Jedro

Za začasno zmanjšanje življenjskih aktivnosti se denarna odškodnina prisodi le v izjemnih primerih, ko gre za hudo začasno zmanjšanje življenjskih aktivnosti ali druge posebne okoliščine, zaradi katerih so duševne bolečine prisotne v hudi obliki.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba v obsodilnem delu in v odločitvi o stroških postopka spremeni tako, da točka II. izreka sodbe po spremembi glasi: „Tožena stranka je dolžna tožnici plačati odškodnino v znesku 856,95 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe, to je od 24.4.2006 dalje do plačila, vse v 15. dneh pod izvršbo.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki njene pravdne stroške v postopku na prvi stopnji v znesku 265,40 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči naslednji dan po izteku paricijskega roka.“ V presežku, to je za znesek 3.086,46 EUR s pripadajočimi obrestmi, se tožbeni zahtevek zavrne.

Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 124,82 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči naslednji dan po izteku paricijskega roka.

V preostalem delu se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem obsodilnem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožnici odškodnino v znesku 3.943,41 EUR z obrestmi od vložitve tožbe dalje in ji povrniti pravdne stroške v znesku 1.097,84 EUR z obrestmi. Presežek tožbenega zahtevka je sodišče zavrnilo.

Proti navedeni sodbi se glede odločitve o odškodnini za nematerialno škodo pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da sodišče druge stopnje njeni pritožbi ugodi in tožbeni zahtevek iz naslova zmanjšanja življenjskih aktivnosti zavrne, zmanjša pa odškodnino za pretrpljene telesne bolečine ter posledično spremeni odločitev o stroških postopka. V pritožbi pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje glede prisoje denarne odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti ter duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti napačno uporabilo materialno pravo, saj je prisojena odškodnina za telesne bolečine previsoka zlasti glede na to, da je sodišče pri odločitvi upoštevalo tudi telesne bolečine, ki jih je tožnica trpela zaradi poškodbe hrbtenice, za kar pa tožena stranka ne odgovarja. Zaključek sodišča, da je tožnica utrpela trajne posledice in sicer mravljinčenje in otrplost obraza, pa je v popolnem nasprotju z ugotovitvami izvedenca. Sodišče nima potrebnega medicinskega znanja, da bi samo ocenilo, ali je tožnica v škodnem dogodku utrpela trajne posledice, zaradi katerih bi lahko bila zmanjšana življenjska aktivnost tožnice. Po svoji presoji sodišče ne more ovreči ali dopolniti izvedeniškega mnenja, kot je to storilo v tem primeru. Ker izvedenec ni ugotovil, da bi tožnica utrpela trajno telesno ali psihično prikrajšanje, je nepravilen zaključek sodišča, da je upravičena do odškodnine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Posledično je potrebno spremeniti tudi odločitev o stroških postopka. Tožena stranka je zahtevala povrnitev pritožbenih stroškov.

Pritožba je bila v skladu z določilom 1. odstavka 344. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena tožeči stranki, ki na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je delno utemeljena.

Predmet pritožbenega preizkusa v konkretnem primeru je bila primernost prisojene višine denarne odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti ter pravilnost odločitve o prisoji denarne odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Odmera odškodnine za negmotno škodo pomeni uporabo pravnega standarda pravične denarne odškodnine. Uporaba tega standarda mora biti v vsakem konkretnem primeru individualizirana. Pri določitvi njegove vsebine v konkretnih primerih oziroma pri njegovi individualizaciji je sodišče vezano na kriterije, določene v 179. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Ti pa so stopnja telesnih in duševnih bolečin in njihovo trajanje ter druge okoliščine in pomen prizadete dobrine, pri katerih odškodnina ne sme iti na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. Hkrati pa mora biti odškodnina določena objektivno in sicer glede na razmerje med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje in s primerjavo z odškodninami za primerljivo škodo.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica zaradi poškodb, ki jih je utrpela v obravnavani nezgodi in za katere je tožena stranka dolžna plačati odškodnino glede na sklenjeno zavarovalno pogodbo (pretres možganov, udarnina leve rame, udarnina glave in udarnina mezinca leve roke) le krajši čas trpela hude bolečine, nato pa bolečine zmerne intenzitete tri tedne, ki so se v takšni obliki pojavljale še občasno ob večjih naporih, kumulativno pa še en teden. Zaradi poškodb je trpela nevšečnosti, saj je bila en dan hospitalizirana, opravila je zdravniške preglede, bila je rentgensko pregledana, opravljala je fizioterapijo. Po presoji pritožbenega sodišča je prisojena odškodnina v znesku 4.172,93 EUR previsoka, saj nima podlage niti v ugotovljenih dejanskih okoliščinah, zlasti pa ni ustrezno upoštevan objektivni kriterij za odločanje o nepremoženjski škodi. Tožnica je namreč utrpela manjšo škodo, zato upoštevaje primerljive primere v sodni praksi pravično denarno odškodnino predstavlja znesek 3.172,93 EUR. Pritožbeno sodišče je iz navedenih razlogov pritožbi tožene stranke ugodilo in prisojeno odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti znižalo za 1.000,00 EUR.

