Jedro

Sodišče prve stopnje je svojo odločitev utemeljeno oprlo na drugi odstavek 393. člena ZPIZ-2, iz katere izhaja, da pravico do družinske ali vdovske pokojnine lahko pod pogoji in na način, ki jih določa ta zakon, uveljavijo družinski člani, osebe iz prvega odstavka 393. člena ZPIZ-2, prav tako pa tudi družinski člani uživalca pokojnine po prejšnjih predpisih, če izpolnjujejo pogoje, ki jih določa ta zakon za družinske člane.

Utemeljena je pritožba tožene stranke v delu, ki se nanaša na odmero dodatka za pomoč in postrežbo. Sodišče prve stopnje je pri tem zmotno uporabilo določbo 2. alineje prvega odstavka 82. člena ZDSS-1. Priznalo je namreč pravico do dodatka za pomoč in postrežbo, medtem ko je odmero naložilo toženi stranki. V tem primeru bi morala torej tožena stranka ponovno izdati novo odločbo ter odločiti o višini dodatka za pomoč in postrežbo. Pri tem pa je bistveno, kot to poudarja že tožena stranka v pritožbi, da je način odmere dodatka določen v 103. členu ZPIZ-2, sama višina dodatka za pomoč in postrežbo pa je določena v Sklepu o zneskih dodatka za pomoč in postrežbo.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v III. točki izreka spremeni tako, da glasi: "Tožena stranka je dolžna tožeči stranki za obdobje od 4. 6. 2018 do 31. 12. 2018 izplačati že zapadle zneske dodatka za pomoč in postrežbo v višini 146,06 EUR na mesec in od 1. 1. 2019 do 29. 9. 2019 v višini 150,00 EUR na mesec."

