12. 1. 2005

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž. in B. B. iz Z., ki ju zastopa C. C., odvetnica v V. V., na seji senata dne 21. decembra 2004 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. in B. B. zoper sodbo Višjega sodišča v Celju št. Cp 1704/2001 z dne 27. 11. 2002 v zvezi s sodbo Okrajnega sodišča v Šmarju pri Jelšah št. P 38/96 z dne 6. 4. 2001 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

Sodišče prve stopnje je v pravdnem postopku ugodilo tožbenemu zahtevku in pritožnikoma naložilo, naj z zemljišča, ki je v solasti tožnic, odstranita gramoz in drug material, nasut v cestno traso, na zemljišče nasujeta zemljo in na del zemljišča posejeta travniško seme ter se v bodoče vzdržita vsakršnih podobnih posegov v to zemljišče. Višje sodišče je zavrnilo pritožbo pritožnikov ter potrdilo prvostopenjsko sodbo.

Pritožnika izpodbijata sodbi sodišč prve in druge stopnje in zatrjujeta, da jima je bila z njima kršena pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. To kršitev naj bi sodišče storilo, ker ni izvedlo vseh dokazov, ki sta jih predlagala, zlasti terenskega ogleda. Po njunem mnenju bi izvedba tega dokaza pokazala, da izrek sodbe ne ustreza dejanskemu stanju na terenu, saj ne gre le za nasutje nekaj gramoza, temveč za pravo lokalno cesto, katere odstranitev ni družbeno opravičljiva. Izvedba tega dokaza bi po mnenju pritožnikov tudi preprečila napačno razlago izjav prič.

B.

Pritožnika zatrjujeta, da jima je bila kršena pravica iz 22. člena Ustave zato, ker sodišče ni izvedlo vseh dokazov, ki sta jih predlagala, zlasti terenskega ogleda. To trditev pritožnikov je mogoče preizkusiti le v tistem delu, v katerem se nanaša na izvedbo konkretnega dokaza, torej dokaza z ogledom terena, v ostalem delu je očitek pavšalen. Iz obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje izhaja, temu pa pritožnika v ustavni pritožbi ne nasprotujeta niti ne ponujata drugačne razlage, da sta pritožnika na prvem naroku za glavno obravnavo predlagala izvedbo dokaza z "ogledom na kraju samem", in sicer zato, "da bi se na kraju lahko videlo, da se cesta ne tretira kot cesta tožencev, ampak kot krajevna cesta". Sodišče prve stopnje predlaganega dokaza ni izvedlo, niti se do navedenega dokaznega predloga pritožnikov ni opredelilo.

Iz pravice do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave res načelno izhaja pravica do izvedbe predlaganih dokazov, vendar pa ima stranka tudi odgovornost, da ob predlogu dokaza razločno pojasni, katero dejstvo naj bi se s tem dokazom ugotavljalo in zakaj naj bi bil dokaz pomemben. Sodišče sme zavrniti dokazni predlog, če za to obstajajo ustavno upravičeni razlogi. Sodišče ni dolžno slediti dokaznim predlogom strank, če oceni, da izvedba predlaganega dokaza na njegovo odločitev sploh ne bi mogla vplivati ali če po njegovi razumni oceni za odločitev niso bistveni. Zavrnitev dokaznega predloga mora sodišče ustrezno obrazložiti.

Sodišče prve stopnje je svojo odločitev o ugoditvi tožbenemu zahtevku utemeljilo z ugotovitvijo, da pritožnika nista imela soglasja lastnic (tožnic) za gradnjo ceste na njunem zemljišču, da sta torej ravnala samovoljno in s tem neutemeljeno posegla v lastninsko pravico tožnic. Glede na pravna stališča sodišča prve stopnje in pravno podlago, na kateri temelji odločitev sodišča (ni pristojnost Ustavnega sodišča, da preverja njihovo pravilnost), ugotovitev, da ceste ne uporabljata le pritožnika, temveč ima pomen tudi za lokalno skupnost, kar sta pritožnika želela dokazati s predlaganim dokazom, za odločitev sodišča ni pomembna in nanjo ne bi mogla vplivati. Poleg tega je iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje razvidno, da je sodišče razpolagalo s podatkom, da gre za cesto, na kateri se odvija precejšen promet. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe je razvidno, da je sodišče verjelo drugi tožnici, da soglasje za gradnjo ni bilo dano tudi zato, ker sporna cesta poteka zelo blizu njene hiše. Res je, da sodišče prve stopnje v svoji sodbi ni obrazložilo, zakaj predlaganega dokaza z ogledom ni izvedlo, vendar je to napako sodišča prve stopnje popravilo Višje sodišče. To je v obrazložitvi svoje sodbe pojasnilo, zakaj izvedba predlaganega dokaza za odločitev sodišča ni bila bistvena. Zahtevam, ki v zvezi z jamstvi strank v dokaznem postopku za sodišča izhajajo iz 22. člena Ustave, je bilo s tem zadoščeno.

Ker očitno ne gre za kršitev človekovih pravic in temeljih svoboščin, kot jih zatrjujejo pritožnika, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) v sestavi: predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger ter člana Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger