Jedro

Pri presoji "tekočih oz. rednih dobav" je treba upoštevati, da je s sklenitvijo navedenih poslov soglašal upravitelj prisilne poravnave, ki je želel, da se sodelovanje med tožečo in toženo stranko nadaljuje kot doslej.

Trditveno in dokazno breme v zvezi z neenako obravnavo upnikov, ki so do tožeče stranke v enakem položaju, je bilo na tožeči stranki. Zgolj s pavšalnimi navedbami, da so tudi drugi upniki dobavljali enakovrstno blago kot tožena stranka, vendar plačila niso dobili, temu bremenu ni zadostila.

Ker je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da za sporne verižne kompenzacije ni podan objektivni pogoj izpodbojnosti, se mu z ugotavljanjem obstoja subjektivnega pogoja izpodbojnosti ni bilo treba ukvarjati.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II. Vsaka stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek in tožečo stranko obsodilo na povrnitev pravdnih stroškov 1.982,45 EUR toženi stranki, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

2. Zoper del navedene sodbe, v katerem je sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev pravnih učinkov verižne kompenzacije št. 12/04430 z dne 25.09.2012 glede zneska 386,80 EUR, ki se nanaša na račun 12/19859 z dne 20.09.2012, verižne kompenzacije št. 13/00719 z dne 12.02.2013 za znesek 3.266,45 EUR, verižne kompenzacije št. 13/01391 z dne 26.03.2013 v znesku 4.046,82 EUR in verižne kompenzacije št. 13/02097 z dne 07.05.2013 za znesek 2.459,31 EUR, se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov (prvi odstavek 338. člena ZPP) in predlagala, da višje sodišče sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. V odgovoru na pritožbo je tožena stranka v celoti pritrdila prvostopenjski sodbi. Obe stranki sta priglasili stroške pritožbenega postopka.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Tožeča stranka je s tožbo zahtevala, da se zaradi sorazmernega poplačila upnikov v razmerju med pravdnima strankama razveljavijo pravni učinki trinajstih verižnih kompenzacij, sklenjenih v obdobju od 24.8.2012 do 14.5.2013, torej v okviru obdobja izpodbojnosti (zadnjih 12 mesecev pred uvedbo stečajnega postopka – 269. člen ZFPPIPP), tožena stranka pa naj v stečajno maso tožeče stranke plača znesek 41.181,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva sklenitve posamezne verižne kompenzacije dalje.

5. Prvostopenjsko sodišče je glede verižnih kompenzacij, sklenjenih v obdobju od 28.6.2012 do 28.3.2013, ko je zoper tožečo stranko tekel postopek prisilne poravnave, ugotovilo, da je šlo pri dobavah tožene stranke tožeči stranki za dovoljene redne posle v zvezi z opravljanjem dejavnosti tožeče stranke v smislu 1. odstavka 151. člena ZFPPIPP, in sicer tako glede dobave malic delavcem, vključno z računom št. 12/19859 za dobavo vode, sokov in čokolade v vrednosti 386,80 EUR za reprezentanco, kot tudi glede dobave ostalega repromateriala (razni vijaki, matice, zidni vložki, podložke, spone, pločevina, stiropor, trakovi, kolena, spojke, rozete ipd.). Tožeča stranka ni zadostila trditvenemu in dokaznemu bremenu glede svojih navedb o neenakem obravnavanju upnikov iz tovrstnih poslov rednega poslovanja v času prisilne poravnave. Glede verižnih kompenzacij, sklenjenih v obdobju od 29.3.2013 do 4.6.2013, torej po zaključku postopka prisilne poravnave (28.3.2013) do začetka stečajnega postopka nad tožečo stranko (4.6.2013) pa je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, je šlo za plačila tekočih dobav blaga ali storitev, potrebnih za redno poslovanje družbe, ki so v skladu s 1. odstavkom 34. člena ZFPPIPP v povezavi s 3. točko 2. odstavka 34. člena ZFPPIPP insolventni družbi (tudi če ni v postopku prisilne poravnave) po zakonu izrecno dovoljena, izpodbojna pa so le v primeru, če insolventni dolžnik upnike s terjatvami iz 2. odstavka 34. člena ZFPPIPP neenako obravnava, česar pa tožeči stranki, na kateri je trditveno in dokazno breme glede navedene okoliščine, ni uspelo dokazati. Poleg tega je sodišče glede vseh izpodbijanih verižnih kompenzacij ugotovilo, da so bile izvedene v rokih po prejemu nasprotne izpolnitve tožene stranke, ki so bili po praksi, ki je obstajala med pravdnima strankama, običajni roki za poravnavanje tovrstnih obveznosti (2. odstavek 272. člena ZFPPIPP), zato ne obstaja objektivni pogoj izpodbojnosti. Pogoji za izpodbijanje trinajstih spornih verižnih kompenzacij tako niso izpolnjeni.

