Jedro

Sodišče mora v skladu z 8. členom ZPP o tem, katera dejstva bo štelo za dokazana, odločiti po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Sodišče prve stopnje je kot verodostojno ocenilo tožničino izpoved, da pogodba o zaposlitvi, po kateri naj bi delovno razmerje trajalo do 31. 3. 2017, nikoli ni bila sklenjena, pri tem pa so razlogi, zakaj sodišče tožnici verjame, nejasni. Razlogovanje sodišča prve stopnje, da tudi iz sklenjenih pogodb o zaposlitvi nedvomno izhaja, da so zatrjevanja tožnice resnična, saj so pogodbe dejansko enake, spreminja se le čas trajanja delovnega razmerja, so neustrezni. Enako velja tudi za razloge sodišča prve stopnje, da tožnici verjame, da je sklenila pogodbo z veljavnostjo od 14. 10. 2016 do 31. 12. 2016 glede na to, da je v spis predloženih več pogodb o zaposlitvi, ki so praktično identične, razen časa, za katerega so pogodbe sklenjene in glede na to, da je ta podpisana tudi s strani delodajalca. Ob upoštevanju, da imata sporni pogodbi o zaposlitvi identičen datum sklenitve, razlikujeta se zgolj v obdobju veljavnosti, pri čemer sta tudi obe podpisani s strani toženca, je takšna dokazna ocena neprepričljiva, nejasna in je ni mogoče preveriti. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje storilo relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani del sodbe razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z navedeno sodbo ugotovilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi tožene stranke, ki jo je podala tožeči stranki, nezakonita (I. točka izreka) in da je tožeča stranka pri toženi stranki v delovnem razmerju za nedoločen čas za polni delovni čas od 1. 1. 2017 dalje do 7. 6. 2018 (II. točka izreka). Razsodilo je: da je tožena stranka dolžna v roku 8 dni tožečo stranko prijaviti v socialna zavarovanja, ji urediti vpis delovne dobe pri matični evidenci in ji priznati vse pravice iz delovnega razmerja za čas od 1. 1. 2017 do 31. 3. 2017 za še nadaljnje štiri ure, upoštevajoč plačo za opravljeno delo v višini 402,48 EUR bruto in od 1. 4. 2017 do 7. 6. 2017 za poln delovni čas, upoštevajoč plačo za poln delovni čas v višini 804,96 € bruto (III. točka izreka); da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 8 dni izplačati plačo za čas od 1. 4. 2017 do 7. 6. 2018 v neto znesku od zneska 804,96 € bruto mesečno, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od posameznega neto zneska od 19. v mesecu za pretekli mesec do plačila (IV. točka izreka). V V. točki izreka sodbe je zavrnilo, kar je tožeča stranka od tožene stranke zahtevala več ali drugače (razveljavitev odpovedi, obračun plače in plačilo davkov in prispevkov). V VI. točki izreka sodbe pa je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 8 dni plačati denarno povračilo namesto reintegracije v višini 4.024,80 € bruto, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od devetega dne pravnomočnosti sodbe do plačila. Kar je tožnica zahtevala več ali drugače je zavrnilo. Sodišče je odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (VII. točka izreka).