Sodišče prve stopnje je tožnici prisodilo zahtevano odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v višini 2.086,46 EUR. Sledilo je namreč njeni trditvi, da se ji mravljinčenje obraza še vedno občasno pojavlja. Tedaj nastopi tudi otrplost obraza. Sodni izvedenec je glede navedenih težav pojasnil, do poškodba druge veje obraznega živca v nobenem primeru ne predstavlja trajne okvare, saj se poškodba običajno brez dodatnega zdravljenja pozdravi v nekaj tednih. Sodni izvedenec meni, da tožnica zaradi poškodbe ni utrpela trajnih posledic. Težave v zvezi z mravljinčenjem obraza pa so bile prisotne začasno in sicer v času meseca dni, zaradi pretresa možganov pa nekaj mesecev. Sodišče prve stopnje je navedeno izvedeniško mnenje sprejelo, saj tudi pravdni stranki nanj nista imeli pripomb, razen tožnice, ki je vztrajala, da se ji mravljinčenje obraza še vedno občasno pojavlja. Oškodovanec je upravičen do denarne odškodnine za pretrpljene duševne bolečine zaradi trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti. V obravnavanem primeru sodni izvedenec zanika možnost, da bi tožnica zaradi utrpelih poškodb utrpela trajne posledice. Tudi sama tega ne trdi. Če se ji mravljinčenje obraza res še občasno pojavlja, čeprav po strokovnem mnenju sodnega izvedenca za to objektivno ni razloga, ker se takšna poškodba pozdravi v nekaj tednih, ni mogoče govoriti o trajnem zmanjšanju življenjskih aktivnosti in posledično duševnih bolečinah zaradi prizadetosti. Za začasno zmanjšanje življenjskih aktivnosti pa se denarna odškodnina prisodi le v izjemnih primerih, ko gre za hudo začasno zmanjšanje življenjskih aktivnosti ali druge posebne okoliščine, zaradi katerih so duševne bolečine prisotne v hudi obliki. To pa v obravnavanem primeru ni podano. Sodišče prve stopnje bi moralo upoštevati ugotovitve sodnega izvedenca, da trajnih posledic tožnica ni utrpela, saj samo s strokovnim znanjem ne razpolaga, kar pomeni, da ni podlage za prisojo denarne odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Pritožbeno sodišče je iz navedenih razlogov pritožbi tožene stranke tudi v tem delu ugodilo in sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek za plačilo denarne odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v znesku 2.086,46 EUR s pripadajočimi obrestmi zavrnilo.

Odločitev pritožbenega sodišča o spremembi sodbe temelji na določbi 5. alineje 358. člena ZPP. Tožnica je po spremembi sodbe upravičena do plačila odškodnine v znesku 3.193,79 EUR. Ker je tožena stranka po vložitvi tožbe tožnici že plačala znesek 2.336,84 EUR, ji je dolžna plačati še razliko v znesku 856,95 EUR.

Zaradi spremembe sodbe je pritožbeno sodišče na podlagi 2. odstavka 165. člena ZPP odločilo o stroških vsega postopka. Pravdni stranki sta upravičeni do povrnitve stroškov glede na njun uspeh v postopku na prvi stopnji in v pritožbenem postopku (2. odstavek 154. člena ZPP). Tožnica je po spremembi sodbe v pritožbenem postopku upravičena do odškodnine v znesku 3.193,79 EUR, kar pomeni, da je njen uspeh v postopku 40%. Pri odmeri stroškov je sodišče druge stopnje upoštevalo neizpodbijani izračun stroškov kot ga je opravilo sodišče prve stopnje. Tožnici so v postopku na prvi stopnji nastali stroški v višini 1.274,01 EUR. Glede na njen uspeh je upravičena do povrnitve stroškov v znesku 509,60 EUR. Stroški tožene stranke v postopku na prvi stopnji so predstavljali znesek 406,52 EUR. Tožnica mora toženi stranki povrniti 60% stroškov, kar predstavlja znesek 244,20 EUR. Po pobotu priznanih pravdnih stroškov je tožena stranka dolžna povrniti tožnici pravdne stroške v postopku na prvi stopnji v znesku 265,40 EUR.

Tožena stranka je v pritožbenem postopku uspela deloma. Njen uspeh je 79% (3.086,46 EUR od spornih 3.922,55 EUR). V pritožbenem postopku so ji nastali stroški v zvezi s plačilom sodne takse za pritožbo v znesku 147,78 EUR in administrativni stroški v znesku 10,00 EUR. Tožnica je toženi stranki dolžna povrniti 79% nastalih stroškov, torej znesek 124,82 EUR. Pravdni stranki sta dolžni povrniti stroške v roku 15 dni od prejema sodbe. V primeru zamude sta dolžni plačati tudi zakonske zamudne obresti, ki začnejo teči naslednji dan po izteku paricijskega roka.