Jedro

Ta upravni spor teče zaradi ugotavljanja stalnega prebivališča tožnika, postopek pred Upravnim sodiščem je samostojen in povsem ločen od drugih postopkov (npr. v družinskih zadevah), v katerih je javnost izključena že na podlagi zakona. Glede na vsebino tega spora in okoliščino, da sta stranki tega postopka le tožnik in Republika Slovenija, sodišče razloga za izključitev javnosti glavne obravnave, upoštevaje določbo 294. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, ne vidi.

Za ohranitev stalnega prebivališča na določenem naslovu je obvezna dejanska naselitev, zgolj namen prebivanja na naslovu oziroma lastništvo nepremičnine na nekem naslovu pa ne zadošča za ohranitev prijave stalnega prebivališča. V postopku ugotavljanja stalnega prebivališča ni bistveno, iz kakšnih razlogov se je nekdo izselil, ampak gre za ugotovitveni postopek in zgolj za registracijo obstoječega stanja. Pri ugotavljanju stalnega prebivališča je pomembno zgolj to ali posameznik na nekem naslovu dejansko prebiva ali ne.

Tožnik ni navedel, zakaj bi mu s takojšnjo izvršitvijo izpodbijanega akta nastala (težko popravljiva) škoda.

Izrek

I.Tožba se zavrne.

II.Predlog za izdajo začasne odredbe se zavrže.

III.Tožeča stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Upravni postopek

1.Upravna enota Kranj je 16. 12. 2019 z odločbo številka 210-141/2019-48, odločila, da tožniku preneha prijava stalnega prebivališča na naslovu A. (v nadaljevanju odločba Upravne enote z dne 16. 12. 2019). Tožnik se je pritožil, Ministrstvo za notranje zadeve je z odločbo številka 210-3/2020/4 (1322-04) dne 7. 5. 2020, pritožbi ugodilo, navedeno odločbo upravne enote v celoti odpravilo in zadevo vrnilo Upravni enoti Kranj v ponovni postopek (v nadaljevanju odločba Ministrstva z dne 7. 5. 2020).

2.V ponovnem postopku je Upravna enota Kranj (v nadaljevanju: Upravna enota) 9. 12. 2020 z izpodbijanim aktom odločila, da se z dnem dokončnosti te odločbe tožniku v registru stalnega prebivalstva na naslovu B., stanovanje št. 0002, prijavi stalno prebivališče (1. točka izreka) in da na tem naslovu preneha prijava njegovega začasnega prebivališča (2. točka izreka). Ugotovila je, da posebni stroški niso zaznamovani (3. točka izreka).

3.Tožnik se je zoper izpodbijano odločbo pritožil. Ministrstvo za notranje zadeve (v nadaljevanju: Ministrstvo) je z odločbo z dne 10. 3. 2021 zavrnilo njegovo pritožbo (1. točka izreka) in zahtevo za povrnitev stroškov postopka (2. točka izreka). Odločilo je, da mora Upravna enota tožniku povrniti stroške plačane upravne takse za pritožbo zoper odločbo z dne 16. 12. 2019 v višini 18,10 EUR (3. točka izreka), zavrnilo pa je tožnikovo zahtevo za povračilo stroškov plačane takse za pritožbo zoper odločbo Upravne enote z dne 9. 12. 2020 (4. točka izreka). Ugotovilo je, da posebni stroški z izdajo te odločbe v pritožbenem postopku niso nastali (5. točka izreka).

Povzetek navedb strank v upravnem sporu

4.V tožbi tožnik navaja, da mu je bila na protipraven način preprečena uporaba stalnega prebivališča in je bilo poseženo v njegovo človekovo pravico do svobode gibanja, zaradi česar je v teku kazenski postopek. To izkazuje s pravnomočnim sklepom Okrožnega sodišča v Kranju v zadevi I Kpr 34740/2018 z dne 17. 10. 2019, ki ga je v upravni spis vložil še pred izdajo izpodbijane odločbe. Meni, da je bila v ponovljenem postopku prezrta ugotovitev Ministrstva v odločbi z dne 7. 5. 2020, da ima lahko posameznik tako stalno kot tudi začasno prebivališče ter da kljub morebitni daljši fizični odsotnosti zaradi spora in ločitvenega postopka ohranja stalno prebivališče in dejansko prebiva na naslovu začasnega prebivališča.

5.Tožnik potrebuje prebivališče zaradi izvajanja starševske skrbi. Kot žrtev družinskega nasilja je zaprosil center za socialno delo za zatočišče, ki mu zaradi diskriminacije ni bilo omogočeno. Če oseba nima prebivališča, ker ji ga je upravna enota izbrisala in zato ne more izvajati pravice do varstva in vzgoje otrok ter stikov z njimi, ji je kršena človekova pravica do družine in varstva. Tožnik si je začasno prebivališče na naslovu B. uredil zato, da lahko tam izvaja stike z otrokoma. Upravna enota je seznanjena s sporom med njim in prijaviteljico, ker pa se do te okoliščine ni opredelila, je nepopolno oziroma nepravilno ugotovila dejansko stanje. Z večjo pozornostjo bi morala tehtati dokaze, ki jih je predlagala prijaviteljica, njene priče bi morala vprašati od kod vedo to, o čemer pričajo. Tega Upravna enota ni storila, prav tako pa ni ocenjevala verodostojnosti njihovih pričanj. Bistveno je kršila določbe postopka in njegovo pravico do varnosti, saj ni prisluhnila njegovi prošnji za varstvo po Zakonu o preprečevanju nasilja v družini. Hkrati pa je pri njegovem zaslišanju in zaslišanju prič z neprimernimi vprašanji o notranjosti njegovega stanovanja in njegovem zasebnem življenju prekomerno posegla v njegovo pravico do zasebnosti in svobode gibanja. V tem postopku je brez pojasnila postopala drugače kot sicer postopa v takšnih zadevah. Tožnik meni, da bi morala tožena stranka po pravilu obrnjenega dokaznega bremena dokazati, da v predmetni zadevi ni ravnala diskriminatorno.

6.Sodišču predlaga odpravo izpodbijane odločbe in ustavitev postopka ugotavljanja stalnega prebivališča. Ugotovi naj se, da je izpodbijana odločba nezakonita in da je bilo z dejanjem nezakonito poseženo v njegove človekove pravice in temeljne svoboščine. Upravni enoti naj se prepove postavljati vprašanja, ki niso v skladu z ustavno varovanimi človekovimi pravicami in temeljnimi svoboščinami. Tožnik zahteva tudi povrnitev stroškov in taks upravnega in sodnega postopka.

7.Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri svoji odločitvi, prereka vse tožnikove navedbe in sodišču predlaga, da tožbo zavrne.

8.V prvi pripravljalni vlogi tožnik vztraja pri svojih stališčih in dodatno navaja, da med njim in A. A. na Okrajnem sodišču v Kranju v zadevi opr. št. P 195/2021 teče postopek zaradi preprečevanja dostopa in uporabe nepremičnine na naslovu B. A. A. je tudi pravnomočno obtožena nasilnega kaznivega dejanja, ker je nad njim izvajala nasilje na naslovu A. Iz podatkov v tem spisu je tudi razvidno, da je A. A. imela dostop do podatkov v upravnem spisu, do katerih skladno z določbami Zakona o preprečevanju nasilja v družini ni upravičena. S tem je Upravna enota kršila pravico do varstva osebnih podatkov iz 38. člena Ustave. Zadeva I P 59/2023, v kateri postopek teče pred Okrajnim sodiščem v Kranju, je bila sprožena zato, ker mu je A. A. odvzela premičnine, ki se nahajajo na naslovu A. Predlaga, da sodišče vpogleda v omenjene sodne spise. Prav tako naj vpogleda v poročilo Policijske postaje Kranj o opravljeni intervenciji med datumi 18. 5. in 20. 5. 2018, iz katerega bo razvidno, da ga je A. A. na naslovu A., prijavila kot vlomilca. Tožnik meni, da mu je bila s tem prizadejana škoda, ker na tem naslovu nima več bivališča in bo tam obravnavan kot vlomilec, čeprav je solastnik nepremičnine na tem naslovu in ima do nje enako pravico kot A. A. Kot državljan lahko prosto izbira kje bo bival, v zvezi s tem ni nobenih omejitev javnega reda. Ker v upravnem postopku ni bilo varovano načelo sorazmernosti, je tožena stranka kršila 15. člen Ustave, kršila mu je tudi pravico do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave, pravico do enake obravnave iz 14. člena Ustave in pravico do enakega varstva pravic pred državnimi organi iz 22. člena Ustave.

9.V prvi pripravljalni vlogi tožena stranka vztraja pri svojih stališčih, kot neutemeljene zavrača tožnikove navedbe in dodatno navaja naslednje. Za ugotavljanje stalnega prebivališča so nerelevantne tožnikove navedbe v zvezi s sodnimi postopki pred Okrajnim sodiščem v Kranju v zadevi P 195/2021 (zaradi preprečevanja dostopa do nepremičnine na naslovu A.) in pred Okrožnim sodiščem v Kranju v zadevi IV P 452/2017 (zaradi razveze zakonske zveze, zaupanja mladoletnih otrok v varstvo in vzgojo, ureditve stikov in določitve preživnine). Upravna enota je pri izdaji izpodbijane odločitve upoštevala odgovor Okrajnega sodišča v Kranju R 388/2020 z dne 21. 9. 2020, da zoper tožnika ne vodijo nobenega postopka in da tudi tožnik ni sprožil postopka zaradi motenja posesti na naslovu A. Izpodbijana odločitev ne posega v tožnikovo ustavno pravico do svobode gibanja iz 32. člena Ustave, z njo se le udejanja temeljni namen ZPPreb-1, ki je v tem, da se zagotovi pregled nad stanjem in gibanjem prebivalstva. Le na tak način se lahko preprečijo fiktivne prijave prebivališč. Takšno stališče je Upravno sodišče sprejelo v sodbi II U 361/219 z dne 23. 6. 2022, Vrhovno sodišče pa v sodbi X Ips 215/2007 z dne 16. 9. 2010.