2. Zoper sodbo v ugodilnem delu in odločitev o stroških v delu, v katerem sodišče njegovih stroškov ni naložilo v plačilo tožnici, se pritožuje toženec zaradi vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP, to je zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da zahtevek zavrne oziroma zavrže, podredno pa razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da sodišče ne bi smelo odločati o nobenem od postavljenih zahtevkov, ker gre za nesklepčne zahtevke. Poleg tega ni sprejelo sklepa, da je spremembo tožbe dovolilo. Nadalje navaja, da bi moralo sodišče izvesti dokaze, ki jih je predlagal, zlasti bi moralo zaslišati priči A.A. in B.B., saj so jima znane bistvene okoliščine zadeve, to je glede sklepanja pogodb o zaposlitvi s tožnico (npr. kdaj in v kakšnih okoliščinah je bila pogodba sklenjena; razlog sklenitve pogodbe o zaposlitvi do 31. 3. 2017; o tem, da je tožnica vedela, da ima pogodbo sklenjeno do 31. 3. 2017; o dejstvu, da tožnica pri tožencu ni nikoli delala brez pogodbe o zaposlitvi) in okoliščine glede dejanskega opravljanja dela tožnice pri toženi stranki (da je bila zaposlena za polovični delovni čas na svojo željo). Ker sodišče teh dokazov ni izvedlo, je tožencu onemogočilo dokazovanje njegovih trditev, posledično pa je bilo nepopolno in nepravilno ugotovljeno dejansko stanje. Nerazumljiva je odločitev sodišča prve stopnje v I. točki izreka sodbe glede nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi, saj za njo ne obstoji trditvena podlaga. Nobena od strank ni zatrjevala podaje odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Odločitev sodišča je v tem delu nejasna in je ni mogoče preizkusiti. Pogodba o zaposlitvi za določen čas je veljala do poteka časa, za katerega je bila sklenjena. Poleg tega je podano nasprotje v obrazložitvi, da sodišče tožnici verjame, da pogodba o zaposlitvi, ki je veljala do 31. 3. 2017 ni bila sklenjena in obrazložitvijo, da je imela tožnica sklenjenih več pogodb o zaposlitvi, nazadnje pogodbo, ki je veljala do 31. 3. 2017. Ne strinja se s presojo sodišča, da je šlo za nedopustno veriženje pogodb o zaposlitvi, ker je tožena stranka manjši delodajalec, ki lahko sklepa pogodbe o zaposlitvi brez omejitve. K pritožbi prilaga izpis iz spletnega portala AJPES, ki ga predhodno ni mogla predložiti, ker se v postopku ni postavljalo vprašanje zakonitosti ravnanja zaradi sklepanja več pogodb o zaposlitvi za določen čas. Meni, da bi moralo sodišče bolj kritično oceniti tožničino izpoved. Zgolj zato, ker je bilo podpisanih več pogodb, ki so se razlikovale v času trajanja delovnega razmerja, še ni mogoče zaključiti, da je zato tožničina verzija sklepanja pogodb potrjena. Poudarja, da je bilo sprva mišljeno, da se bo pogodba sklenila do 31. 12. 2016 in je bila takšna tudi pripravljena, vendar je tožnica ni podpisala, ne vrnila tožencu. Namesto tega je bilo dogovorjeno, da se sklene pogodba o zaposlitvi z veljavnostjo do 31. 3. 2017. Stališče sodišča, da za postopek ni relevantno, kdaj je tožnica vrnila ključe, ni obrazloženo in ni pravilno. Vrnitev ključev dokazuje, da je tožnica vedela, da se ji pogodba izteče 31. 3. 2017 in je zato ključe tudi vrnila. Tudi glede tega dejstva bi moralo sodišče zaslišati A.A. Sodišče je nepravilno odločilo, da je delovno razmerje trajalo do 7. 6. 2018, saj je bila dejavnost strežbe pijač in poslovna enota C. izbrisana iz registra. Tožnica je bila pri tožencu zaposlena za polovični delovni čas, kar izhaja tudi iz pogodb o zaposlitvi. To je bilo tožnici v korist, saj je del plačila prejemala na roke, kar ji je koristilo pri uveljavljanju otroškega dodatka. Toženčeva izpoved v zvezi z opravljanjem tožničinega dela ne more imeti teže, saj mu to niti ni bilo znano. O dejanskem opravljanju dela bi lahko izpovedala le A.A., ki je sodišče ni zaslišalo. Zgolj število opravljenih ur ne predstavlja podlage za odločitev, da je šlo v obravnavanem primeru za delo za polni delovni čas, ob tem, da je tožnica vedela, da je zaposlena le za polovični delovni čas. V kolikor bi tožnica želela biti zaposlena za polni delovni čas, bi morala to pisno zahtevati od delodajalca, kot je to določeno v 200. členu ZDR-1. Pisna zahteva delodajalcu je procesna predpostavka, ki v obravnavani zadevi ni izpolnjena. Sodišče je v 14. točki obrazložitve ugotovilo, da je tožnica dobila s strani toženca plačano vse do vključno marca 2017, zato ni pravilen izrek sodbe v III. točki, ko sodišče tožencu nalaga, da ji poleg prijave v socialna zavarovanja in vpisa delovne dobe prizna vse druge pravice iz delovnega razmerja. Materialno pravno zmotna je odločitev sodišča v IV. točki izreka in v nasprotju z navedbami tožnice in predloženimi dokazi. Sodišče bi moralo pri določitvi višine plače upoštevati vse prejemke, ki jih je tožnica prejela v tem obdobju. Previsok in v nasprotju s sodno prakso je tudi znesek denarnega povračila. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe toženca kot neutemeljene in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 8. členom ZPP.

6. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila tožnica pri tožencu zaposlena na podlagi več pogodb o zaposlitvi za določen čas kot natakarica. Med strankama je bilo sporno obdobje veljavnosti zadnje pogodbe o zaposlitvi z dne 10. 10. 2016. Obe pravdni stranki sta namreč predložili pogodbo o zaposlitvi z istim dnem sklenitve (to je 10. 10. 2016) in različnim obdobjem njene veljavnosti. Tožnica je navajala, da je imela s tožencem nazadnje sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za obdobje od 14. 10. 2016 do 31. 12. 2016. Po tem datumu pa je delo pri tožencu opravljala brez pisne pogodbe o zaposlitvi do 21. 3. 2017, ko je nastopila bolniški stalež oziroma do 31. 3. 2017, ko jo je toženec neupravičeno odjavil iz obveznih zavarovanj. Nasprotno je toženec navajal, da je tožnica delo pri njem ves čas opravljala na podlagi sklenjenih pogodb o zaposlitvi za določen čas, nazadnje na podlagi pogodbe o zaposlitvi, ki je bila sklenjena za obdobje od 14. 10. 2016 do 31. 3. 2017 in je prenehala veljati z iztekom časa.

7. Sodišče prve stopnje je predvsem na podlagi tožničine izpovedi in izpovedi toženca zaključilo, da pogodba o zaposlitvi, po kateri naj bi tožničino delovno razmerje pri tožencu trajalo do 31. 3. 2017, ni bila nikoli sklenjena. Utemeljen je pritožbeni očitek o bistveni kršitvi določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki se nanaša na postopanje sodišča prve stopnje, ko je zavrnilo dokazne predloge toženca za zaslišanje prič, s katerimi je toženec dokazoval okoliščine sklepanja sporne pogodbe o zaposlitvi s tožnico in s tem veljavnost pogodbe do 31. 3. 2017. 8. Eno temeljnih načel pravdnega postopka je načelo kontradiktornosti iz prvega odstavka 5. člena ZPP (tudi pravica do izjave), ki je neposredni izraz pravice do enakega varstva pravic v postopku iz 22. člena Ustave Republike Slovenije. To načelo se nanaša tudi na dokazni postopek; stranka ima namreč pravico, da sodeluje v dokaznem postopku, predlaga dokaze in se izreče o dokaznih predlogih nasprotne stranke. Tej pravici na drugi strani ustreza obveznost sodišča, da predlagane dokaze izvede, pri čemer ta obveznost ni absolutna. Sodišče namreč ni dolžno slediti dokaznim predlogom strank, če naj bi se z njimi ugotavljalo dejstvo, ki po pravni presoji sodišča ni relevantno, ali če gre za dokaz, ki je popolnoma neprimeren za ugotovitev nekega dejstva, prepozen, pavšalen ali nesubstanciran. V dokaznem postopku sodišče tudi ni dolžno izvesti dokaza za ugotovitev nekega dejstva, ki je že dokazano, ne velja pa nasprotno; sodišče ne sme zavrniti izvedbe nekega dokaza z argumentom, da se je že prepričalo o nasprotnem. Sodišče prve stopnje je dokaz z zaslišanjem prič A.A. in B.B. zavrnilo z obrazložitvijo, da izvedba teh dokazov ni potrebna, ker je sodišče pravno relevantna dejstva že ugotovilo z izvedenimi dokazi.

9. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je zavrnilo dokazni predlog po zaslišanju prič, predvsem A.A. (toženčeve matere), tožencu odvzelo možnost, da dokaže svoje trditve v zvezi z obstojem pogodbe o zaposlitvi z veljavnostjo do 31. 3. 2017. Toženec v pritožbi utemeljeno opozarja, da je predlagal zaslišanje priče A.A., ki bi izpovedala o okoliščinah sklepanja te pogodbe o zaposlitvi (kdaj in v kakšnih okoliščinah je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi dne 10. 10. 2016; zakaj je bila sklenjena do 31. 3. 2017; o dejstvu, da je tožnica vedela, da ima pogodbo sklenjeno do 31. 3. 2017, itd.). Sodišče prve stopnje pa utemeljenost toženčevih trditev ni raziskalo. Tudi iz izpovedi obeh strank izhaja, da se je s tožnico glede delovnega razmerja pri tožencu dogovarjala A.A., toženec pa je bil zgolj podpisnik pogodb o zaposlitvi. Zavrnitev navedenih dokazov iz razloga, ker je sodišče ta dejstva ugotovilo že z drugimi dokazi, predstavlja vnaprejšnjo dokazno oceno, kar pomeni, da je sodišče prve stopnje s takšnim postopanjem zavrnilo možnost, da bi ugotovilo drugačno dejansko stanje. Sodišče je tako z zavrnitvijo navedenih dokaznih predlogov kršilo toženčevo pravico do izjave v postopku, oziroma mu je z vnaprejšnjo dokazno oceno predlaganih, a neizvedenih dokazov, odvzelo možnost dokazovanja svojih trditev v zvezi z obstojem zadnje pogodbe o zaposlitvi za določen čas z veljavnostjo do 31. 3. 2017. Ker sodišče teh dokazov ni izvedlo, je preuranjeno zaključilo, da je tožnica ostala na delu pri tožencu tudi po času, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi.

10. Pritožba utemeljeno opozarja, da sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni opravilo ustrezne dokazne ocene tožničine izpovedi. Sodišče mora v skladu z 8. členom ZPP o tem, katera dejstva bo štelo za dokazana, odločiti po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. V 9. točki obrazložitve sodbe je sodišče prve stopnje kot verodostojno ocenilo tožničino izpoved, da pogodba o zaposlitvi, po kateri naj bi delovno razmerje trajalo do 31. 3. 2017, nikoli ni bila sklenjena, pri tem pa so razlogi, zakaj sodišče tožnici verjame, nejasni. Razlogovanje sodišča prve stopnje, da tudi iz sklenjenih pogodb o zaposlitvi nedvomno izhaja, da so zatrjevanja tožnice resnična, saj so pogodbe dejansko enake, spreminja se le čas trajanja delovnega razmerja, so neustrezni. Enako velja tudi za razloge sodišča prve stopnje v 10. točki obrazložitve sodbe, da tožnici verjame, da je sklenila pogodbo z veljavnostjo od 14. 10. 2016 do 31. 12. 2016 glede na to, da je v spis predloženih več pogodb o zaposlitvi, ki so praktično identične, razen časa, za katerega so pogodbe sklenjene in glede na to, da je ta podpisana tudi s strani delodajalca. Ob upoštevanju, da imata sporni pogodbi o zaposlitvi identičen datum sklenitve (10. 10. 2016), razlikujeta se zgolj v obdobju veljavnosti, pri čemer sta tudi obe podpisani s strani toženca, je takšna dokazna ocena neprepričljiva, nejasna in je ni mogoče preveriti. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje storilo relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki jo smiselno uveljavlja toženec v pritožbi.