II. V preostalem se pritožba zavrne in v nespremenjenem delu (I. in II. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbi tožene stranke št. zadeve ..., št. dosjeja ... z dne 13. 5. 2019 in z dne 9. 1. 2019. Nadalje je razsodilo, da je imela pokojna A. A. pravico do dodatka za pomoč in postrežbo za opravljanje večine osnovnih življenjskih potreb za obdobje od 4. 6. 2018 do 29. 9. 2019 (I. in II. točka izreka). Sodišče je nadalje toženi stranki naložilo, da je dolžna v roku 30 dni po pravnomočnosti sodbe odmeriti dodatek za pomoč in postrežbo za obdobje od 4. 6. 2018 do 29. 9. 2019 ter ga v istem roku izplačati tožeči stranki (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. V pritožbi navaja, da pokojna tožnica, ki je prejemala družinsko pokojnino po B. B., ni izpolnjevala zakonskih pogojev za priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo. Pravica do družinske pokojnine je namreč izvedena pravica iz pokojnine umrlega zavarovanca ali uživalca pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Zaradi navedenega je po mnenju tožene stranke potrebno upoštevati, da B. B., ki je bil uživalec invalidske pokojnine na podlagi odločbe št. ... z dne 7. 7. 1992, od 4. 3. 1992 do dneva smrti, tj. do 5. 7. 1992, ne bi pridobil pravice do dodatka za pomoč in postrežbo zaradi obsega njegovega zavarovanja do upokojitve ter veljavne zakonodaje v času njegove upokojitve. B. B. je bil pred smrtjo uživalec invalidske pokojnine, ki mu je bila odmerjena od dejanske pokojninske osnove oziroma v višini 35 % najnižje pokojninske osnove. Ob odločanju o njegovi pravici so bili upoštevani veljavni predpisi. Invalidska pokojnina je bila odmerjena v skladu s takrat spremenjenim in dopolnjenim 22. členom republiškega zakona, to je v skladu s 1. členom Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju1, ki je veljal v obdobju od 18. 8. 1990 do 31. 3. 1992. Ker je bil B. B. ob uveljavitvi pravice do invalidske pokojnine zavarovan kot združeni kmet po tretjem odstavku 10. člena ZPIZ/83 in glede na to, da tudi ni izpolnil gostote zavarovanja 15 let od osnove, ki ni bila nižja od mesečnega zneska najnižje pokojninske osnove oziroma najnižje pokojnine za polno pokojninsko dobo po 1. 1. 1970, že kot zavarovanec po tretjem odstavku 10. člena ZPIZ/83 ni imel pravic iz naslova zmanjšanja delovne zmožnosti, pač pa zgolj pravico do invalidske pokojnine v primeru izgube delovne zmožnosti. Prav tako mu ni pripadala pravica do varstvenega dodatka, kot tudi ne pravica do dodatka za pomoč in postrežbo. Zakonodaja, kakršna je veljala ob invalidski upokojitvi B. B. pa do njegove smrti, pravice do dodatka za pomoč in postrežbo ter drugih pravic (npr. pravice iz naslova preostale delovne zmožnosti) ni vezala na izpolnjenost pretežnega dela zavarovanja za širši obseg pravic, temveč na že opisane pogoje. Glede na to, da je bila pokojna tožnica uživalka družinske pokojnine po B. B., je obseg pravic, ki jih ima uživalec družinske oziroma vdovske pokojnine, nujno vezan na pravice, ki bi pripadale pokojnemu zavarovancu oziroma upokojencu. Če pravice do dodatka za pomoč in postrežbo zaradi podlage, vrste ali trajanja zavarovanja pokojni ne bi mogel pridobiti, tudi uživalci družinske ali vdovske pokojnine po pokojnem te pravice ne morejo pridobiti, ne glede na določbo 401. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-2)2 ter tudi ne glede na njihovo zdravstveno stanje. V konkretnem primeru tudi ni mogoče uporabiti določbe 298. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ/92)3 niti določbe 393. člena ZPIZ-2, kot to zmotno meni sodišče. V skladu z določbo 298. člena ZPIZ/92 so bili uživalci na lastno zahtevo upravičeni le do prevedbe tistih pravic, katerih uživalci so bili na dan 31. 3. 1992, ne pa tudi do priznanja novih pravic. Dejstvo je, da je bil B. B. ob upokojitvi zavarovan le za pravico do starostne, invalidske in družinske pokojnine in je do 31. 3. 1992 lahko uveljavil le te pravice. Zato bi lahko uveljavljal le prevedbo naštetih pravic, ne pa tudi priznanja novih pravic kot npr. pravice do dodatka za pomoč in postrežbo, ker za te rizike ni bil zavarovan niti ob upokojitvi niti ob svoji smrti. Glede na navedeno torej ni pravne podlage, da bi se tožnici priznala pravica do dodatka za pomoč in postrežbo. V kolikor pa sodišče ne bi sledilo tem razlogom, pa tožena stranka uveljavlja tudi bistveno kršitev določb postopka, ker je odločitev v III. točki izreka izpodbijane sodbe nepravilna. V izpodbijani sodbi so napotki toženi stranki, da naj odloči o odmeri in izplačilu dodatka za pomoč in postrežbo pravni naslednici, napačni. V socialnem sporu velja obveznost meritornega sojenja. Glede na to bi moralo sodišče poleg priznanja pravice tudi odločiti o višini te pravice, kot je to določeno v drugem odstavku 81. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (v nadaljevanju: ZDSS-1)4. Sodišče je tudi zmotno uporabilo drugi odstavek 82. člena ZDSS-1, saj je toženi stranki naložilo, da naj odloči o odmeri dodatka za pomoč in postrežbo, kar pomeni, da naj o tem izda upravni akt. Način odmere je namreč določen že v zakonu, sama višina dodatka za pomoč in postrežbo pa je razvidna iz sklepa o zneskih dodatka za pomoč in postrežbo, objavljenega v Uradnem listu RS, št. 9/13 z nadaljnjimi uskladitvami. Sodišče je s tem v zvezi tudi zmotno uporabilo materialno pravo. V tem primeru torej niso podani razlogi iz 2. alineje prvega odstavka 82. člena ZDSS-1 in bi tako moralo sodišče v celoti odločiti o materialnopravni pravici, torej tudi o odmeri dodatka za pomoč in postrežbo in določiti višino tega dodatka. Sodišče tudi ni obrazložilo, zakaj bi bilo ugotavljanje dejanskega stanja dolgotrajno oziroma povezano z nesorazmernimi težavami. S tem v zvezi se tako sodba v tem delu tudi ne da preizkusiti. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo kršitev, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)5 pazi po uradni dolžnosti. Na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja je v delu, ki se nanaša na priznanje pravice, tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

5. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ..., št. dosjeja ... z dne 13. 5. 2019, s katero je bila zavrnjena pritožba pokojne A. A., vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. zadeve ..., št. dosjeja ... z dne 9. 1. 2019. Z navedeno odločbo je prvostopenjski organ odločil, da zavarovanka A. A. nima pravice do dodatka za pomoč in postrežbo.

6. Pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da je tožnica A. A. tekom sodnega postopka umrla. Sodišče je upoštevaje 130. člen Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju6 postopek nadaljevalo z njenimi pravnimi nasledniki.

7. Med strankama ni sporno, da je pokojna A. A. v času od 4. 6. 2018 do 29. 9. 2019 glede na njeno zdravstveno stanje ter zmožnost opravljanja osnovnih življenjskih potreb, izpolnjevala pogoje za priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo za opravljanje večine osnovnih življenjskih potreb. Sporno pa je, ali izpolnjuje tudi druge z zakonom določene pogoje za priznanje vtoževane pravice. Tožena stranka se je namreč postavila na stališče, da njen pokojni mož, po katerem je uživala pravico do družinske pokojnine, tudi če bi uveljavljal dodatek za pomoč in postrežbo, ne bi bil upravičen do tega dodatka, to pa iz razloga, ker ni izpolnjeval pogoja gostote zavarovanja 15 let od osnove, ki ni bila nižja od mesečnega zneska najnižje pokojninske osnove oziroma najnižje pokojnine za polno pokojninsko dobo po 1. 1. 1970. 8. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje in kar med strankama tudi ni sporno izhaja, da je pokojni zavarovanec B. B. skupno dopolnil 14 let, 9 mesecev in 28 dni pokojninske dobe, od tega 4 leta, 2 meseca in 4 dni kot združeni kmet, ostalo pa kot zavarovanec v delovnem razmerju. Kot to pravilno obrazlaga že sodišče prve stopnje, je imel po republiškem zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju iz leta 1983, s kasnejšimi spremembami, zavarovanec združeni kmet enake pravice iz zavarovanja kot delavec v delovnem razmerju le pod pogoji, da je bil ob uveljavitvi pravice do pokojnine zavarovan po osnovi, ki ni bila nižja od najnižje pokojnine za polno pokojninsko dobo in je izpolnjeval pogoj gostote zavarovanja najmanj 15 let od osnove, ki ni bila nižja od mesečnega zneska najnižje pokojninske osnove oziroma, da je bil od 1. 1. 1984 oziroma od vstopa v zavarovanje do uveljavitve pravice do pokojnine zavarovan od zneska najnižje pokojninske osnove. V nasprotnem primeru ni bil upravičen do vseh pravic kot ostali zavarovanci, kakor tudi ne do pravice do dodatka za pomoč in postrežbo. ZPIZ/92 pa je v 20. členu določil, da se zavarovancem, ki so bili zavarovani nekaj časa za vse primere zavarovanja, nekaj časa pa kot zavarovanci za ožji obseg pravic, pravice odmerijo po tistem obsegu zavarovanja, v katerem so bili nad polovico skupne zavarovalne dobe. Ključna je bila torej pretežnost zavarovanja, kar pomeni, da bi pokojni zavarovanec na podlagi 298. člena ZPIZ/92 že tedaj lahko uveljavljal, da se mu po določbah ZPIZ/92 priznajo pravice, ki so zanj ugodnejše v primerjavi s pravicami, ki so mu šle po določbah republiškega zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju iz leta 1983. Nedvomno je namreč bil pokojni zavarovanec B. B. pretežni del zavarovan za širši obseg pravic, vendar pa priznanja pravic po določbah ZPIZ/92 ni uveljavljal. 9. Odprto pa je vprašanje, ali je do dodatka za pomoč in postrežbo upravičena njegova vdova (že pokojna tožnica), ki je bila po njem uživalka družinske pokojnine.