10.V drugi pripravljalni vlogi tožnik dodatno pojasnjuje že podana stališča in tolmači izpovedi prič v upravnem postopku. Upravni enoti očita, da mu ni izročila zapisnikov o zaslišanju prič.

O javnosti glavne obravnave

Tožnik je po opravljenem prvem naroku za glavno obravnavo z drugo pripravljalno vlogo predlagal, da se v zadevi izključi javnost glavne obravnave. Navaja, da: "podatki, ki se v tej zadevi obravnavajo, izhajajo iz zadev, v katerih je bila javnost izključena ter na podlagi ZPND kot žrtev kaznivega dejanja, katerega storilka je prijaviteljica, saj bi le-ta na javni obravnavi in spisih lahko pridobila podatke, ki niso javni, kar bi bilo v nasprotju z zaščito mojih koristi."

Skladno s prvim odstavkom 293. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 je glavna obravnava javna. Na podlagi 294. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 se izključi javnost vse glavne obravnave ali njenega dela, če to zahtevajo koristi uradne, poslovne ali osebne skrivnosti, koristi javnega reda ali razlogi morale. Javnost se izključi tudi tedaj, če se z ukrepi za vzdrževanje reda, ki so določeni v tem zakonu, ne more zagotoviti neoviran potek obravnave. Na podlagi 296. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 o izključitvi javnosti odloči sodišče s sklepom, ki mora biti obrazložen in javno razglašen. Zoper sklep o izključitvi javnosti ni posebne pritožbe.

Na naroku za glavno obravnavo 11. 6. 2025 je sodišče razglasilo sklep, s katerim je zavrnilo tožnikov predlog za izključitev javnosti glavne obravnave, saj ta ni utemeljen. Ob smiselni uporabi 296. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 tudi zoper tak sklep ni posebne pritožbe.

Ta upravni spor teče zaradi ugotavljanja stalnega prebivališča tožnika, postopek pred Upravnim sodiščem je samostojen in povsem ločen od drugih postopkov (npr. v družinskih zadevah), v katerih je javnost izključena že na podlagi zakona1. Glede na vsebino tega spora in okoliščino, da sta stranki tega postopka le tožnik in Republika Slovenija, sodišče razloga za izključitev javnosti glavne obravnave, upoštevaje določbo 294. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, ne vidi. A. A. (ki naj bi bila po tožnikovih besedah "prijaviteljica" in storilka kaznivega dejanja) v tem upravnem sporu v nobenem svojstvu ni udeležena, zato brez predhodnega dovoljenja sodnika ali predsednika sodišča ne more pridobiti podatkov iz predmetnega spisa.

Iz zgoraj navedenih razlogov tudi ni utemeljen tožnikov zahtevek za varovanje podatkov iz sodnih spisov in podatkov z dne 12. 5. 2025. V zvezi s tem sodišče pojasnjuje, da skladno z določbo prvega in drugega odstavka 74. člena Sodnega reda pregled spisa dovoli upravičeni osebi v skladu s procesnimi predpisi sodnik, ki zadevo obravnava, v primeru sodnikove daljše odsotnosti pa predsednik sodišča ali sodnik, ki ga za to pooblasti. Če je zadeva že pravnomočno končana, dovoli pregled spisa predsednik sodišča, ali sodnik, ki ga on določi. V nobenem primeru se torej pregled spisa ne dovoli osebi, ki do tega ni upravičena.

Sojenje po sodniku posamezniku

Tožnik je po opravljenem prvem naroku za glavno obravnavo z vlogo z dne 12. 5. 2025 predlagal, da zadevo obravnava senat, ker meni, da gre dejansko in pravno za zapleteno zadevo.

Skladno s prvim odstavkom 13. člena ZUS-1 upravno sodišče odloča po sodniku posamezniku, če ta zakon ne določa drugače. Glede na drugi odstavek 13. člena ZUS-1 Upravno sodišče odloča v senatu treh sodnikov: če gre za zapleteno zadevo glede pravnih ali dejanskih vprašanj, ali če je od odločitve o tožbi mogoče pričakovati rešitev pomembnega pravnega vprašanja, zlasti če gre za pravno vprašanje, glede katerega sodne prakse ni ali ni enotna (1. točka) oziroma če tako določa drug zakon (2. točka). Če so izpolnjeni pogoji iz 1. točke drugega odstavka 13. člena ZUS-1, poda sodnik posameznik, ki mu je bila zadeva dodeljena v reševanje, predlog predsedniku sodišča, da se o zadevi odloča v senatu. Predlog sodnik posameznik poda do razpisa pripravljalnega naroka ali prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do predložitve zadeve na sejo. O predlogu sodnika posameznika odloči predsednik sodišča s sklepom, zoper katerega ni pritožbe (tretji odstavek 13. člena ZUS-1).

