Jedro

Dinamičnost družinskih razmerij izključuje togo razumevanje pravnomočnosti, zato DZ omogoča ponovno odločanje o vprašanjih vzgoje, varstva in preživljanja otrok, četudi je bilo o njih že odločeno. Takšno ponovljeno odločanje ni dopustno kadarkoli, ampak v primeru, ko se razmere spremenijo. O (pre)šolanju zdaj skoraj dvanajstletnega A. je bilo odločeno s sklepom, ki je postal pravnomočen. To, da je bil deček prepisan kljub svoji izraženi želji, ki se ni spremenila in bi jo bilo treba upoštevati, kar mu ni bilo v korist, ne predstavlja nobene spremenjene okoliščine. Gre za poskus posega v pravnomočno odločbo sodišča, ki ni dopusten.

Odličen šolski uspeh sam po sebi ne potrjuje dobrega počutja v šoli, nedvomno pa je dovolj dober pokazatelj, da otrok v šoli oziroma v zvezi z njo ni v tako hudi stiski, da bi ta resno vplivala na njegovo funkcioniranje, takšni torej, ki bi povzročila nesorazmerno težko popravljivo škodo in terjala začasno odločanje o prešolanju.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, na podlagi katere bi A. A., rojenega ... 2008, v šolskem letu 2020/21 vpisali (prepisali) v 7. razred Osnovne šole D. 2. Zoper tak sklep se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pritožuje predlagatelj. Predlaga spremembo sklepa in izdajo začasne odredbe ali pa vsaj razveljavitev sklepa.

Izpostavlja, da se je sodišče prve stopnje oprlo na mnenje Centra za socialno delo (v nadaljevanju CSD), enota E., ki spada v okvir CSD X, kamor je sodil tudi CSD F., katerega psihologinja in socialna delavka sta bili iz obravnave družine izločeni. CSD nadaljuje svojo dosedanjo prakso in pristransko obravnavanje, svoja mnenja prepisuje iz prejšnjih mnenj, ignorira očetova opozorila o maminem nasilju, deček ob razgovoru ni imel nobene zaupne osebe… Sodišče bi moralo izvesti narok in zaslišati vsaj predlagatelja ter po potrebi mladoletnega A., moralo bi opraviti tudi poizvedbe na šoli. Že v prejšnjem postopku je deček povedal, da želi ostati na OŠ D., zdaj pa se je njegova želja še okrepila, o svoji stiski govori predlagatelju, tudi na CSD je bil povsem jasen. A. je ogrožen, ker se njegove želje ves čas ignorira, v šoli je izločen, vsi ga zafrkavajo. Sodišče pri presoji otrokove stiske ne bi smelo izhajati zgolj iz akademskega uspeha, ampak presoditi, v kakšni osebni stiski je, ker se šola v sredini, v kateri ne želi biti.

3. Nasprotna udeleženka predlaga zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Kadar starši ne živijo skupaj in otrok ni zaupan v vzgojo in varstvo obema od staršev (kot v obravnavanem primeru), v skladu z 2. odstavkom 151. člena Družinskega zakonika (DZ) odločata o vprašanjih, ki bistveno vplivajo na razvoj otrok, sporazumno in v skladu s koristjo otrok. Če se starši niti ob pomoči centra za socialno delo ne sporazumejo o vprašanjih, ki bistveno vplivajo na razvoj otrok, odloči o tem sodišče (4. odstavek 151. člena DZ). Sodišče v tej zadevi obravnava ponovni predlog za prešolanje, kar je1 lahko odločitev o vprašanju, ki bistveno vpliva na razvoj otroka; starša pa se o njem (očitno tudi ob pomoči centra za socialno delo) nista mogla sporazumeti.

6. A za izdajo začasne odredbe mora biti (poleg tega, da se starša o vprašanju, ki bistveno vpliva na razvoj otroka, nista mogla sporazumeti) izpolnjen še pogoj iz 161. člena DZ, torej, da je verjetno izkazano, da je otrok ogrožen. Sodišče prve stopnje je pravilno razumelo in v izpodbijanem sklepu obrazložilo, da imajo začasne odredbe v družinsko pravnih zadevah velik neposreden vpliv na končno odločitev, kar lahko močno in trajno prizadene interese obeh staršev in zlasti otroka, zato je treba k njihovi izdaji pristopiti restriktivno.2

7. Predlagatelj kot okoliščine, ki kažejo na otrokovo ogroženost, v predlogu naniza: to, da je bil deček iz OŠ D. prepisan kljub svoji želji, ki se ni spremenila in bi jo bilo treba upoštevati, kar mu ni bilo v korist; to da v novi šoli nima nobenih prijateljev, se ne počuti dobro, postaja malodušen, žalosten in obupan ter okoliščini, da se je, odkar je v novi šoli, zredil in ima slabo držo. 8. Dinamičnost družinskih razmerij sicer izključuje togo razumevanje pravnomočnosti, zato DZ omogoča ponovno odločanje o vprašanjih vzgoje, varstva in preživljanja otrok, četudi je bilo o njih že odločeno.3 Pritožbeno sodišče pa mora pritožniku pojasniti, da takšno ponovljeno odločanje ni dopustno kadarkoli, ampak samo v primeru, ko se razmere spremenijo. O (pre)šolanju zdaj skoraj dvanajstletnega A. je bilo odločeno s sklepom Okrožnega sodišča v ... N 40/2018 z 20. 9. 2018, ki je postal pravnomočen s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani IV Cp 2334/2018 z 20. 12. 2018. To, da je bil deček v zgoraj omenjenem postopku iz OŠ D. prepisan kljub svoji izraženi želji, ki se ni spremenila in bi jo bilo treba upoštevati, kar mu ni bilo v korist4, ne predstavlja nobene spremenjene okoliščine. Gre za poskus posega v pravnomočno odločbo sodišča, ki ni dopusten.

