Jedro

Sklep, s katerim davčni organ prve stopnje odloži davčno izvršbo do odločitve o pritožbi v davčnem postopku, ni akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 (Ur. l. RS, št. 105/2006) zavrglo tožbo tožeče stranke proti sklepu Davčnega urada Nova Gorica z dne 10. 10. 2006, ter na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1 zavrnilo njeno zahtevo za povračilo stroškov postopka. Z navedenim sklepom Davčnega urada Nova Gorica je bila na podlagi 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku – ZUP zavržena vloga tožeče stranke za odlog davčne izvršbe do odločitve o pritožbi zoper odločbo z dne 4. 8. 2006 (z njo je bilo odločeno o povračilu preplačila nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča zavezanca A. d.d. z računa tožeče stranke), saj o odlogu davčne izvršbe po 121. členu Zakona o davčnem postopku – ZDavP odloča pristojni davčni organ po uradni dolžnosti in po prostem preudarku. Navedeni sklep je postal dokončen v zvezi z odločbo tožene stranke z dne 7. 5. 2007, s katero je bila pritožba tožeče stranke kot neutemeljena zavrnjena.

2. Sodišče v razlogih izpodbijanega sklepa navaja, da se s sklepom, s katerim se zavrne odlog davčne izvršbe do odločitve o pritožbi, ne odloča o pravici, obveznosti ali pravni koristi stranke (o tem je bilo odločeno z odločbo z dne 4. 8. 2006). Sklep o odložitvi izvršbe pa tudi ni eden izmed sklepov, navedenih v drugem odstavku 5. člena ZUS-1. Zato ne gre za akt, ki bi se sploh lahko izpodbijal v upravnem sporu.

3. Tožeča stranka v pritožbi, ki jo vlaga zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu in zmotne uporabe materialnega prava, navaja, da je bil z izpodbijanim sklepom postopek upravnega odločanja končan, zato meni, da gre za sklep iz drugega odstavka 5. člena ZUS-1, zoper katerega je upravno sodno varstvo dopuščeno; če pa je skladno s pravnim poukom tožene stranke s tožbo v upravnem sporu izpodbijala napačen sklep oziroma napačno odločitev, bi jo moralo sodišče glede na 31. člen ZUS-1 pozvati na odpravo pomanjkljivosti. Ker tega ni storilo je bistveno kršilo določbe postopka v upravnem sporu. Zato predlaga, da se pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek; priglaša stroške postopka.

4. Odgovor na pritožbo ni bil vložen.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. S 121. členom ZDavP se ureja tako imenovani suspenzivni učinek pritožbe v davčnem postopku, saj lahko davčni organ po uradni dolžnosti do odločitve o pritožbi odloži davčno izvršbo, če oceni, da bi bilo pritožbi mogoče ugoditi, torej določi suspenzivni učinek pritožbe do odločitve drugostopnega davčnega organa. Po presoji Vrhovnega sodišča iz določbe 121. člena ZDavP izhaja, da gre za diskrecijsko odločanje davčnega organa in za odločanje po uradni dolžnosti.

7. V obravnavanem primeru je sporno, ali je zoper dokončen sklep davčnega organa prve stopnje, s katerim je bila zavržena tožničina zahteva za odlog davčne izvršbe oziroma za določitev suspenzivnega učinka njene pritožbe do odločitve drugostopnega organa, z ZUS-1 zagotovljeno upravno sodno varstvo.

8. Stališče sodišča prve stopnje, da gre v primeru sklepa, s katerim se zavrže vloga za odložitev davčne izvršbe do odločitve o pritožbi zoper odločbo, s katero je odločeno o vračilu preplačanega nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča (odločba z dne 4. 8. 2006) za procesni sklep, s katerim je odločeno izključno o postranskem procesnem vprašanju, je po presoji Vrhovnega sodišča pravilno. Tak sklep namreč ne pomeni meritorne odločitve o zahtevku stranke ter zato posledično ne gre za akt iz drugega odstavka 2. člena ZUS-1, torej za akt, s katerim se odloči o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe, ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta.

9. O odlogu davčne izvršbe odloča davčni organ po uradni dolžnosti in po prostem preudarku od prejema pritožbe pa do odločitve drugostopnega organa o njej. Odlog sicer lahko predlaga tudi stranka, vendar organ na predlog ni vezan. Merilo za odločitev pristojnega organa je že po zakonu njegova presoja, da bi bilo mogoče pritožbi ugoditi. Če bi kadarkoli v postopku (do odločitve drugostopenjskega organa) prvostopni davčni organ presodil, da obstaja možnost ugoditve pritožbi, bo iz razlogov pravne varnosti in racionalnosti tako na strani zavezanca kot na njegovi strani, določil suspenzivni učinek pritožbe. Zato ni pravilno stališče tožeče stranke v pritožbi, da gre v obravnavanem primeru za sklep iz drugega odstavka 5. člena ZUS-1, s katerim je postopek odločanja v upravnem postopku ustavljen oziroma končan.

10. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da akt, ki se izpodbija s tožbo, ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu (4. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1). Zato je očitek o kršitvi 31. člena ZUS-1 nepravilen in neutemeljen. Poziv na odpravo pomanjkljivosti tožbe je za sodišče prve stopnje obligatoren le, če se s tožbo izpodbija akt, ki se sploh lahko izpodbija v upravnem sporu.

11. V zvezi z zatrjevanjem tožeče stranke v pritožbi o napačnem pravnem pouku, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je v drugostopenjski odločbi zapisano, da je upravni spor dopusten zoper prvostopno odločbo; to pa izpodbijani sklep ni, saj gre za sklep in ne za odločbo. Zato tožeča stranka neutemeljeno ugovarja, da je bila nepravilno poučena o pravnem sredstvu.

12. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (76. člen v zvezi z 82. členom ZUS-1).

13. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena in prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).