11. Pritožba pa utemeljeno opozarja tudi na nasprotje med ugotovitvami v 9. in 10. točki obrazložitve sodbe, ko je sodišče prve stopnje najprej ugotovilo, da pogodba o zaposlitvi, po kateri naj bi delovno razmerje trajalo do 31. 3. 2017, nikoli ni bila sklenjena in nato, da je imela tožnica sklenjenih več zaporednih pogodb o zaposlitvi, nazadnje pogodbo, ki je veljala do 31. 3. 2017 ter da je po tem datumu še naprej delala kot natakarica pri tožencu.

12. Na podlagi vsega navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s prvim odstavkom 354. člena ZPP pritožbi toženca ugodilo in izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ocenilo je, da kršitve postopka (ki se nanašajo na neizvedbo dokazov) ne more samo odpraviti, glede na naravo stvari in okoliščine primera pa samo tudi ne more dopolniti postopka in odpraviti pomanjkljivosti v zvezi z nepopolno ugotovljenim dejanskim stanjem, ki je posledica bistvene kršitve določb postopka. Zato prepoved vračanja zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje ni kršena. Razveljavitev stroškovne odločitve je posledica razveljavitve odločitve o glavni stvari. Kljub temu pritožbeno sodišče zaradi čim hitrejše rešitve v tej zadevi odgovarja še na nekatere druge odločilne pritožbene navedbe (prvi odstavek 360. člena ZPP).

13. Toženec v pritožbi sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da glede uveljavljene spremembe tožbe v pripravljalni vlogi z dne 27. 2. 2018 ni sprejelo sklepa, s katerim bi spremembo dopustilo. V skladu s četrtim odstavkom 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004, in nadalj.) lahko delavec v sporih o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja spremeni tožbo glede zahtevka do konca glavne obravnave brez privolitve tožene stranke.

14. Neutemeljene so pritožbene navedbe toženca, da tožnica v tem sporu ni podala zadostne trditvene podlage. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnica v tem sporu sicer navedla zadostno trditveno podlago, vendar pa ni ustrezno oblikovala tožbenih zahtevkov. Iz navedb v tožbi izhaja, da tožnica za obdobje od 1. 1. 2017 dalje, ko naj bi pri tožencu delala brez pogodbe o zaposlitvi (pri čemer naj bi bila zadnja pogodba o zaposlitvi sklenjena za določen čas do 31. 12. 2016), uveljavlja transformacijo pogodbe o zaposlitvi iz določenega v nedoločen čas po 56. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS; št. 21/2013, s spremembami), ker je ostala na delu tudi po poteku časa, za katerega je sklenila pogodbo o zaposlitvi in za isto obdobje ugotovitev obstoja delovnega razmerja, ker naj bi v razmerju med strankama obstajali vsi elementi delovnega razmerja. Ker ti pravni podlagi terjata postavitev različnih zahtevkov, mora sodišče v okviru materialno procesnega vodstva poskrbeti, da stranka ustrezno oblikuje tožbeni zahtevek.

15. Sodišče prve stopnje bo moralo v ponovljenem postopku odpraviti procesne kršitve z ustrezno dopolnitvijo dokaznega postopka z zaslišanjem predlaganih prič in v okviru materialno procesnega vodstva poskrbeti za ustrezno oblikovanje tožbenega zahtevka. Nato pa bo moralo po oceni že izvedenih in novo izvedenih dokazov ponovno odločiti o tožbenem zahtevku.

16. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

PRAVNI POUK: Zoper sklep je dovoljena pritožba iz razlogov, določenih v drugem odstavku 357. a člena ZPP. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo (prvi in drugi odstavek 347. člena ZPP) ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti (prvi odstavek 355. člena ZPP) ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje (drugi odstavek 354. člena in drugi odstavek 355. člena ZPP).

Pritožba se lahko vloži v 15 dneh od vročitve prepisa sklepa pri sodišču prve stopnje v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko, o njej bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Če se pošlje pritožba po pošti priporočeno ali brzojavno, se šteje dan oddaje na pošto za dan izročitve sodišču, na katero je naslovljena. Pritožba mora obsegati navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva in ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa, če je predpisana. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso izpolnjeni pogoji za njeno oprostitev, odlog ali obročno plačilo, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit.