Jedro

Zatrjevana ekonomska šibkost tožnika brez neke posebne okoliščine, ki bi govorila za njegovo izstopajočo ranljivost in brez izkazanega namernega odtegovanja nujne pomoči, ne spada pod pravni okvir subsidiarne škode.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite kot očitno neutemeljeno. V obrazložitvi odločbe navaja, da je tožnik v prošnji povedal, da je Pakistan zapustil približno septembra 2018 zaradi revščine. Službo je tam zelo težko dobiti, če pa jo že, je plačilo zelo slabo. Delal je v gradbeništvu, zaslužil pa je povprečno 3 evre na dan.

2. V nadaljevanju obrazložitve tožena stranka še povzema, kaj je tožnik povedal na osebnem razgovoru. Končal je 8 let šole, nato pa jo je prenehal obiskovati, saj nje ni maral. Nekaj let zatem je začel priložnostno delati kot delavec. Delal je bolj poredko, zaslužek ni zadostoval za normalno življenje. V Pakistanu je živel s svojimi družinskimi člani v majhni hiši, v kateri ni bilo prostora za vse. Njihovo finančno stanje je bilo zelo slabo, zato je odšel, da bi si v tujini poiskal delo in s tem pomagal sebi in svoji družini. Poleg njega je delal le še brat, oče je namreč prestar, mama in sestre pa so gospodinje. Ni vedel povedati, kaj bi se zgodilo, če bi ostal v Pakistanu, situacija bi se po njegovem zaradi revščine slabšala. Tam sicer ni bil nikoli fizično ogrožen. Občasno se je zapletel v kakšen spor ali manjši pretep fanti, s katerimi so skupaj igrali kriket, vendar je to sodilo k igri. Glede tega, ali je imel v Pakistanu dovolj denarja za preživetje, je povedal, da niso imeli vedno dovolj za tri obroke na dan, zato so kakšen dan pač pojedli kak obrok manj. V Pakistanu ni mogel dobiti stalnega dela in verjame, da ga tam ni mogoče dobiti, zato bi v vsakem primeru odšel iz države.

3. Tožena stranka ugotavlja, da je potrebno tožnikovo prošnjo šteti kot očitno neutemeljeno, saj ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito. V postopku je navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite. Pakistan je zapustil zaradi ekonomskih težav, v Evropo je odšel z namenom zaposlitve. Tožnikovih navedb tožena stranka ne more povezati z nobenim od zakonsko določenih razlogov. Mednarodna zaščita ni namenjena reševanju socialnoekonomskih stisk posameznikov, ki nimajo povezave z razlogi, določenimi v Ženevski konvenciji. Tožnik ni izkazal vzročne zveze med razlogi in dejanji preganjanja, ni niti zatrjeval, da bi v izvorni državi imel težave na podlagi svoje rase, veroizpovedi, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti posebni družbeni skupini. Prav tako ugotavlja, da se težave, ki jih je opisal, ne morejo šteti za resno škodo, kot jo opredeljujeta prva in druga alineja 28. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1), saj tožnik sploh ne uveljavlja, da bi mu v državi grozila smrtna kazen ali usmrtitev, in ravno tako ne, da bi mu tam grozilo kakršnokoli mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen. Iz tožnikovih izjav izhaja, da za odhod iz Pakistana uveljavlja ekonomske razloge, ki nimajo nobene zveze z mednarodno zaščito. Tožnik tudi ni uveljavljal ogroženosti zaradi samovoljnega nasilja v mednarodnih ali notranjih oboroženih spopadih v svoji izvorni državi.

4. Tožnik vlaga tožbo zaradi bistvene kršitve določb postopka in napačne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da tožena stranka ni odločala o subsidiarni zaščiti in ugotavljala okoliščin, zaradi katerih bi bil tožnik ogrožen, če bi se vrnil v matično državo. Prav tako ni preverjala situacije v Pakistanu. Razlog za zapustitev matične države tožnika je v korupciji, ki je Pakistan ne obvladuje. Nikamor se ni moč obrniti po pomoč in od državnih institucij ni pričakovati zaščite. Tožena stranka teh okoliščin ni raziskala. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponovno odločanje.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da se je v izpodbijani odločbi konkretno opredelila do tožnikovega primera, težave, ki jih je opisal tožnik, pa se ne morejo šteti za resno škodo. Odhod iz izvorne države je utemeljeval z ekonomskimi razlogi. Zaradi tega tudi zavrača ugovor korupcije v Pakistanu. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

6. Sodišče je opravilo glavno obravnavo, kjer je vpogledalo v in prebralo upravni spis in v priloge tožeče stranke A1 do A2 in tožene stranke B1, zavrnilo pa je dokaz z zaslišanjem tožnika kot nepotrebnega. Tožnik v tožbi sicer podaja dodatne razloge, ki pa so nedopustna tožbena novota, kot bo razloženo v nadaljevanju te obrazložitve, in jih sodišče ne more upoštevati. Poleg tega je bil tožnik že dvakrat zaslišan v upravnem postopku, v tožbi pa tudi ni izkazal, v čem bi bile njegove navedbe na zaslišanju na sodišču drugačne od prejšnjih navedb.