Ob smiselni uporabi tretjega odstavka 13. člena ZUS-1 je tožnikov predlog za sojenje v senatu prepozen, saj je bil podan potem, ko je sodnica posameznica 16. 4. 2025 prvi narok že opravila. Poleg tega iz zgoraj citiranih določb ZUS-1 izhaja, da je odločanje po sodniku posamezniku v upravnem sporu na prvi stopnji pravilo, medtem ko senatno sojenje predstavlja izjemo. Iz nadaljevanja obrazložitve bo razvidno, da dejansko stanje v tej zadevi ni zahtevno (ni večjega števila pravno pomembnih dejstev, ni potrebe po obseženem dokaznem postopku), niti se niso sprožile pomembne pravne dileme2. Zato niso izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 13. člena ZUS-1 za odločanje v senatu treh sodnikov.

Dokazni postopek

Sodišče je dokaznem postopku pogledalo in prebralo listine upravnih spisov, ki se nanašajo na obravnavano zadevo. V soglasju s strankama teh listin ni posebej naštevalo. Pogledalo in prebralo je tudi listine sodnega spisa, še zlasti priloge tožnika A 1 (izpodbijano odločbo) in A2 (vročilnico za dopis št. 210-141/2019-101, 1322), A3 (fotokopijo predloga za uvedbo postopka ugotavljanja stalnega prebivališča z dne 20. 3. 2018) in A4 (vabilo Državne volilne komisije za tožnika za nedeljo 11. maja 2025, naslovljeno na naslov A.). Zaslišalo je tožnika.

Kot nerelevantne je zavrnilo dokazne predloge z vpogledom v spisa Okrajnega sodišča v Kranju P 195/2021 in I P 59/2023, v spis Okrožnega sodišča v Kranju I K 34740/2018 ter v poročilo Policijske postaje Kranj o opravljeni intervenciji med datumi 18. 5. in 20. 5. 2018.

Materialno pravo

Stalno prebivališče je glede na 3. točko 2. člena Zakona o prijavi prebivališča (v nadaljevanju ZPPreb-1) naslov v Republiki Sloveniji, na katerem posameznik stalno prebiva, in je ta naslov središče njegovih življenjskih interesov, kar se presoja na podlagi njegovih družinskih, partnerskih, delovnih, ekonomskih, socialnih in drugih vezi, ki kažejo, da med posameznikom in naslovom, kjer živi obstajajo tesne in trajne povezave.

Upravna enota v primeru dvoma, da posameznik stalno prebiva na naslovu, kjer je prijavil stalno prebivališče ali je obveščena, da posameznik ni izpolnil prijavne obveznosti po ZPPreb-1, skladno s prvim odstavkom 18. člena tega zakona posameznika obvesti o obveznosti prijave in ga opozori na posledice, če prijavne obveznosti ne izpolni. Na podlagi tretjega odstavka 18. člena ZPPreb-1 pristojni organ uvede postopek ugotavljanja stalnega prebivališča, če posameznik ne izpolni prijavne obveznosti v osmih dneh po prejemu obvestila o prijavi ali če dvomi, da posameznik, kljub njegovi izjavi, na naslovu stalnega prebivališča stalno prebiva.

Skladno s 5. točko 2. člena ZPPreb-1, je začasno prebivališče naslov v Republiki Sloveniji, na katerem posameznik začasno prebiva zaradi dela, šolanja, prestajanja kazni ali drugih razlogov. Začasno prebivališče mora posameznik skladno z 10. členom navedenega zakona prijaviti v osmih dneh od dneva začasne naselitve, kadar bo na tem naslovu prebival več kot 90 dni, lahko pa tudi, če na naslovu prebiva krajše obdobje.

Če upravna enota v postopku iz 18. člena ZPpreb-1 ugotovi, da posameznik stalno prebiva na naslovu, ki ni naslov njegovega prijavljenega stalnega prebivališča, skladno s prvim odstavkom 21. člena ZPPreb-1 posamezniku v register stalnega prebivalstva prijavi stalno prebivališče na naslov, kjer posameznik dejansko stalno prebiva. Stalno prebivališče prijavi na podlagi dokončne odločbe, izdane v tem postopku.

Sodna presoja

Tožba ni utemeljena.

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe je razvidno, da se je Upravna enota v ponovnem postopku osredotočila na opozorila Ministrstva v odločbi z dne 7. 5. 2020, da mora zaslišati tožnika in priče z naslova B. in ugotoviti, ali tožnik dejansko stalno prebiva na naslovu prijavljenega začasnega prebivališča B. ali na katerem drugem naslovu in v ponovnem postopku tudi presoditi, ali tožnikovo bivanje na naslovu B., izkazuje središče njegovih življenjskih interesov.