6. Pritožba navaja, da dobava ustekleničene vode, sadnih sokov in čokoladnih bonbonier v znesku 386,80 EUR (račun z dne 20.09.2012, vključen v izpodbijano verižno kompenzacijo z dne 25.09.2012) ni v nobeni zvezi z dejavnostjo tožeče stranke, katere primarna dejavnost so elektroinštalacije, še manj pa gre za nujno zadevo. Sodišču prve stopnje tudi očita, da se s subjektivnim pogojem izpodbojnosti sploh ni ukvarjalo, zato je v tem delu sodba brez obrazložitve. Glede objektivnega pogoja izpodbojnosti pa je jasno, da je tožena stranka pridobila ugodnejši položaj, kot če bi svojo terjatev uveljavljala v stečajnem postopku (VSL I Cpg 1414/2011), podana pa je tudi zakonska domneva iz 1. alineje 1. odstavka 272. člena ZFPPIPP. Protispisna naj bi bila ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da tožeča stranka ni prerekala navedb tožene stranke, da so sta pravdni stranki medsebojne obveznosti na enak način in z običajnimi krajšimi zamudami zapirali tudi že v preteklosti, saj je te trditve prerekala na naroku z dne 12.06.2014. Dalje pritožba napada tudi stališče sodišča prve stopnje, da verižne kompenzacije z dne 12.02.2013, z dne 26.03.2013 in z dne 07.05.2013, sklenjene izven postopka prisilne poravnave, ki se ne nanašajo le na dobavo malic, ampak tudi na dobavo materiala kot so matice, svedri, vijaki, kolena, pločevina, folija, mreža ipd., predstavljajo dopustna plačila, ki so nujna za redno poslovanje družbe. Obrazložitev sodišča je pavšalna, brez utemeljitve in ne omogoča preizkusa, zato je podana absolutna bistvena kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Pri teh pravnih poslih sta podani zakonska domneva glede objektivnega pogoja izpodbojnosti iz 1. alineje 1. odstavka 272. člena ZFPPIPP ter zakonska domneva glede subjektivnega pogoja izpodbojnosti, saj gre za pravne posle, opravljene v zadnjih treh mesecih pred uvedbo stečajnega postopka. Zaradi izpolnjenosti objektivnega in subjektivnega pogoja izpodbojnosti dokazno breme glede neenakopravnega obravnavanja upnikov ni na tožeči stranki. Pritožba navaja še, da bi moralo prvostopenjsko sodišče kot datum zaključka postopka prisilne poravnave vzeti datum izdaje sklepa o potrditvi prisilne poravnave z dne 28.1.2013. 7. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bil postopek prisilne poravnave nad tožečo stranko končan dne 28.3.2013, s pravnomočnostjo sklepa o potrditvi prisilne poravnave, zato je prvostopenjsko sodišče pravilno časovno razmejilo obdobje teka postopka prisilne poravnave zoper tožečo stranko (od 28.6.2012 do 28.3.2013) od obdobja po zaključku postopka prisilne poravnave do začetka stečajnega postopka (od 29.3.2013 do 4.6.2013). Svojo pravno presojo, ali gre pri spornih plačilih oziroma verižnih kompenzacijah za redne pravne posle v zvezi z opravljanjem dejavnosti tožeče stranke v smislu 1. odstavka 151. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (Uradni list RS, št. 13/14, v nadaljevanju: ZFPPIPP) oziroma za plačila tekočih dobav blaga ali storitev, potrebnih za redno poslovanje družbe v skladu s 1. odstavkom 34. člena ZFPPIPP v povezavi s 3. točko 2. odstavka 34. člena ZFPPIPP, je prvostopenjsko sodišče tako glede dobave ustekleničene vode, sadnih sokov in čokoladnih bonbonier v znesku 386,80 EUR kot tudi glede dobave repromateriala, ustrezno obrazložilo. Sodba ima vse razloge o odločilnih dejstvih in jo je mogoče preizkusiti. Glede na relativno nizko vrednost računa za dobavo vode, sokov in bonbonier za reprezentanco, je tudi tako dobavo mogoče šteti za reden suportivni pravni posel v zvezi z opravljanjem dejavnosti tožeče stranke (na primer za potrebe pogostitve poslovnih partnerjev na sestankih), dobava repromateriala, kot so vijaki, matice, zidni vložki, podložke ipd. pa za tožečo stranko, ki se je ukvarjala z montažo, kovinarstvom in inštalacijami, nedvomno predstavlja posel rednega poslovanja, ki ne izstopa tudi glede rednemu poslovanju primernih količin dobavljenega repromateriala. Zlasti pa je pri presoji "tekočih oz rednih dobav" upoštevati, da je s sklenitvijo navedenih poslov soglašal upravitelj prisilne poravnave, ki je želel, da se sodelovanje med tožečo in toženo stranko nadaljuje kot doslej. Trditveno in dokazno breme v zvezi z neenako obravnavo upnikov, ki so do tožeče stranke v enakem položaju (upniki s terjatvami iz pravnih poslov v smislu 1. odstavka 151. člena ZFPPIPP oziroma 1. odstavka 34. člena ZFPPIPP v povezavi s 3. točko 2. odstavka 34. člena ZFPPIPP ), je bilo na tožeči stranki. Zgolj s pavšalnimi navedbami, da so tudi drugi upniki dobavljali enakovrstno blago kot tožena stranka, vendar plačila niso dobili, temu bremenu ni zadostila. Tožeča stranka teh trditev ni dokazala, saj ni predložila nobene prijave terjatve v stečajnem postopku nad tožečo stranko, iz katere bi bilo razvidno, da je (bodoči stečajni) dolžnik upnike z enakovrstnimi terjatvami neenakopravno obravnaval. 8. Objektivni pogoj izpodbojnosti (če upnik, v korist katerega je bilo dejanje opravljeno, ne dokaže drugače) je izpolnjen, če je bilo dejanje opravljeno zaradi izpolnitve obveznosti stečajnega dolžnika na podlagi dvostranske pogodbe ali drugega dvostranskega pravnega posla v korist upnika, ki je svojo nasprotno izpolnitev opravil pred izpolnitvijo stečajnega dolžnika (1. točka 1. odstavka 272. člena ZFPPIPP). Upnik, v korist katerega je bilo dejanje opravljeno, izpodbije domnevo iz 1. točke 1. odstavka 272. člena ZFPPIPP, če dokaže, da je stečajni dolžnik svojo izpolnitev opravil v roku po prejemu njegove nasprotne izpolnitve, ki po poslovnih običajih, uzancah ali praksi, ki je obstajala med njim in stečajnim dolžnikom, velja za običajen rok izpolnitve obveznosti na podlagi pravnih poslov enakih značilnosti kot pravni posel, na podlagi katerega je bila opravljena izpolnitev stečajnega dolžnika (2. odstavek 272. člena ZFPPIPP). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožena stranka uspela izpodbiti domnevo iz 1. točke 1. odstavka 272. člena ZFPPIPP, ker je dokazala, da je bil rok izpolnitve običajen (2. odstavek 272. člena ZFPPIPP). Kot je razvidno iz ugotovitev prvostopenjskega sodišča, je tožeča stranka svoje obveznosti do tožene stranke poravnavala redno tako, da je vsak mesec poravnavala račune tekočega meseca, pri čemer je nekatere račune plačala še pred zapadlostjo, nekatere pa s krajšo zamudo do največ 24 dni. Na enak način je tožeča stranka svoje obveznosti poravnavala tudi v preteklosti, vse od leta 2006 dalje. Nasprotnega tožeča stranka v postopku na prvi stopnji ni dokazala, oziroma je te trditve le pavšalno prerekala. Ker je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da za sporne verižne kompenzacije ni podan objektivni pogoj izpodbojnosti, se mu z ugotavljanjem obstoja subjektivnega pogoja izpodbojnosti ni bilo treba ukvarjati.

9. S tem je pritožbeno sodišče odgovorilo na vse relevantne pritožbene navedbe. Ker tudi ni ugotovilo kakšnih drugih po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev materialnega ali procesnega prava, je pritožbo zavrnilo ter izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP). Odločilo je še, da vsaka stranka nosi svoje pritožbene stroške, tožeča stranka zato, ker s pritožbo ni uspela, tožena stranka pa z odgovorom na pritožbo ni prispevala k odločitvi.