7. Tožba ni utemeljena.

8. ZMZ-1 v peti alineji prvega odstavka 49. člena določa, da pristojni organ z odločbo prošnjo zavrne kot očitno neutemeljeno v pospešenem postopku, če prosilec očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito in je podan razlog iz 52. člena tega zakona. Nadalje 52. člen ZMZ-1 v prvi alineji določa kot enega izmed razlogov, da se šteje prošnja prosilca kot očitno neutemeljena, če je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu. Sodišče meni, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da obstaja razlog iz prve alineje 52. člena ZMZ-1 za zavrnitev prošnje kot očitno neutemeljene in lahko sledi utemeljitvi izpodbijane odločbe, vključno z njenimi povzetki dejstev, ugotovljenih v upravnem postopku, zato skladno z določilom drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak bo obrazložitev tožene stranke zgolj podprlo z določenimi poudarki.

9. Tudi po presoji sodišča je očitno, da je tožnik izvorno državo zapustil zaradi razlogov ekonomske narave, saj iz nobenega podatka v spisu ni razvidno njegovo zatrjevanje utemeljenega strahu pred preganjanjem zaradi pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju (drugi odstavek 20. člena ZMZ-1). Ravno tako ni zatrjeval, da bi mu v Pakistanu grozila smrtna kazen ali usmrtitev, kakor tudi ne, da bi mu tam grozilo kakršnokoli mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje oziroma kazen. Prav tako ni zatrjeval ogroženosti zaradi samovoljnega nasilja v mednarodnih ali notranjih oboroženih spopadih v svoji izvorni državi. Zato ni utemeljen ugovor tožnika, da tožena stranka ni odločala o subsidiarni zaščiti, saj tožnik ni navedel dejstev, da bi mu sploh grozila resna škoda ob vrnitvi v izvorno državo.

10. Vendar pa je sicer tožnik zatrjeval, da je živel v revščini in da je bila njegova ekonomska situacija zelo slaba. V določenih primerih se dejanja resne škode lahko izvajajo tudi preko kršitev 3. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah (v nadaljevanju EKČP) oziroma 4. člena Listine EU, ki ustreza določbi druge alineje 28. člena ZMZ-1, vendar pa mora iti za dejanja, ki niso zgolj posledica splošnih pomanjkljivosti javnega podpornega sistema izvorne države.1 Navedene kršitve bi lahko prišle v poštev, če bi zatrjevano ponižujoče ravnanje v primeru vrnitve tožnika v izvorno državo doseglo minimalno raven resnosti kršitve človekovega dostojanstva, pri čemer je to relativno in odvisno od okoliščin primera, kot so trajanje takšnega ponižujočega ravnanja, učinki ravnanja na fizično in psihično integriteto osebe, pa tudi od spola, starosti, zdravstvenega stanja. Ponižujoče ravnanje povzroča občutke strahu, podrejenosti, psihično trpljenje, kar lahko stre človekovo moralno in fizično držo, pri čemer lahko zadošča, da je posameznik ponižan v očeh žrtve, četudi ne v očeh drugih. Morebiten namen poniževanja je treba upoštevati, vendar obstoj tega namena ni pogoj za to, da je podana kršitev te pravice.2 Obravnavana sodna praksa ESČP bi lahko bila relevantna, če izvorna država ne bi izpolnjevala sprejetih mednarodnih obvez glede varstva človekovega dostojanstva za kategorijo oseb, ki so v celoti odvisni od pomoči države v zvezi z minimalno zaščito pred ekstremno revščino (hrana, higiena, bivališče) in pred bivanjem v stalnem strahu pred nasiljem na ulici ter v okoliščinah brez perspektivnosti o možnem izboljšanju stanja3, ali pa če bi bilo mogoče tudi državi pripisati del odgovornosti za nastalo hudo in splošno humanitarno krizo.4