Po presoji sodišča je izpodbijana odločba v zvezi z odločbo Ministrstva z dne 10. 3. 2021 pravilna in zakonita. Pravilni in skladni z zakonom so tudi njeni razlogi, zato se sodišče po pooblastilu iz 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) nanje v celoti sklicuje. V zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1), pa dodaja naslednje.

Iz navedb v tožbi smiselno izhaja, da naj bi se upravni postopek začel po prijavi prijaviteljice A. A. Skladno s prvim odstavkom 125. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP) se upravni postopek začne po uradni dolžnosti ali na zahtevo stranke. Stranka v tem upravnem postopku je tožnik, brez dvoma se postopek zaradi ugotavljanja stalnega prebivališča ni začel na njegovo zahtevo. V izpodbijani odločbi in odločbi Ministrstva z dne 10. 3. 2021 je obrazloženo, da se je upravni postopek ugotavljanja stalnega prebivališča začel po uradni dolžnosti na podlagi tretjega odstavka 18. člena ZPPreb-1 zaradi dvoma, da tožnik stalno prebiva na naslovu stalnega prebivališča A. Ta dvom se je Upravni enoti porodil, ker tožnik na njen poziv z marca 2018 ni navedel, da bi na navedenem naslovu dejansko prebival in se o prebivanju na tem naslovu ni opredelil (prim. četrti odstavek na 2. strani obrazložitve izpodbijane odločbe). Fotokopija predloga za uvedbo postopka ugotavljanja stalnega prebivališča z dne 20. 3. 2018, ki ga je na Upravno enoto naslovila A. A. (priloga A3 sodnega spisa), ne spreminja dejstva, da je bil postopek ugotavljanja stalnega prebivališča zoper tožnika sprožen po uradni dolžnosti.

Iz izpodbijanega akta in odločbe Ministrstva z dne 10. 3. 2021 je razvidno, da A. A. v tem upravnem postopku ni imela položaja stranke ali stranske udeleženke. V prvotnem postopku (t.j. še pred izdajo odločbe Upravne enote z dne 16. 12. 2019, ki je bila nato v pritožbenem postopku z odločbo Ministrstva z dne 7. 5. 2020 odpravljena in vrnjena v ponovni postopek) je bila obravnavana le kot priča. Zaslišana je podala svojo izjavo o svojem opažanju glede tožnikovega prebivanja na naslovu A. Zato ni utemeljena tožbena navedba, da bi morala Upravna enota z večjo pozornostjo tehtati dokaze, ki naj bi jih predlagala A. A. in "njene priče" vprašati od kod vedo to, o čemer pričajo. Za takšno tehtanje dokazov ni podlage niti v Ustavi Republike Slovenije (v nadaljevanju: Ustava) niti v ZUP ali kakšnem drugem veljavnem predpisu. V postopku je treba ugotoviti resnično dejansko stanje in v ta namen ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo (načelo materialne resnice; prim. prvi odstavek 8. člena ZUP), upravni organi pa so pri odločanju samostojni. To pomeni, da skladno z 12. členom ZUP organ vodi upravni postopek in odloča v upravnih zadevah samostojno v okviru in na podlagi zakonov in podzakonskih predpisov, predpisov samoupravnih lokalnih skupnosti in splošnih aktov, izdanih za izvrševanje javnih pooblastil. Uradna oseba samostojno opravlja dejanja v upravnem postopku (med drugim tudi postavlja vprašanja pričam) in v tem okviru ugotavlja dejstva in okoliščine ter na podlagi ugotovljenih dejstev in okoliščin uporablja predpise oziroma splošne akte, izdane za izvrševanje javnih pooblastil.

Tožnik ni izkazal, da bi upravni organ pri zasliševanju prič ali sprejemu njegove izjave z neprimernimi vprašanji (npr. o notranjosti njegovega stanovanja in njegovem zasebnem življenju) prekomerno posegal v njegovo pravico do zasebnosti in svobode gibanja. Tudi na zaslišanju 11. 6. 2025 tožnik tega ni konkretno pojasnil, zato lahko sodišče ta njegov pavšalen ugovor le splošno zavrne. Enako sodišče ugotavlja za tožnikov posplošen očitek, da naj bi imela A. A. dostop do podatkov v upravnih spisih, zato naj bi bila kršena njegova pravica iz 38. člena Ustave.

Sodišče ugotavlja, da izpodbijana odločitev temelji na številnih dokazih: izjavah prič B. B., C. C., D. D., E. E., F. F. in G. G. Upravna enota je opravila poizvedbe na Generalni policijski upravi, Upravi kriminalistični policije v Ljubljani (o tem, na kateri relaciji se tožniku obračunavajo potni stroški prihoda na delo in z dela), na Komunali Kranj (o tem, kdo je uporabnik in plačnik komunalnih storitev na naslovu B.) in pri Elektro Gorenjska (o tem, kdo je odjemalec elektrike na naslovih A. in B.). Na Okrajno sodišče v Kranju je Upravna enota naslovila poizvedbo o tem, ali je tožnik morda vložil tožbo zaradi motenja posesti na naslovu A. Pridobila je uradno evidenco Katastra - Opisni podatki o nepremičnini o lastništvu stanovanja št. 2, v prvem nadstropju na naslovu B. Poleg tega je upoštevala več izjav tožnika. Po presoji sodišča je dokazna ocena Upravne enote Kranj stopnje obsežna, natančna, vestna, skrbna ter analitično sintetična, torej v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene.

Sodišče v celoti pritrjuje dokazni oceni Upravne enote (vključno z vrednostno oceno pričanj, podano zlasti v tretjem odstavku na 17. strani izpodbijane odločbe). Izpodbijani akt pravilno izpostavlja, da je temeljni pogoj za prijavo stalnega prebivališča dejanska stalna nastanitev na naslovu. Le na ta način je namreč mogoče doseči temeljni namen ZPPreb-1, ki je v tem, da se zagotovi točno in ažurno evidenco prebivalstva ter skladnost registra prebivalstva z dejanskim stanjem prebivanja posameznikov3. V konkretnem primeru glede na številne izvedene dokaze ni izkazano, da bi tožnik v času izdaje izpodbijane odločbe dejansko prebival na naslovu A. To izhaja tako iz njegovih izjav kot tudi iz pričevanja E. E. Enako potrjujejo tudi listine v priloženih upravnih spisih: - sklep Okrožnega sodišča v Kranju IV P 452/2017 z dne 22. 2. 2018 (ki je tožniku naložil, da se mora iz stanovanja na A., izseliti v roku treh dni od njegove izdaje tega sklepa); - delna sodna poravnava IV P 452/2017 z dne 9. 5. 2018 (s katero so bile v dogovoru s tožnikom določene ure za njegovo izselitev v dneh 18. 5 do 20. 5. 2018), - sodna poravnava, sklenjena pred Okrožnim sodiščem v Kranju opr. št. N 55/2018-21 z dne 14. 6. 2018 (ki ugotavlja, da se je tožnik s tega naslova že izselil). Okrajno sodišče v Kranju je Upravni enoti sporočilo, da ne vodijo postopka, ki bi ga tožnik sprožil zaradi motenja posesti na naslovu A.

Sodišče ugotavlja, da tožnik ugovora iz druge pripravljalne vloge, da mu Upravna enota ni izročila zapisnikov o zaslišanju prič, ni uveljavljal niti v pritožbi zoper izpodbijano odločbo niti v tožbi, zato je glede na določbo 52. člena ZUS-14 ta ugovor prepozen, saj tožnik ni pojasnil, zakaj se nanj ni skliceval že prej. Iz vsebine tožbe je namreč razvidno, da je tožnik ob vložitvi tožbe z zapisniki o zaslišanjih prič že razpolagal. Zato sodišče tega tožbenega ugovora vsebinsko ni obravnavalo.

Upravna enota je v izpodbijani odločbi pravilno obrazložila, da je za ohranitev stalnega prebivališča na določenem naslov obvezna dejanska naselitev, zgolj namen prebivanja na naslovu oziroma lastništvo nepremičnine na nekem naslovu pa ne zadošča za ohranitev prijave stalnega prebivališča. V postopku ugotavljanja stalnega prebivališča ni bistveno, iz kakšnih razlogov se je nekdo izselil, ampak gre za ugotovitveni postopek in zgolj za registracijo obstoječega stanja. Pri ugotavljanju stalnega prebivališča je pomembno zgolj to ali posameznik na nekem naslovu dejansko prebiva ali ne. Zato niso pravno relevantne tožnikove trditve, da mu je bila na protipraven način preprečena uporaba stalnega prebivališča in je bilo poseženo v njegovo človekovo pravico do svobode gibanja, zaradi česar je v teku kazenski postopek. Tudi če to bilo pravno pomembno za rešitev tega upravnega spora, tožnik po presoji sodišča teh trditev ni uspel izkazati. Iz prvih dveh strani sklepa Okrožnega sodišča v Kranju v zadevi I Kpr 34740/2018 z dne 17. 10. 2019 je razvidno le, da se zoper A. A. opravi preiskava zaradi kaznivega dejanja nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) in sicer na zahtevo tožnika kot tožilca, o morebitnem nadaljevanju kazenskega postopka zoper A. A. pa tožnik ni podal nobenih trditev. Prav tako tudi ni izkazal, da bi pri pristojnih organih kot žrtev nasilja v družini neuspešno iskal zaščito in da bi mu jo ti brez razloga odrekli, zato se njegove navedbe v zvezi s tem izkažejo za neutemeljene.

Ker je torej pri ugotavljanju stalnega prebivališča relevantno le to, ali tožnik na naslovu A. dejansko prebiva, razlogi, zakaj je temu tako, pa za odločitev niso pravno pomembni, je sodišče kot nerelevantne zavrnilo tožnikove dokazne predloge z vpogledom v spisa Okrajnega sodišča v Kranju P 195/2021 in I P 59/2023, v spis Okrožnega sodišča v Kranju I K 34740/2018 ter v poročilo Policijske postaje Kranj o opravljeni intervenciji med datumi 18. 5. in 20. 5. 2018.

Priče B. B., C. C. in D. D. so izjavile, da tožnika videvajo na naslovu B. Glede na uradno evidenco Katastra - Opisne podatke o nepremičnini je tožnik edini lastnik stanovanja št. 2, v prvem nadstropju na naslovu B. Dne 14. 9. 2020 je tožnikov delodajalec Generalna policijska uprava Ljubljana seznanil Upravno enoto z okoliščino, da se tožniku iz naslova B., obračunavajo potni stroški prihoda na delo in z dela, in sicer na podlagi tožnikove izjave z dne 1. 12. 2019. Upravna enota je na podlagi ugotovljenih dejstev, izhajajoč iz izvedenih dokazov in podatkov pridobljenih iz uradnih evidenc pravilno ugotovila, da tožnik dejansko prebiva na naslovu B., kjer ima od dne 13. 12. 2019 prijavljeno začasno prebivališče in naslov za vročanje (slednje je tožnik potrdil tudi, ko je bil 11. 6. 2025 zaslišan na tem sodišču). Priča D. D. je izjavila, da tožnik na tem naslovu izvaja stike z otrokoma. Sodišče se strinja z Upravno enoto, da te ugotovljene okoliščine nakazujejo, da tožniku naslov B., predstavlja določeno središče nekaterih njegovih življenjskih interesov in socialnih vezi ter njegovo razmerje s krajem bivanja.

Tožnik izpostavlja del obrazložitve odločbe z 7. 5. 2020 Ministrstva (iz tretjega odstavka na 4. strani), da ima lahko posameznik tako stalno kot tudi začasno prebivališče ter da kljub morebitni daljši fizični odsotnosti zaradi spora in ločitvenega postopka ohranja stalno prebivališče in dejansko prebiva na naslovu začasnega prebivališča. Po presoji sodišča s takšno argumentacijo Ministrstva ni nič narobe, vendar le, če se jo interpretira znotraj konteksta, v katerem je bila dana. Ministrstvo je namreč na začetku tretjega odstavka na 4. strani odločbe z 7. 5. 2020 poudarilo isti temeljni namen ZPPreb-1 kot je bil nato izpostavljen tudi v izpodbijani odločbi in odločbi Ministrstva z dne 10. 3. 2021. Ta namen zakona je v tem, da imajo posamezniki prijavljeno prebivališče na naslovu, kjer dejansko bivajo in da je prijavo bivališča pogojena z naselitvijo na naslovu. Kot je sodišče že ugotovilo, je ponovljeni upravni postopek pravilno pokazal, da tožnik dejansko prebiva na naslovu B., ki zanj predstavlja določeno središče nekaterih življenjskih interesov in socialnih vezi ter njegovo razmerje s krajem bivanja. Zato je pravilna izpodbijana odločitev, da se tožniku v registru stalnega prebivalstva na naslovu B., prijavi stalno prebivališče in da na tem naslovu preneha prijava njegovega začasnega prebivališča.

Iz izpodbijane odločbe je razvidno, da tožnik na naslovu B., izvaja stike s svojima otrokoma. To je v upravnem postopku izjavila priča D. D., tožnik pa tega ne prereka. Sodišče se strinja s tožnikom, da je v primeru, če oseba nima prebivališča, ker ji ga je upravna enota izbrisala in zato ne more izvajati pravice do varstva in vzgoje otrok ter stikov z njimi, tej osebi lahko kršena človekova pravica do družine in varstva. Vendar pa tega stališča za konkretni primer ni mogoče uporabiti. Tožnik je že v času upravnega postopka živel in lahko izvajal stike z otrokoma na naslovu B., zato ni izkazal, da bi mu bila kakor koli kršena pravica do varstva in vzgoje otrok ter stikov z njimi.

Pravica posameznika, da si prosto izbira prebivališče, temelji na prvem odstavku 32. člena Ustave, ki vsakomur daje pravico, da se prosto giblje in si izbira prebivališče, da zapusti državo in se vanjo kadarkoli vrne. Vendar pa so tudi nosilci te ustavne pravice dolžni izpolnjevati obveznosti glede bivanja v državi, ki so določene v 5. členu ZPPreb-1. Ta zakon daje državi pooblastilo, da vzpostavi in vodi register stalnega prebivalstva, namen tega pa je izrecno določen, to je, da se s tem vzpostavi pregled nad stanjem in gibanjem prebivalstva. Na tem temelji tudi pooblastilo upravnemu organu, da posamezniku vpiše novo stalno prebivališče, če se to ugotovi v postopku ugotavljanja stalnega prebivališča posameznika. O tem, da tožnik na naslovu A., ni več prisoten, se je lahko sodišče sámo prepričalo tudi v fazi vročanja vabila na glavno obravnavo, razpisano za dne 16. 4. 2025. Medtem ko je bilo tožniku vabilo na naslovu B. vročeno, in se je tožnik na vabilo tudi odzval, saj je pristopil na narok, je bilo vročanje vabila na naslovu A., neuspešno, saj se je sodno pisanje skladno z določbo drugega odstavka 143. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. členom ZUS-1 sodišču vrnilo z oznako "neznan".