10. ZPIZ-2 v 99. členu določa, da imajo pravico do dodatka za pomoč in postrežbo uživalci starostne, predčasne, invalidske, vdovske ali družinske pokojnine s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji, ki jim je za osnovne življenjske potrebe nujna stalna pomoč in postrežba drugega. Kot to izhaja iz komentarja k 99. členu7 je dodatek za pomoč in postrežbo samostojna pravica iz obveznega zavarovanja. Tožnici je bila z odločbo št. ... z dne 10. 9. 1992 priznana pravica do družinske pokojnine. Kot to poudarja sodišče prve stopnje, je tožnica uveljavljala priznanje pravic po določbah ZPIZ-2, torej da se pri odločanju o pravici do dodatka za pomoč in postrežbo upošteva, da je bil njen pokojni mož zavarovan pretežno za širši obseg pravic. V tem primeru je sodišče prve stopnje svojo odločitev utemeljeno oprlo na drugi odstavek 393. člena ZPIZ-2. Iz navedene določbe namreč izhaja, da pravico do družinske ali vdovske pokojnine lahko pod pogoji in na način, ki jih določa ta zakon, uveljavijo družinski člani, osebe iz prvega odstavka 393. člena ZPIZ-2, prav tako pa tudi družinski člani uživalca pokojnine po prejšnjih predpisih, če izpolnjujejo pogoje, ki jih določa ta zakon za družinske člane. Iz dokumentacije v spisu sicer ne izhaja, da bi tožena stranka posebej odločala o priznanju pravice do družinske pokojnine po določbah ZPIZ-2. Kljub temu pa pritožbeno sodišče sprejema razlogovanje sodišča prve stopnje, da bi tožena stranka morala, v okviru ugotovitvenega postopka v zvezi s priznanjem pravice do dodatka za pomoč in postrežbo, upoštevati nesporno dejstvo, da je bil pokojni zavarovanec pretežno zavarovan za širši obseg pravic in v tem primeru tožnici ni mogoče odreči pravice do dodatka za pomoč in postrežbo. Potrebno je namreč uporabiti zakon, ki je ugodnejši za zavarovanca.

11. Utemeljena pa je pritožba tožene stranke v delu, ki se nanaša na odmero dodatka za pomoč in postrežbo. Sodišče prve stopnje je pri tem zmotno uporabilo določbo 2. alineje prvega odstavka 82. člena ZDSS-1. Priznalo je namreč pravico do dodatka za pomoč in postrežbo, medtem ko je odmero naložilo toženi stranki. V tem primeru bi morala torej tožena stranka ponovno izdati novo odločbo ter odločiti o višini dodatka za pomoč in postrežbo. Pri tem pa je bistveno, kot to poudarja že tožena stranka v pritožbi, da je način odmere dodatka določen v 103. členu ZPIZ-2, sama višina dodatka za pomoč in postrežbo pa je določena v Sklepu o zneskih dodatka za pomoč in postrežbo.8 Tako dodatek za pomoč in postrežbo pri opravljanju večine osnovnih življenjskih potreb ter za slabovidne osebe znaša od 1. januarja 2013 dalje 146,06 EUR. S Sklepom o uskladitvi in zneskih dodatka za pomoč in postrežbo od 1. januarja 20199 pa dodatek za pomoč in postrežbo za opravljanje večine osnovnih življenjskih potreb in za slabovidne osebe znaša 150,00 EUR.

12. Upoštevaje navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 81. člena ZDSS-1 in 351. člena ZPP ugodilo pritožbi ter III. točko izreka spremenilo tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki za obdobje od 4. 6. 2018 do 31. 12. 2018 izplačati že zapadle mesečne zneske v višini 146,06 EUR ter za obdobje od 1. 1. 2019 do 29. 9. 2019 v višini 150,00 EUR.

13. V ostalem je pritožbo na podlagi 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in v nespremenjenem delu (I. in II. točka izreka) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

1 Ur. l. SRS, št. 20/90. 2 Ur. l. RS, št. 96/12 s spremembami. 3 Ur. l. RS, št. 12/92 s spremembami. 4 Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004. 5 Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami. 6 Ur. l. RS, št. 75/2019 – ZPIZ2G. 7 Glej Veliki komentar Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, 2. spremenjena in dopolnjena izdaja, Lexspera GV Založba, Ljubljana 2021. 8 Ur. l. RS, št. 9/2013. 9 Ur. l. RS, št. 12/2019.