11. Sodišče je zato preverilo tožnikove trditve tudi z vidika morebitne kršitve 3. člena EKČP oziroma 4. člena Listine EU. Sodišče ugotavlja, da tožnik ni zatrjeval utemeljenega strahu zaradi resne škode, ki bi mu grozila ob vrnitvi v državo (28. člen ZMZ-1) zaradi namerne odtegnitve določenih socialnih ali drugih temeljnih storitev oziroma dobrin.5 Trditveno breme v zvezi s tem pa je na tožniku. Tožnik je sicer pojasnil, da je živel v hiši, četudi sicer ni bilo prostora za vse, kljub nizki izobrazbi pa je opravljal delo, četudi s slabim zaslužkom, šolo pa je zapustil po končanih 8 razredih, ker je ni maral in ne zato, ker bi mu omejevali dostop do šolanja, včasih so namesto treh obrokov hrane pojedli dva. Drugih ovir do dostopa do temeljnih storitev oziroma dobrin, npr. na zdravstvenem oziroma socialnem področju, ni navajal. Tudi glede odgovornosti države za morebitno socialno stisko tožnika tožnik v konkretnem primeru očitno ni izkazal. Ni izkazal pogojev za varstvo z vidika 3. člena EKČP, upoštevajoč standarde tudi iz odločitev ESČP v zadevah Budina v. Russia in Larioshina v. Russia.6

12. Zatrjevana ekonomska šibkost tožnika brez neke posebne okoliščine, ki bi govorila za njegovo izstopajočo ranljivost in brez izkazanega namernega odtegovanja nujne pomoči, ne spada pod pravni okvir subsidiarne škode v smislu 4. člena Listine EU glede na prakso ESČP oziroma Sodišča EU. Tožnik je podal elemente, ki so preveč oddaljeni od zgoraj opredeljenih relevantnih okoliščin glede nečloveškega ravnanja. V takih okoliščinah tožena stranka tudi nima obveznosti, da bi preverila stanje v izvorni državi z vidika informacij, ki so javno dostopne; ob tem je pomembno, da tudi tožnik, ki je imel pooblaščenca tudi na osebnem razgovoru in ima pooblaščenko tudi sedaj, niti v tožbi kaj takega ni navedel oziroma predložil takih informacij, da bi s tem ustvaril vsaj dvom z vidika 3. člena EKČP ali 4. člena Listine EU.

13. V tožbi je tožnik sicer uveljavljal, da je zapustil izvorno državo zaradi korupcije, ki je država ne obvladuje, nikamor se ne more obrniti po pomoč, od državnih institucij v Pakistanu ne more pričakovati zaščite. Navedeno je tožnik šele prvič omenil v postopku in tudi ni pojasnil, zakaj navedenega predhodno v upravnem postopku brez lastne krivde ni mogel navesti. Sodišče zato zavrača te navedbe kot nedopustno tožbeno novoto v smislu 52. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Po navedeni določbi ZUS-1 sicer tožnik lahko navaja nova dejstva in nove dokaze, vendar pa mora prepričljivo obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku pred izdajo upravnega akta, nova dejstva in novi dokazi pa se lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla navesti ali predložiti v postopku izdaje upravnega akta, v katerem ga je zastopal tudi pooblaščenec. Vendar pa tega tožnik v tožbi niti ne navaja niti ne obrazloži, trditveno breme pa je na njem.7 Ker teh dejstev tožnik ni podal v postopku pred izdajo izpodbijanega upravnega akta, je tudi logično, da tožena stranka o tem ni pridobivala splošnih in posebnih informacij.

14. Ker je izpodbijana odločba pravilna, je sodišče tožbo zoper izpodbijano odločbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. 15. Sodišče še pojasnjuje, da se po 10. členu Zakona o sodnih taksah v postopkih o priznanju mednarodne zaščite sodna taksa ne plača. 1 Glej sodbo Sodišča EU v zadevi C-542/13, M'Bodj, 18. 12. 2014, odst. 35. 2 M.S.S. v. Belgium and Greece, 21. 1. 2011, odst. 219-220. 3 Ibid., odst. 252-254, 263. 4 Glej Sufi and Elmi v. the United Kingdom, odst. 278-283. 5 Glej sodbo Sodišča EU v zadevi C-542/13, M'Bodj, 18. 12. 2014, odst. 25, 31, 35-36. 6 Enako je sodišče odločilo tudi v zadevi I U 1004/2018-6 z dne 16. 5. 2018 ter v zadevi I U 1298/2020 z dne 5. 10. 2020. 7 Sodišče še pripominja, da tožnik tudi v tožbi ne obrazloži, zakaj bi bila zatrjevana korupcija v Pakistanu v vzročni zvezi s tožnikovimi razlogi za odhod iz izvorne države, kar je še dodatni razlog, da sodišče navedenega ne bi moglo upoštevati.