9. Izvedeni dokazni postopek trditev predlagatelja, da deček nima nobenih prijateljev, da se v šoli ne počuti dobro, da je žalosten in obupan, ni potrdil niti do stopnje verjetnosti. Pritožnik sicer očita sodišču prve stopnje, da ni izvedlo nekaterih predlaganih dokazov5 (njegovega zaslišanja in zaslišanja A.6), a konkretnim ugotovitvam sodišča prve stopnje, da ima deček v šoli prijatelja H. in I., da ga sošolec J. letos ne zafrkava več7, da ima prijazno razredničarko K. in “ful“ dobrega učitelja L., ki uči fiziko, sploh ne nasprotuje. Nobena od teh ugotovitev ne pritrjuje trditvam predlagatelja o sinovem slabem počutju v šoli, žalosti, obupu in odsotnosti prijateljskih vezi, ravno nasprotno. Drži, da odličen šolski uspeh sam po sebi še ne potrjuje dobrega počutja v šoli, nedvomno pa je dovolj dober pokazatelj, da otrok v šoli oziroma v zvezi z njo ni v tako hudi stiski, da bi ta resno vplivale na njegovo funkcioniranje, takšni torej, ki bi lahko povzročila nesorazmerno težko popravljivo škodo in terjala začasno odločanje o prešolanju.

10. Zakaj pritožnik dečkovo slabo držo in težo pripisuje temu, da obiskuje OŠ F., ne pojasni. Morebitne zdravstvene težave otroka, morata starša seveda nasloviti, a ne z (začasnim) prešolanjem v drugo osnovno šolo, kar povsem pravilno pojasni že sodišče prve stopnje (17. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa).

11. Kam merijo pritožbene trditve o tem, da sta bili dve strokovni delavki CSD X, Enota F., ki je družino obravnaval prej, iz postopka izločeni, ni povsem jasno. Pritožbeni očitki, da CSD X, Enota E. pritožnika obravnava pristransko, ker ga je tako obravnaval že CSD X, Enota F., so posplošeni, tako da se višje sodišče do njih ne more natančneje opredeliti. Sodišče prve stopnje se je pri svoji odločitvi povsem pravilno oprlo na mnenje CSD in mu utemeljeno dalo pomen, kakršnega mu pripisuje 108. člen Zakona o nepravdnem postopku (ZNP-1).

12. Pritožbeni razlogi torej niso podani; razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti, pa višje sodišče ni zasledilo, zato je pritožbo v skladu z 2. točko 365. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi z 42. členom ZNP-1 zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo. Na ostale pritožbene navedbe višje sodišče ne odgovarja, saj za odločitev o pritožbi zoper sklep o začasni odredbi niso bistvenega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1), z njimi pa se bo ukvarjalo sodišče prve stopnje ob odločanju o predlogu za prešolanje.

13. O stroških pritožbenega postopka v zvezi z začasno odredbo v tej fazi postopka ni mogoče odločati. Sodišče prve stopnje bo o njih odločilo po kriteriju iz 2. odstavka 55. člena ZNP-1, ki ga je mogoče celovito upoštevati le ob sprejemu končne odločitve, ne pa glede na uspeh, pomen za stranke in procesno ravnanje strank ob posameznem procesnem dejanju.

1 Upoštevaje visoko konfliktnost med obema udeležencema; prim. sklepa VSL IV Cp 819/2018 in IV Cp 2334/2018. 2 Temu izhodišču, ki ga je v odločbi Up-410/01(8) izpostavilo Ustavno sodišče RS, enotno sledi sodna praksa višjih sodišč s takšnim stališčem: Z začasnimi odredbami v družinskopravnih zadevah se začasno uredi izjemen položaj, v katerem je varstvo otroka tako ogroženo, da ni mogoče čakati na zaključek postopka in pravnomočnost odločbe. Izdaja začasne odredbe v tovrstnih postopkih je omejena na nujne (izjemne) primere, v katerih bi lahko prišlo do nesorazmerno težko popravljive škode ali nasilja. 3 Prim. 4. odstavek 134. člena, 8. odstavek 141. člena in 197. člen DZ. 4 Kot meni predlagatelj. 5 Vseh predlaganih dokazov sodišče ni bilo dolžno izvesti. Postopek z začasno odredbo je hiter (čeprav v primeru neutemeljenega predloga po naravi stvari manj nujen, kot takrat, ko se izkaže, da ponujene trditve in predloženi dokazi utemeljujejo sklep, da je otrokova korist verjetno ogrožena); dokazni standard pa drugačen od standarda v “glavnem“ postopku. Razlika je bolj kvantitativna kot kvalitativna. 6 A. mnenje je sodišče pravilno ugotovilo s pomočjo CSD. 7 Ker sta ugotovila, da z “bockanjem“ ne bosta prišla nikamor, in sta se dogovorila, da bosta nehala.