Tožnikove navedbe, da naj bi bil v postopku ugotavljanja stalnega prebivališča, obravnavan diskriminatorno, so pavšalne in niso podprte z nobenimi konkretnimi dokazi. Enako velja za njegove splošne navedbe o tem, da naj bi mu bila z izdajo izpodbijanega akta prizadejana škoda in da so mu bili kršeni 14., 15., 22., in 33. členi Ustave, zato mora sodišče te njegove trditve kot nekonkretizirane zavrniti.

Tožnik ni z ničemer izkazal, da ga je Upravna enota obravnavala strožje ali kakor koli drugače kot ostale stranke v primerljivih zadevah. Ugovora, podanega na splošni ravni, ni mogoče vsebinsko presoditi. V konkretnem primeru se zbirajo le dokazi in ugotavljajo dejstva, ki se nanašajo zgolj na tožnika, saj je le njegov primer predmet tega postopka.

Sodišče je po ugotovitvi, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen, da je izpodbijana odločba Upravne enote v zvezi z odločbo Ministrstva z dne 10. 3. 2021, pravilna in zakonita, tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

Tožnik v tožbi zahteva povračilo takse za pritožbo z dne 21. 1. 20215. Meni, da je bila ta pritožba nujna iz razloga povrnitve takse za pritožbo z dne 3. 1. 20206, ki mu sicer ne bi bila povrnjena. Sodišče temu ne more pritrditi. Ministrstvo je v 3. točki izreka odločbe z dne 10. 3. 2021 Upravni enoti naložilo, da mora tožniku povrniti stroške plačane upravne takse za pritožbo zoper odločbo Upravne enote z dne 16. 12. 2019 v višini 18,10 EUR. V obrazložitvi je pojasnilo, da je tožnik do povračila te upravne takse upravičen v skladu s prvim odstavkom 17. člena in prvim odstavkom 18. člena Zakona o upravnih taksah (v nadaljevanju: ZUT), saj je bilo ugodeno njegovi pritožbi zoper odločbo Upravne enote z dne 16. 12. 2019, tožnik pa je ob vložitvi pritožbe plačal upravno takso v višini 18,10 EUR. Zato mu mora Upravna enota plačano upravno takso vrniti po uradni dolžnosti. V 4. točki izreka odločbe z dne 10. 3. 2021 pa je Ministrstvo zavrnilo tožnikovo zahtevo za povračilo stroškov plačane takse za pritožbo zoper izpodbijano odločbo. V obrazložitvi je pravilno pojasnilo, da upoštevaje določbo prvega odstavka 17. člena ZUT tožnik ni upravičen do povračila stroškov te plačane takse, saj je Ministrstvo njegovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo zavrnilo. Glede na navedene razloge Ministrstva se tožbena navedba glede povračila takse za pritožbo z dne 21. 1. 2021, izkaže za neutemeljeno.

Tožnikov predlog za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Tožnik predlaga naj sodišče odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, saj bi mu sicer nastala težko popravljiva škoda.

Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikov predlog odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Začasna odredba po 32. členu ZUS-1 predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta oziroma začasno uredi stanje. Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki predlaga izdajo začasne odredbe, mora zato že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino oziroma obliko škode, ter s stopnjo verjetnosti izkazati, da je takšna škoda zanjo težko popravljiva.

Sodišče ugotavlja, da tožnik ni navedel, zakaj bi mu s takojšnjo izvršitvijo izpodbijanega akta nastala (težko popravljiva) škoda. Tudi sicer pa je mogoče izdati začasno odredbo le za čas do pravnomočnosti odločitve o upravnem sporu. Z zavrnitvijo tožbe je bilo s sodbo pravnomočno odločeno o tožbi, zato niso izpolnjene procesne predpostavke za izdajo začasne odredbe. Zato je sodišče s tem povezan predlog zavrglo.

Tožnik je zahteval povrnitev stroškov upravnega in sodnega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. O stroških upravnega postopka je Ministrstvo odločilo v 2. in 5. točki izreka odločbe z dne 10. 3. 2021 (glej. 2. točko obrazložitve) in podalo razloge za svojo odločitev, s katerimi se sodišče strinja.

Sodišče je tožbo zavrnilo, zato je tožnik dolžan sam nositi stroške tega sodnega postopka. Ta odločitev temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri vsaka stranka krije svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže.