kakšen organ brez soglasja, potrditve, dovoljenja, ali mnenja drugega organa, kadar je po zakonu ali po kakšnem drugem na zakonu temelječem predpisu to potrebno, ob pogojih iz 264. člena tega zakona. Tožena stranka ugotavlja, da se po ZN, ki je podlaga za izdajo spornega lokacijskega dovoljenja, lokacija nahaja v vplivnem območju starega mestnega jedra Koper, zato je potrebno za vsak poseg na tem območju soglasje pristojnega zavoda (22. člen odloka o ZN). Toda po presoji sodišča je zmotno stališče tožene stranke, da zahtevano soglasje iz 22. člena odloka o ZN ni soglasje iz 204. člena ZUP, ker v cit. odloku niti v ZUNDPP in zakonu o naravni in kulturni dediščini ni določeno, da organ, ki izda lokacijsko dovoljenje odloča v soglasju z zavodom. V naštetih predpisih to dobesedno res ni določeno, vendar po presoji sodišča določbe 22. člena odloka o ZN: "da je za vsak poseg na tem območju potrebno pridobiti soglasje pristojnega zavoda", ni mogoče razlagati drugače kot tako, da je temu zavodu zaradi varstva vplivnega območja starega mestnega jedra Koper v upravni stvari izdaje lokacijskega dovoljenja priznan interes varovanja te naravne in kulturne dediščine - torej javne koristi. Zato je predpisano soglasje zavoda soglasje iz 204. člena ZUP, zaradi česar bi Sekretariat za finance in gospodarstvo občine Koper pred izdajo lokacijskega dovoljenja moral zahtevati soglasje tega zavoda. Če takšno soglasje ni bilo zahtevano oziroma če ne gre za situacijo iz 5. odstavka 204. člena ZUP, bi lahko bil podan razlog za odpravo odločbe po nadzorstveni pravici iz razlogov 3. točke 1. odstavka 263. člena ZUP. Pri tem sodišče pripominja, da se prizadeta stranka neutemeljeno sklicuje na stališče tega sodišča v sodbi "U ..." - pravilno ..., ki je bila izdana na drugačni pravni podlagi.

Ker v dosedanjem postopku navedene odločilne dejanske okoliščine glede soglasja zavoda sploh niso bile ugotavljane, sodišče ne more rešiti spora. V ponovnem postopku bo torej tožena stranka morala v nakazani smeri dejansko stanje dopolniti in o zadevi ponovno odločiti, pri čemer je vezana na pravno mnenje sodišča (62. člen ZUS).

Iz navedenih razlogov je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2. odstavka 39. člena ZUS.

V skladu z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) je sodišče določbe ZUP in ZUS smiselno uporabilo kot predpisa Republike Slovenije.